OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048117
ZVPot člen 22, 23, 24. OZ člen 112, 112/1, 112/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - valutna klavzula - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sodbe SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - glavni predmet pogodbe - profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Glede glavnega predmeta pogodbe se opravi presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega pogoja le, če je nejasen in nerazumljiv, saj bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.
Sodišče je ugotovilo: da so bančni uslužbenci kreditojemalcem vedno predstavili najprej možnost posojila v EUR in nato še v CHF ter prednosti in slabosti obeh, da strankam niso zagotavljali, da je kredit v CHF varen kredit brez pomembnih nihanj tečaja, da je tožena stranka začela ponujati posojilo v CHF pozno v primerjavi z drugimi bankami in zgolj zaradi zahtev trga oziroma velikega povpraševanja, da so pojasnila bančnih uslužbencev o spremenljivosti tečajnega razmerja EUR/CHF temeljila na realnih podatkih, ki so bili znani tako banki kot kreditojemalcema iz splošnih življenjskih izkušenj povprečnega potrošnika in iz splošno objavljenih dnevnih podatkov v javnih občilih, pri tem pa ti dve valuti v relevantnem obdobju nista imeli večjih nihanj v medsebojnem tečaju.
Toženka ni vedela niti ni mogla predvideti tako visokega povečanja v gibanju tečaja CHF do EUR, niti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048522
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. OZ člen 6, 6/1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dokazno breme
Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe je zato izključena (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Zato ni mogoče slediti tožnikoma, da je dogovor o valutni klavzuli kot glavni predmet pogodbe nepošten in da je kreditna pogodba zato nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00047273
ZPP člen 7, 7/2, 109, 458, 458/1. OZ člen 619, 650. ZVPot člen 37b, 37b/3.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - gradbena pogodba - stvarna napaka - znižanje plačila - jamčevalni zahtevek - asfaltiranje poti - neizvedba predlaganega dokaza - žalitev sodišča v vlogi - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - denarno kaznovanje strank
Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del.
Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056698
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4. ZPotK člen 7. OZ člen 86, 112, 119. ZPP člen 286, 286/4, 292, 337.
kredit v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula - nepošten pogodbeni pogoj - glavni predmet pogodbe - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - standard povprečne skrbnosti - sodbe SEU - pogodba aleatorne narave - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - nova dejstva in dokazi v pritožbi - dokazni predlog za zaslišanje priče - objektivna novota - subjektivna novota - potek glavne obravnave - dokaz iz drugega postopka
Pomembno je, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožeča stranka lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe.
Tožeča stranka je za pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal.
ZPP člen 458, 458/1, 458/2. ZVPot člen 1, 1/19, 22, 22/1, 22/2, 24, 24/3, 24/3-3, 25b, 25b/1, 25b/1-3. OZ člen 1, 5, 8, 15, 729, 730, 731, 732, 733, 734, 735, 736, 737, 738. SPZ člen 27, 95, 95/8.
shranjevalna pogodba - potrošniški spor - varstvo potrošnikov - pogodba o opravljanju storitev - hramba vozil - prevzem vozila v posest - odplačna pogodba - potrošniška pogodba - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - bistvena sestavina pogodbe - soglasje volj - običajna cena - tržna cena - subsidiarna uporaba zakona - pravice potrošnika - pojasnilna dolžnost - načelo afirmacije pogodb - dogovor o ceni - cena storitev - načelo enakovrednosti dajatev - načelo vestnosti in poštenja - dobroverni lastniški posestnik - specialni predpis - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ.
Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika.
Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe.
Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo.
Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšna bi bila običajna cena na trgu za konkretno opravljeno storitev. S takšno razlago je v celoti dosežen namen varstva potrošnika, ki je ravno v tem, da se prepreči samovoljno in brez vnaprejšnje seznanitve potrošnika določanje cene s strani podjetja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00046334
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9, 22, 23, 24. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/2, 4, 4/2. OZ člen 6. ZBS-1 člen 1.
potrošniški kredit - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - notarski zapis - ničnost - varstvo potrošnikov - dobra vera - pojasnilna dolžnost banke - pravni standard skrbnosti - načelo vestnosti in poštenja - enakovrednost dajatev - enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih - oderuška pogodba - namen pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - hipoteka na nepremičnini - obrestna mera - tečajne razlike - konverzija - Banka Slovenije - razlaga prava EU
Glede na to, da je do sprememb tečaja v tožnikovo škodo prišlo osem let po sklenitvi predmetne pogodbe zaradi odločitve Švicarske narodne banke, ni mogoče trditi, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela, da se bo to zgodilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je šlo za presenečenje (tako za medije, finančne analitike, politike, gospodarstvo in prebivalce Švice, pa tudi za švicarsko vlado).
Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00046178
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3, 24/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 38, 47. ZPotK člen 7. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 114, 114/3, 169. OZ člen 83.
Iz določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot na podlagi besede "ali" med naštetimi predpostavkami za določitev nepoštenosti pogodbenega pogoja jasno izhaja medsebojno razmerje teh predpostavk in sicer gre za izključevalno (alternativno) naštevanje, kar pomeni, da zadostuje za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, ugotovitev obstoja ene od predpostavk naštetih v citirani določbi. To izhodišče je pomembno, ker so predpostavke iz člena 3(1) Direktive za potrošnik manj ugodne, saj morata biti praviloma dokazni obe predpostavki nepoštenosti. V tem primeru se mora pri presoji uporabiti za potrošnika ugodnejše pravo. Kot je izrecno navedeno v dvanajsti uvodni izjavi Direktive, gre pri tej le za delno in minimalno uskladitev nacionalnih zakonodaj v zvezi z nedovoljenimi pogoji, pri čemer je državam članicam priznana možnost, da potrošniku zagotovijo višjo raven varstva, kot jo določa Direktiva. V prosti presoji države članice je ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov.
Glede na to je slovenski zakonodajalec ob implementaciji Direktive, s tem ko ni posegal v že obstoječe določbe ZVPot, kljub povezanosti predpostavk dobre vere in znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank po Direktivi, obdržal ločenost obeh navedenih predpostavk, ohranil višjo stopnjo varstva potrošnika.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00046191
ZIZ člen 20a, 20a/3, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 58, 58/4. OZ člen 432, 432/1. ZPotK-1 člen 15, 15/1, 15/2.
pristop k dolgu - predčasna zapadlost dolga - odstop od pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - dodatni rok za izpolnitev
Dolžnik s Pogodbo o pristopu k dolgu ni pristopil neposredno k dolgu po potrošniških kreditnih pogodbah, temveč je izrecno pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi, ki sta bila izdana zoper osnovno dolžnico kot kreditojemalko zaradi izterjave že zapadlih obveznosti (v razmerju do nje torej ni šlo za predčasni odstop od kreditnih pogodb). Sklepa o izvršbi sta že postala pravnomočna, kar pomeni, da osnovna dolžnica kavtel iz naslova varstva potrošnikov več ne more uveljavljati.
Pristopnik k dolgu stopi v zavezo poleg dolžnika in ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik. Ker osnovna dolžnica zapadlosti dolga po kreditnih pogodbah na podlagi pravil potrošniškega prava ne more več izpodbijati, teh pravil tudi ni mogoče uporabiti za pristopnika k dolgu, ki je pristopil k že zapadlemu in s pravnomočnima sklepoma o izvršbi opredeljenemu dolgu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00045366
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZDP-1 člen 1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. ZBan-1 člen 155. OZ člen 39, 86, 119.
kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja - nejasni pogodbeni pogoji - povprečni potrošnik - zavajanje potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pravica in dolžnost informiranja - ocena tveganj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - profesionalna skrbnost - oderuštvo - očitno nesorazmerje - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Tožniki bi lahko zahtevali spremembo valute kredita. Toženka, ki je zaznala bistveno spremembo stanja tveganja, je tožnikom trikrat ponudila konverzijo, glede katere je dokazala, da je bila finančno in izvedbeno ugodna, tožniki pa niso dokazali nasprotnega (da je bil ukrep nesorazmerno finančno obremenjujoč in izvedbeno zapleten, oziroma da glede na višino kredita ali svojih prejemkov niso imeli možnosti za bistveno spreminjanje načina financiranja).
