ZMZ člen 16b, 16b/1-7, 17, 17/2. Direktive 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 11, 11/2. ZUS-1 člen 64, 64/1-3, 77.
mednarodna zaščita - združevanje družine - že priznana subsidiarna zaščita - mladoletna oseba - dokazno breme - listinski dokaz o sorodstvenem razmerju - dokazna ocena ni ustrezno obrazložena - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tožena stranka dokumentu, ki ga je predložil tožnik, ni priznala posebne dokazne vrednosti. To je njena dokazna ocena. Vendar bi po presoji Vrhovnega sodišča morala v svoji odločbi jasneje obrazložiti, zakaj spornemu dokumentu ne priznava posebne dokazne vrednosti, še posebej ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dejstvu, da na osebnem razgovoru ni zaznala kakšnih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, oziroma teh v izpodbijani odločbi ni navajala.
Iz izpodbijane odločbe tožene stranke tudi ni razvidno, kaj je tožena stranka z vabilom na (drugi) osebni razgovor s tožnikom glede dokumenta sploh hotela razčistiti. Po presoji Vrhovnega sodišča bi morala, glede na to, da je dokument ocenila kot sporen in da se tožnik na vabilo za osebni razgovor ni odzval, v svoji odločbi razloge (in potrebo) za dodatni razgovor s tožnikom posebej obrazložiti, česar pa ni storila.
ZDen člen 6, 6/2, 67, 67/3, 78. ZZZDR člen 196, 211. ZUP (1986) člen 114.
dovoljena revizija - povračilo stroškov denacionalizacijskega postopka - nagrada skrbnika za poseben primer - stroški upravičenega vlagatelja
Glede stroškov, ki jih revidentka uveljavlja, je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za stroške, ki jih je imela revidentka kot vlagateljica v denacionalizacijskem postopku, torej sploh ne gre za stroške zaradi opravljanja skrbniških dolžnosti.
Revidentka torej ni upravičena vlagateljica zahteve za izplačilo nagrade, ki jo predvideva določba 196. člena ZZZDR.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3. ZST-1 člen 5, 5/2, 6, 6/3. ZUS-1 člen 79.
sodna taksa za tožbo - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - ugoditev pritožbi - plačilo z referenco - fotokopija potrdila o plačilu sodne takse
Ker iz fotokopije potrdila o plačilu izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za tožbo plačala v roku in na račun ter sklic, ki sta bila določena v plačilnem nalogu z dne 7. 7. 2014 (glede na te podatke torej pravočasno in pravilno), sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožeča stranka sodne takse ni plačala, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 27, 27/1-2, 27/3, 36, 36/1-8, 40, 64, 64/1-3, 75, 75/1-1, 77. ZUP člen 129, 129/1-4. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu člen 3, 3/2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku člen 14, 14/2.
zavrženje tožbe - pritožba - stroški ugovora zoper informativni izračun - o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - litispendenca
V 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. To določbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu uporabilo zmotno. Za položaj, da je „o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba“ gre namreč le takrat, kadar je sodišče že presodilo utemeljenost tožbe iste stranke zoper isti akt uprave, pa se enaka tožba iste stranke zoper isti upravni akt ponovno predloži v presojo sodišču prve stopnje, ne pa takrat, ko gre za presojo utemeljenosti dveh tožb iste stranke zoper dva različna akta uprave, s katerima je bilo odločeno o isti zadevi iste stranke (v tem primeru stroškov postopka v zvezi z informativnim izračunom tožničine dohodnine za leto 2011).
zahteva za varstvo zakonitosti - pogodba o dosmrtnem preživljanju - notarski zapis - poprava notarskega zapisa - predmet pogodbe - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - listina, primerna za vpis v zemljiško knjigo -
Notarski zapis, ki vsebuje pogodbo o dosmrtnem preživljanju in zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, v korist preživljalca, pa so v njem posamezne nepremičnine prečrtane, po presoji Vrhovnega sodišča ustreza pogojem listine, ki je veljavna podlaga za vknjižbo po 2. točki prvega odstavka 148. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pri nepremičninah, ki niso prečrtane (34. člen ZN).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - zakoniti zastopnik stranke kot uslužbenec pristojnega sodišča
Če bi v zadevi odločalo krajevno in stvarno pristojno sodišče oziroma sodnice tega sodišča, ki so nedvomno v pogostih stikih s sodelavko – zakonito zastopnico upnika, bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje – gospodarska družba kot upravičenka - že rešeno vprašanje
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revidentkino vprašanje (ali je po določbah ZBPP gospodarska družba lahko upravičenka do brezplačne pravne pomoči) ni pomembno pravno vprašanje, ker je do tega vprašanja Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, od katerega pa izpodbijana sodba ne odstopa. Ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.
ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77, 95, 141, 141/2, 267, 267/4. ZUS-1 člen 71, 71/2. ZGD-1 člen 73.
dovoljena revizija - davki - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - dokazovanje - zaslišanje prič - posojilna pogodba - instrukcijski rok - rok za izdajo odmerne odločbe - sklicevanje na obrazložitev davčnega organa - revizija kot samostojno pravno sredstvo - obnova postopka - obresti
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 predstavlja specialno določbo, po kateri se obdavčijo nenapovedani dohodki fizičnih oseb, katerih premoženjski viri ostanejo nepojasnjeni. Odmera davka po tej določbi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o dohodnini na letni ravni.
Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave.
Sodišče prve stopnje s tem, ko se je sklicevalo na obrazložitev davčnega organa in ni še dodatno zaslišalo prič, ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, saj je na podlagi drugih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ni mogoče izključiti dvoma v resničnost posojilnih razmerij.
Revizija je samostojno (izredno) pravno sredstvo, s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se je Vrhovno sodišče tudi dolžno opredeliti.
ZUP člen 43, 43/4, 229, 229/1, 246, 246/1. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljena revizija - ukinitev statusa javnega dobra – ukinitev kategorizacije javne poti – pravni interes uporabnikov poti - omogočen dostop do javnega cestnega omrežja - pravica do vložitve pravnega sredstva - pravni interes za pritožbo - poseg v pravice ali pravne koristi stranke
Pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa so vložile neupravičene osebe, saj izpodbijana odločba ne posega v njihove pravice ali pravne koristi.
Revidenti zaradi ukinitve statusa javnega dobra navedenim nepremičninam (in ukinitve kategorizacije javne poti JP 799256 in dela javne poti JP 799255) niso ostali brez povezave z javno prometno infrastrukturo in nimajo onemogočenega dostopa do javnega cestnega omrežja, na navedenih nepremičninah pa tudi niso pridobili posebne pravice uporabe iz tretjega odstavka Stvarnopravnega zakonika.
OZ člen 171, 179, 185. ZPP člen 254, 254/3, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - vmesna sodba - povrnitev škode - odgovornost - pločnik pred vhodom v stavbo - poškodba pri padcu na pločniku - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornosti - dokazovanje - izvedenec - postavitev drugega izvedenca - odstop od sodne prakse - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker predlagateljica ni izkazala odstopa od (relevantne) sodne prakse in ker očitanih procesnih kršitev ni verjetno izkazala, pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 370, 370/1-1, 370/1-3, 371, 378. ZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/2.
premoženjska razmerja med zakoncema - razveza zakonske zveze - delitev skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - dohodek zakonca - delo zakonca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi za revizijo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava mora stranka uveljavljati obrazloženo, saj Vrhovno sodišče nanj ne pazi po uradni dolžnosti.
V 8. točki obrazložitve je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da so osebni dohodki sicer res praktično edina trdna materialna osnova za izračun deležev, da pa je konstitutivni element skupnega premoženja delo v katerikoli pojavni obliki, ki ga pogosto ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih, na primer delo v zvezi z zadovoljevanjem potreb družine - posebno skrb za otroke. Deleži na skupnem premoženju pravdnih strank niso določeni le glede na razmerje osebnih dohodkov obeh nekdanjih zakoncev: pomembno so na odločitev vplivale tudi ugotovitve o izključno toženkini skrbi za skupno hčer A., ki je zaradi hudih poškodb v zgodnjem otroštvu potrebovala bistveno več nege, pomoči in nadzora in o njeni skrbi za gospodinjstvo, vse najprej ob zaposlitvi, nato pa ob ukvarjanju s podjetništvom.
povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - višina odškodnine
Revizijsko sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih in kot taka ne ustreza načelu objektivne pogojenosti, ki ga morajo sodišča zasledovati pri odmerjanju odškodnine.
Izjema iz tretjega odstavka 823. člena OZ agentu zagotavlja provizijo tudi brez njegovega posredovanja, ko je s pogodbo omejen teritorialno ali personalno. Razlog te izjeme je agentova omejitev, njen namen pa preprečiti, da bi naročitelj brez odmene žel koristi zastopnikovega prizadevanja. V konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Nasprotno – agentov položaj je bil celo okrepljen, omejen pa je bil naročnik, saj je bil tožnik njegov izključni agent.
V zadevi je odločilna ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tudi zastopnik kršil agencijsko pogodbo, saj ni več skrbel za naročiteljeve interese, oziroma da druga pogodba ni bila rezultat tožnikovih poslov.
Na zastopniku je dokazno breme, da dokaže okoliščine upravičenosti do provizije, torej v konkretnem primeru, da je tožnik vložil določen trud oziroma prizadevanje za sklenitev pogodbe toženca s B.
Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Enako velja tudi obratno: če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ).
