TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.