Dokazni postopek ni potrdil, da bi si toženka z enostransko vsiljenim pogodbenim pogojem zagotovila podlago za neupravičeno bogatenje, da je sporna kreditna pogodba vzpostavila finančno nesorazmernost med praktično neobstoječim tveganjem banke in neomejenim tveganjem na strani tožnikov, ali da bi bili tožniki zavedeni k sklenitvi kreditne pogodbe.
Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa ni znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00046686
ZPP člen 110, 154, 155. ZOdvT člen 20. ZIZ člen 40, 239, 255, 267. ZVKSES člen 25, 25/2.
odškodninski zahtevek kot jamčevalni zahtevek - odprava napak - gradnja večstanovanjskega objekta - rok za odpravo napak - podaljšljiv rok - podaljšanje roka za izvedbo del - izpolnitev naložene obveznosti - izvršljivost obveznosti - naložitev odprave ugotovljenih nepravilnosti - izdaja začasne odredbe - trajanje začasne odredbe - čas veljavnosti začasne odredbe - začasna ureditev stanja - nadomestna izvršba - sredstvo izvršbe - izvršilni naslov - neizvršljivost sklepa - odločitev o pravdnih stroških - ocena vrednosti spornega predmeta - načelo uspeha v pravdi - stroški odvetniških storitev - več spornih predmetov - vrednost predmeta - povrnitev stroškov stranskemu intervenientu
Tožeča stranka je z obsežnim tožbenim zahtevkom vtoževala odpravo napak. Uspela je z večinskim delom tožbenega zahtevka, ki je obsegal 53 točk, in sicer z 38 točkami, kar predstavlja 71,7 % uspeh, ki ga je ob spremembi stroškovne odločitve upoštevalo pritožbeno sodišče. Neutemeljeno pa se tožeča stranka zavzema za princip obračuna stroškov, po katerem naj se ovrednotijo obračunajo stroški za vsako posamezno točko tožbenega zahtevka. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo in znaša vrednost predmeta seštevek zneskov. Od vrednosti predmeta se nato odmerjajo stroški.
Prvostopenjsko sodišče je priznalo stroške drugi toženi stranki po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom zoper drugo toženo stranko v celoti propadla, zato je dolžna povrniti njene pravdne stroške. Enako velja glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Citirano določilo ne določa, da bi morala povrniti stroške stranskemu intervenientu stranka, ki se ji je pridružil, kar predlaga tožeča v pritožbi.
Ker posebna pritožba zoper sklep o podaljšanju roka za opravo del ni predvidena (110. člen ZPP), prvostopenjsko sodišče ne more stranki priznati stroškov za sestavo pritožbe zoper tak sklep (155. člen ZPP).
Odločitev o dvomesečnem roku za odpravo napak je bila sprejeta pred letom in pol. Prvostopenjsko sodišče je že med postopkom prvi toženi stranki rok za odpravo napak dvakrat podaljšalo. Prva tožena stranka je imela tako po oceni pritožbenega sodišča dejansko že dovolj časa za izpolnitev svoje obveznosti. Poleg tega pa so roki, določeni za odpravo napak, že potekli in niso (več) podaljšljivi.