ZUS-1 člen 25, 25/1, 25/3, 25/5, 39, 39/3, 39/4. ZPP člen 154, 154/1. ZUP člen 273.
ustavitev postopka - umik tožbe - stroški upravnega spora - spor o zakonitosti upravnega akta - pozneje izdan nov upravni akt - odprava upravnih odločb - ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi - pravno neurejen primer - načelo enakosti - odločba Ustavnega sodišča U-I-147/08-16, Up-1547/08
O stroških tožeče stranke v upravnem sporu v situaciji, ko je bil postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, ker je tožeča stranka potem, ko je pritožbeni upravni organ po vložitvi tožbe, zaradi stvarne nepristojnosti odpravil prvo in drugostopenjski upravni akt, ki ju je tožeča stranka s tožbo o zakonitosti upravnega akta izpodbijala v tem upravnem sporu, se odloči skladno s Pravilnikom.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS2007220
ZKP člen 41, 41/2, 214, 215, 227, 269, 371, 371/1-2, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/5. KZ člen 25, 269, 269a. URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 36. EKČP člen 6, 8. MKPPKZ člen 4, 13.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - razlogi o odločilnih dejstvih - indična sodba - pravice obrambe - domneva nedolžnosti - pravica do nepristranskega sojenja - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - sprejemanje daril za nezakonito posredovanje - dajanje daril za nezakonito posredovanje - sprejem obljube nagrade oziroma koristi - opis kaznivega dejanja - uradna oseba - uradno dejanje - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - čas storitve kaznivega dejanja
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese.
Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.
Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Seveda pa je v slednjem primeru dokazovanje kaznivega dejanja bistveno bolj zahtevno.
Sodišče ugotavlja odločilna dejstva, ko razpolaga z neposrednimi dokazi, neposredno s temi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko odločilna dejstva ugotavlja šele s sklepanjem iz posrednih dejstev oziroma indicev. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri indični sodbi sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo pravil in izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Lahko obstaja cel niz teh dejstev, na podlagi katerih sodišče sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče izvede tako cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Takšno sklepanje seveda ni samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Vsaka sodniška ocena dokazov v bistvu pomeni kalkulacijo verjetnosti. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, pri indični sodbi na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma).
Če gre za dokaze pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe države, na območju, na katerem država izvaja suverenost. Vseh določb 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja), po kateri se hišno preiskavo lahko opravi le ob predhodni sodni odredbi in v navzočnosti dveh prič, za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini za potrebe tujega kazenskega postopka, ne bo mogoče uporabiti. EKČP v 8. členu ne določa, da bi morali biti pri hišni preiskavi navzoči dve priči, prav tako tudi ne določa, da je za hišno preiskavo potrebno vnaprejšnja sodna odredba. Po praksi ESČP zadostuje, da je standardom iz 8. člena EKČP zadoščeno tudi, če je omogočena (učinkovita) naknadna sodna kontrola. Naše sodišče presoja, ali so bili dokazi s hišnimi preiskavami v tujini pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev človekovih pravic oziroma kršitev pravice do zasebnosti. Določbi o predhodni sodni kontroli oziroma sodni odredbi in navzočnosti dveh prič, sta procesni določbi, ki se lahko nanašata le na naše organe. Če je ugotovljeno, da je bila sodna kontrola, kar zahteva 8. člen EKČP, omogočena naknadno kot v konkretnem primeru, je bilo standardu zakonitosti hišne preiskave v tuji državi zadoščeno. Drugačna procesna ureditev v tuji državi (Finski) je tako bila v skladu z mednarodno priznano pravico do zasebnosti, zato ni ovire, da se dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na Finskem, ne bi mogli uporabiti v našem kazenskem postopku (tako kot naša država pa tudi Finska ščiti nedotakljivost stanovanja v 10. členu Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost doma vsakega človeka in da morajo biti ukrepi, ki omejujejo pravico do nedotakljivosti stanovanja in so potrebni za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ali za preiskavo kaznivega dejanja, zakonsko določeni).
Privilegij zoper samoobtožbo, katerega bistvo je prostovoljnost, je ustavna kategorija iz 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Važno je, da je bil (na Finskem) ustrezen pravni pouk osumljencem dan in da so imeli možnost izbire, ali se bodo zagovarjali ali pa se bodo branili z molkom. Določba 227. člena ZKP o zapisu pouka je procesna določba, ki se uporablja na ozemlju naše države, zato ni mogoče pričakovati, da bo v postopku pred sodiščem druge države, ki ima drugačno procesno ureditev o zapisu poukov, zapisan procesni standard iz ZKP.
ZMZ člen 25, 28, 28-3, 68, 106, 106/3. ZUS-1 člen 79, 79/1, 79/2. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite člen 15, 15-c.
Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).
Treba je ugotoviti, ali je prosilcu v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.