TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Že tožnikove navedbe in izpoved govorijo v prid pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Upoštevajoč stališča VSRS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 je prvo sodišče tudi v ponovnem sojenju pravilno upoštevalo relativni kriterij za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje, in sicer s sklenitvijo aneksa št. 2 dne 2. 9. 2010. Tudi z vidika varstva potrošnikov, upoštevajoč interes banke in načelo pravne varnosti, je pravilno stališče, da je zastaralni rok za tožnikov dajatveni zahtevek začel teči 2. 9. 2010, saj je bil petletni zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje tožnikovih pravic ni bilo oteženo, čeprav je bilo pogojeno s pridobitvijo relevantnih dejanskih in pravnih informacij (glede višine tožnikovega prikrajšanja in zatrjevane ničnosti aneksa št. 1 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti). V tem času bi se tožnik ob dolžnem skrbnem ravnanju (prvi odstavek 6. člena OZ) lahko pravočasno seznanil s pomembnimi dejanskimi okoliščinami, njihovimi pravnimi posledicami ter svojim pravnim položajem, kar pomeni, da bi še pred potekom tega roka (2. 9. 2015) tožnik lahko pridobil potrebne informacije o višini prikrajšanja ter se seznanil s pravnim stališčem strokovnjaka (odvetnika) o morebitni neveljavnosti (ničnosti) aneksa št. 1. V življenjskih zadevah povprečno izkušen potrošnik, kar je bil tudi tožnik, bi že ob sklenitvi aneksa št. 2 glede na vse okoliščine lahko vedel oziroma predvideval, da je bilo v ravnanju delavcev banke nekaj zelo narobe, če trdi, da je bil zaradi tega oškodovan, kar mu je narekovalo, da se čimprej seznani s prej omenjenimi relevantnimi okoliščinami oziroma informacijami.