Večina sklepov o začasni odredbi je omejena s potekom določenega časa po nastopu pravnomočnosti, oziroma je njihova veljavnost pogojena z nastopom izvršljivosti. Če po določilu 267. člena ZIZ začasne odredbe po tem, ko so podani pogoji za izvršbo, ni več mogoče izdati, je mogoče sklepati, da tak ukrep po tej časovni točki tudi ne more več veljati. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in odločilo, da se postopek zavarovanja po začasni odredbi s 23. 4. 2009 ustavi in opravljena dejanja razveljavijo. Začasna odredba s 23. 4. 2009 je namreč predstavljala začasno rešitev in takrat primeren način začasne ureditve stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063076
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. OZ člen 39, 86, 87, 112, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - ničnost pogodbe - nedopustna pravna podlaga - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatorna pogodba - posledice ničnosti pogodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave v postopku - pritožbena obravnava
Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični, kar predstavlja implementacijo Direktive v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki tretjega člena Direktive za nedovoljenega velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. SEU je v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 20178 sprejelo stališče, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je lahko podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Namen predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. V zvezi z vsebino bankine pojasnilne dolžnosti je Sodišče EU že sprejelo stališče, da je bila banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. Banka je dolžna potrošniku posredovati vsaj informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu z navedenim stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Če te zahteve iz prakse SEU in VS RS primerjamo z informacijami, ki jih je tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe dal uslužbenec tožene stranke, lahko ugotovimo, da z njegove strani podane informacije tožnikoma niso omogočale, da bi sprejela racionalno oziroma preudarno odločitev. Informacije, ki jima jih je posredoval, so zelo splošne, iz njih nista izvedela nič drugega, kar je bilo razvidno iz pogodbe ali informaciji, ki jih imajo banke na spletu. Po drugi strani pa jima ni ponudil za sprejem preudarne odločitve pomembnih informacij.
Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ravnanje tožene stranke tudi v nasprotju z načelom dobre vere. Iz izpovedbe obeh tožnikov je razvidno, da je bil njun namen, da skleneta kreditno pogodbo, da s kreditom financirata nakup stanovanja, oba sta tudi pojasnila, da sta bila zadovoljna, da sta sploh dobila kredit in da nista potrošnika, ki bi tvegala. Kot sta prepričljivo izpovedala, bi v primeru, da bi jima tožena stranka predstavila kakšno je tveganje, ki ga prevzemata, in da lahko obrok kredita v CHF, ki sta ga bila glede na njune plače zmožna odplačevati, dvigne tudi na višino obroka, kot bi bil pri kreditu v EUR, ki pa ga nista mogla odplačevati, resno razmislila in se za kredit v CHF ne bi odločila. Tožnica je ob tem še izpovedala, da bi v tem primeru raje iskala druge možnosti, npr. poskusila bi si sposoditi denar pri sorodnikih, ali pa stanovanja tudi ne bi kupila. Tožena stranka je v 16. točki obrazložitve navedene informacije v času pogajanj s tožnikoma poznala, pa jima jih ni posredovala, pri čemer to sodišče dvomi, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, ki bi mu bile te informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Tožena stranka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala sporna kreditna pogodba. Sodna praksa se je že izrekla, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Še zlasti, če je bilo (kljub poznavanju dolgoletnega trenda rasti tečaja CHF in dejstva, da gre za stanovanjski kredit, ki se običajno odplačuje daljše obdobje – v konkretnem primeru 15 let) tožnikoma predstavljeno, da se bo obrok lahko le minimalno spreminjal (kar izhaja iz njunih izpovedb, kateri pa potrjuje letak na prilogi). V zvezi z letakom je potrebno pojasniti, da ga banka tožnikoma sicer ni ponudila kot promocijsko gradivo, a bi bila banka vendarle dolžna računati na učinek, ki ga je imel - zavajajoče prepričanje varčevalcev, da je trdnost CHF zanje ugodna, da povzroča relativno stabilnost obrokov ipd.
Ker tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive. To pa pomeni, da je kreditna pogodba nična.
ZVPot člen 1, 1/2, 3, 3/2. OZ člen 300, 300/1, 301, 301/2.
varnost potrošnikov - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev - dobava blaga oz. oprava storitev - neplačilo računov - pisni opomin - zamuda z izpolnitvijo - nastanek zamude - naknaden rok - upniška zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti
Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00073304
OZ člen 458. ZVPot člen 37, 37/1, 37/2. ZS člen 17, 71. ZPP člen 302.
izločitev sodnika - odgovornost za stvarne napake - kršitev načela neposrednosti - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - pravočasnost obvestila o napaki
V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi.
Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena).
Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00043627
OZ člen 243. ZVPot člen 1, 1/9.
odškodninska odgovornost - pogodbena odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - mobilni telefoni - popravilo stvari - servisiranje - garancija - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - višina škode - vzročna zveza - cenitev
Ker se v odškodninskem pravu domneva navadna malomarnost, brez ustreznih trditev sodišče sploh ne more ugotavljati hude malomarnosti. In takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni podal.
OZ člen 86, 323, 326. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - novacija - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke
Razumevanje sodišča prve stopnje, da samostojna presoja ničnosti prenovljenega pravnega posla ni dopustna, bi povsem izvotlilo namen pravila iz 326. člena OZ, kot nepravilno pa se izkaže (predvsem) v obravnavanem sporu, ko tožnika kot potrošnika zatrjujeta ničnost prenovljenih kreditnih pogodb in v katerem mora sodišče po uradni dolžnosti poudarjeno varovati šibkejšo stranko, potrošnika. V ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU. Stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-452/18 (sodba z dne 9. 7. 2020), Ibercaja Banko SA.
odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - dom dolžnika - uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - dolgoročni kredit v CHF - odločba Sodišča Evropske unije (SEU) - varstvo potrošnikov - presoja verjetnega izgleda za uspeh
V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnika do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00042966
ZVPot člen 6, 6/1, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 86, 119. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9.
valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošten pogodbeni pogoj - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti
V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.
Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.
Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082281
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2, 5. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 6/2, 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 7/2. OZ člen 372. ZPP člen 163, 163/4, 213, 270, 270/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - aleatorna pogodba - valorizacija denarnih obveznosti - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa SEU - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - način posredovanja informacij - standard profesionalne skrbnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - čas sklenitve pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - prepoved zlorabe pravic - načelo enake vrednosti dajatev - prepoved povzročanja škode - dokazi in izvajanje dokazov - opredelitev do dokaznih predlogov - dokazovanje pravno odločilnih dejstev - dolžnost povrnitve stroškov postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - neizdaja posebnega sklepa - odločitev o stroških postopka v sodbi
V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.
Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pritožnik te kriterije izpostavlja, poudarja posamezne od njih, opisuje jih s sklicevanjem na posamezne člene Direktive 93/13, ne interpretira pa jih drugače kot so interpretirane v sodni praksi in kakor jih je uporabilo sodišče prve stopnje.
Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. člen ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00043209
ZPP člen 244, 245, 245/3, 254, 254/2, 254/3, 268b. ZVPot člen 4, 4/3, 6, 7, 10, 10-3. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 4.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - nesreča z motorjem/motornim kolesom - odgovornost za izdelek - napaka materiala - odgovornost proizvajalca - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - dokazno breme - izvedba predlaganih dokazov - izvedensko mnenje - postavitev več izvedencev - strokovna institucija kot izvedenec - dokazna ocena - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci - dopolnilno izvedensko mnenje
Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik.
Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta 1999/34/ES z dne 10. 5. 1999 (v nadaljevanju Direktiva) se ne sme razlagati na način, ki bi oškodovancu nalagal nerazumno dokazno breme, ker je namen Direktive uravnotežiti položaj oškodovanca in (objektivno odgovornost) proizvajalca, ob upoštevanju dolžne zaščite potrošnika, ki upravičeno pričakuje zaščito pred škodo, ki mu jo je povzročil izdelek z napako. Za dokazovanje napake v okviru vzročne zveze se od oškodovanca zahteva, da dokaže fizični defekt na proizvodu, ki je pripeljal do pomanjkljive varnosti. Na oškodovancu ni dokazno breme, da bi moral dokazati vse posebnosti izvora napake ali natančno naravo napake na proizvodu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081577
OZ člen 6, 6/1, 372. ZPotK člen 7, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - vsebina kreditne pogodbe - dopustnost podlage - valutno tveganje - valorizacija denarnih obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nejasna določila pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so določila kreditnih pogodb ter besedilo izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.