ZVPot člen 1, 1/2, 3, 3/2. OZ člen 300, 300/1, 301, 301/2.
varnost potrošnikov - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev - dobava blaga oz. oprava storitev - neplačilo računov - pisni opomin - zamuda z izpolnitvijo - nastanek zamude - naknaden rok - upniška zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00073304
OZ člen 458. ZVPot člen 37, 37/1, 37/2. ZS člen 17, 71. ZPP člen 302.
izločitev sodnika - odgovornost za stvarne napake - kršitev načela neposrednosti - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - pravočasnost obvestila o napaki
V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi.
Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena).
Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00043627
OZ člen 243. ZVPot člen 1, 1/9.
odškodninska odgovornost - pogodbena odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - mobilni telefoni - popravilo stvari - servisiranje - garancija - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - višina škode - vzročna zveza - cenitev
Ker se v odškodninskem pravu domneva navadna malomarnost, brez ustreznih trditev sodišče sploh ne more ugotavljati hude malomarnosti. In takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni podal.
OZ člen 86, 323, 326. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - novacija - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke
Razumevanje sodišča prve stopnje, da samostojna presoja ničnosti prenovljenega pravnega posla ni dopustna, bi povsem izvotlilo namen pravila iz 326. člena OZ, kot nepravilno pa se izkaže (predvsem) v obravnavanem sporu, ko tožnika kot potrošnika zatrjujeta ničnost prenovljenih kreditnih pogodb in v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti poudarjeno varovati šibkejšo stranko, potrošnika. V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-452/18 (sodba z dne 9. 7. 2020), Ibercaja Banko SA.
odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - dom dolžnika - uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - dolgoročni kredit v CHF - odločba Sodišča Evropske unije (SEU) - varstvo potrošnikov - presoja verjetnega izgleda za uspeh
V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnika do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00042966
ZVPot člen 6, 6/1, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 86, 119. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9.
valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošten pogodbeni pogoj - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti
V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.
Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.
Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082281
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2, 5. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 6/2, 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 7/2. OZ člen 372. ZPP člen 163, 163/4, 213, 270, 270/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - aleatorna pogodba - valorizacija denarnih obveznosti - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa SEU - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - način posredovanja informacij - standard profesionalne skrbnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - čas sklenitve pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - prepoved zlorabe pravic - načelo enake vrednosti dajatev - prepoved povzročanja škode - dokazi in izvajanje dokazov - opredelitev do dokaznih predlogov - dokazovanje pravno odločilnih dejstev - dolžnost povrnitve stroškov postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - neizdaja posebnega sklepa - odločitev o stroških postopka v sodbi
V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.
Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pritožnik te kriterije izpostavlja, poudarja posamezne od njih, opisuje jih s sklicevanjem na posamezne člene Direktive 93/13, ne interpretira pa jih drugače kot so interpretirane v sodni praksi in kakor jih je uporabilo sodišče prve stopnje.
Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. člen ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00043209
ZPP člen 244, 245, 245/3, 254, 254/2, 254/3, 268b. ZVPot člen 4, 4/3, 6, 7, 10, 10-3. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 4.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - nesreča z motorjem/motornim kolesom - odgovornost za izdelek - napaka materiala - odgovornost proizvajalca - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - dokazno breme - izvedba predlaganih dokazov - izvedensko mnenje - postavitev več izvedencev - strokovna institucija kot izvedenec - dokazna ocena - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci - dopolnilno izvedensko mnenje
Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik.
Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta 1999/34/ES z dne 10. 5. 1999 (v nadaljevanju Direktiva) se ne sme razlagati na način, ki bi oškodovancu nalagal nerazumno dokazno breme, ker je namen Direktive uravnotežiti položaj oškodovanca in (objektivno odgovornost) proizvajalca, ob upoštevanju dolžne zaščite potrošnika, ki upravičeno pričakuje zaščito pred škodo, ki mu jo je povzročil izdelek z napako. Za dokazovanje napake v okviru vzročne zveze se od oškodovanca zahteva, da dokaže fizični defekt na proizvodu, ki je pripeljal do pomanjkljive varnosti. Na oškodovancu ni dokazno breme, da bi moral dokazati vse posebnosti izvora napake ali natančno naravo napake na proizvodu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081577
OZ člen 6, 6/1, 372. ZPotK člen 7, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - vsebina kreditne pogodbe - dopustnost podlage - valutno tveganje - valorizacija denarnih obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nejasna določila pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so določila kreditnih pogodb ter besedilo izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
OZ člen 83, 120, 120/4. ZVPot člen 22, 22/1. ZVPNPP člen 1.
pogodba o uporabi plačilnih kartic - kreditna kartica - splošni pogoji - seznanitev s splošnimi pogoji - dokazna ocena - pristop k sklenjeni pogodbi - pristopna izjava - dodatni uporabnik plačilne kartice
Drži, da pritožnica dokumenta s točnim naslovom »Pogodba o uporabi kartice« resda ni prejela, vendar pa jo je dopis, ki ga je prejela skupaj s kartico opozarjal in napotil, naj pred uporabo kartice pozorno prebere splošne pogoje. V splošnih pogojih je namreč pojasnjeno, da podpisana pristopna izjava in splošni pogoji predstavljajo pogodbo o uporabi kartice, da z uporabo kartice uporabnik soglaša s splošnimi pogoji ter določeno, da dodatni uporabnik solidarno odgovarja za stroške nastale z uporabo dodatne kartice. Pritožnica tako neutemeljeno zatrjuje, da je bila v pristopni izjavi zavedena in da so bile dejanske obveznosti uporabnika dodatne kartice prikrite oziroma zavajajoče prikazane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnica že ob podpisu pristopne izjave opozorjena na obstoj pogodbe oz. listine, ki podrobneje ureja pravila glede uporabe kartice. Sicer ob podpisu pristopne izjave še ni bila seznanjena s samo vsebino pogodbe oz. splošnih pogojev, vendar pa je ti dejansko še niso zavezovali. Šele ko je pritožnica začela uporabljati dodatno kartico, je konkludentno sprejela in soglašala s splošnimi pogoji. Če bi pritožnica splošne pogoje prebrala in z njihovo vsebino ne bi soglašala, dodatne kartice pač ne bi uporabljala. Tožeča stranka pritožnici ni skrivala njenih dejanskih obveznosti, če pa je pritožnica svojo kartico uporabljala ne da bi se seznanila z vsebino splošnih pogojev - čeprav jo je tožeča stranka nanje ustrezno opozorila, je to njen riziko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039790
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 24, 24/2, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 267/6, 300. OZ člen 239, 239/1, 435, 435/1. SPZ člen 37. ZVKSES člen 4, 15, 15/4. ZPP člen 181, 181/2, 274.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - tožba na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pravne posledice začetega stečajnega postopka - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041306
ZVPot člen 22. OZ člen 105.
prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - prekoračitev negativnega stanja - sklenitev pogodbe - splošni pogoji poslovanja - pogodbeni pogoj - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pojasnjevalna dolžnost - varstvo potrošnikov - odpoved pogodbe - primeren rok za izpolnitev - opomin - vročitev
Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZVPot in je pravilno presodilo, da sta nepoštena do toženca pogodbena pogoja o avtomatičnem podaljšanju pogodbe za 12 mesecev, če toženec vsaj dva meseca pred iztekom roka veljavnosti pogodbe ne odpove pogodbe in da toženec lahko veljavno odpove pogodbo samo na en način, to je pisno priporočeno po pošti.
spor majhne vrednosti - plačilo telefonskih storitev - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - potrošnik - pogodbeni pogoji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zakonske zamudne obresti - procesne obresti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Med obema obračunoma (po formuli tožnice in predlogu toženca) je minimalna razlika in z uporabo formule tožnice toženec tudi ni bil nesorazmerno prikrajšan oz. z odpovedjo (prekinitvijo) naročniškega razmerja ni prišel v občutno slabši položaj. Smiselno zatrjevano znatno neravnotežje, ki bi vplivalo na (ne)zakonitost povrnitve sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je toženec s sklenitvijo naročniške pogodbe prejel, ni podano in za nepoštene pogodbe pogoje ne gre.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041411
OZ člen 39, 39/4, 86, 86/1. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2.
slaba vera banke - načelo transparentnosti - nepoštenost - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - skrbnost dobrega strokovnjaka - konverzija - trenutek sklenitve pogodbe - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodba aleatorne narave - oderuška pogodba - dopustna podlaga - nemoralnost pogodbe - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke
Če na strani banke ne obstaja nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
kreditna pogodba - potrošniški kredit - kršitev pogodbe - zamuda s plačilom obrokov - dodatni rok za izpolnitev pogodbe - opomin s pozivom na plačilo - posledice neizpolnitve pogodbene obveznosti - odstop od kreditne pogodbe - odstopno upravičenje - veljavnost odstopa od kreditne pogodbe - predčasna zapadlost dolga - plačilo neplačanih obrokov pred zapadlostjo - varstvo potrošnikov
Predčasna zapadlost obveznosti je posledica odstopa od pogodbe in nastopi hkrati z njim, lahko pa nastopi tudi neodvisno od odstopa od pogodbe – na podlagi samega zakona.
V zvezi z veljavnostjo odstopa od pogodbe zaradi kršitve (neizpolnitve) nasprotne stranke gre poudariti, da zanj ni nujno, da je kršitelju sploh vročena izjava o odstopu. Pomembno je, da je kršitelju pogodbe postavljen dodatni rok, v katerem lahko izpolni obveznost. Ključnega pomena je torej, ali kršitelj pogodbe prejme dopis, v katerem mu je postavljen rok za izpolnitev obveznosti, in ne, ali mu je (pravilno) vročeno obvestilo o odstopu od pogodbe.