CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016029
ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe
Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.
Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.
Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.
Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.
V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.
Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013296
ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 86, 87, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. .
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obseg pojasnilne dolžnosti - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Tudi SEU je v zadevi Andriciuc zavzelo stališče, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko in da morajo finančne ustanove (z oziroma na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi sposoben oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Iz ugotovitev sodbe o tveganjih, ki sta jih pravdni stranki prevzeli z dogovorom o valutni klavzuli, pri čemer sta obe vedeli, da bo tožnica izpolnjevala svojo obveznost iz dohodkov, ki jih prejema v domači valuti, izhaja, da sta v pogodbo vgradili določeno negotovost. Ker na gibanje tečaja CHF/EUR nista mogli vplivati, je bil obseg tožničine obveznosti v razmerju do toženkine obveznosti negotov. Prav zaradi te negotovosti, ki je bistveno večja kot pri kreditni pogodbi, sklenjeni v domači valuti, je bila toženka v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna tožnici predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe in ji razkriti informacije, s katerimi je razpolagala in bi lahko pomembno vplivale na obseg njene pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita.
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izreči o tem, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZPotK člen 13. ZPotK-1 člen 15. SPZ člen 142.
potrošniški kredit - razdor kreditne pogodbe - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - zapadlost terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve - opomin - vročanje opomina - prejemna teorija
Izvršilno sodišče mora v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja v skladu z določbami zakona, ki ureja potrošniške kredite.
Ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, naj obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje (tako imenovana oddajna teorija), temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku (tako imenovana prejemna teorija).
Tožnica je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti zavarovati in registrirati vozilo, in ker je brez vednosti in soglasja tožnice sklenil podnajem za predmet leasinga.
Kršitev obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika iz 8. člena ZPotK-1 ne more pripeljati do ničnosti pogodbe, še posebej ne v konkretnem primeru, glede na opisana ravnanja toženca ob in po sklenitvi pogodbe.
ZVPot člen 12, 15b, 21b. ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-7.
prodajna pogodba - okvara avtomobila - stvarne napake motornega vozila - garancija - garancija za brezhibno delovanje stvari - obseg garancije - podaljšanje garancijskega roka - zavajajoče oglaševanje - odgovornost proizvajalca in prodajalca - odgovornost prodajalca za napako - brezhibno delovanje stvari - vzrok za napako - dokazno breme - zahtevek za odpravo napake - zahtevek za izročitev nove stvari
Za odgovornost prodajalca oziroma proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki: 1. stvar, v zvezi s katero sta prodajalec in proizvajalec prevzela zavezo, da bo delovala brezhibno, ne deluje brezhibno; 2. vzrok za okvaro (nedelovanje) stvari so lastnosti stvari same, in ne vzroki, ki so zunaj prodajalčeve oziroma proizvajalčeve sfere.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013167
OZ člen 86. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/5, 23, 24, 24/1.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - obseg pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Sodišče prve stopnje bo moralo skrbneje oceniti, ali tožnika na podlagi informacij, ki jima jih je posredovala toženka, res nista mogla oceniti posledic sprememb tečaja CHF v razmerju do EUR oziroma SIT za obseg njunih pogodbenih obveznosti, upoštevaje njuno izobrazbo, kar zlasti velja za tožnika, ki je diplomirani ekonomist. Nadalje bo moralo sodišče natančneje presoditi, ali toženka ob sklepanju pogodbe res ni ravnala v dobri veri. V tem okviru bo moralo oceniti tudi pisni izjavi prič, ki ju izpostavlja pritožba. Predvsem pa se bo moralo podrobneje izreči o tem, ali je prišlo do bistvenega povečanja obveznosti tožnikov in s tem do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Nenazadnje bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju uporabiti tudi sodno prakso, ki se je v zadnjem času izoblikovala pri obravnavanju tovrstnih zahtevkov potrošnikov iz kreditnih pogodb v tuji valuti. Ni izključeno, da bo zaradi celovite ugotovitve vseh odločilnih dejstev moralo pravdnima strankama dopustiti tudi dopolnitev njunega trditvenega in dokaznega gradiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013178
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. OZ člen 3, 86, 86/1, 119.
nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - zakonska pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izvedeni finančni instrumenti - zmotna uporaba materialnega prava - kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - oderuška pogodba - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - kavza pogodbe - causa credendi - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage - nejasni pogodbeni pogoji
Za zaključek, da je tožena banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba, ne zadostuje ugotovitev, da sta tožnika s podpisom pogodbe potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica spremembe gibanja tečaja CHF, in še manj opredelitev temeljne pogodbene obveznosti tožnikov. Iz teh določb ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali sta tožnika dejansko vedela, kako negotov je obseg njune obveznosti, prevzete s pogodbo. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne zadostuje dejstvo, da toženka ni posebej poudarjala prednosti kredita z valutno klavzulo in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Toženka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti. Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti. Toženka kot finančni strokovnjak je ravnala vestno in pošteno, če je v pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala odprto in je tožnikoma kot potrošnikoma posredovala informacije, ki sta jih potrebovala, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev, se pravi, da sta imela dejansko možnost primerjati ponujene kreditne opcije med seboj ob upoštevanju celotnega obdobja odplačevanja kredita in ne le glede na trenutno stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013058
ZPP člen 274, 274/1, 343. OZ člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - potrošnik - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo šibkejše stranke - merilo povprečnega potrošnika - kreditna sposobnost - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - transparentnost pogodbenih pogojev - sklenitvena faza pogodbe - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - enaka vrednost vzajemnih dajatev - devizni tečaj - skrbnost dobrega strokovnjaka - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe - dokazna ocena - rebus sic stantibus - pacta sunt servanda
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku.
Merila transparentnosti se presojajo po kriteriju povprečno obveščenega potrošnika, ki postopa z dolžno skrbnostjo in razumnostjo. Skladno s tem se šteje pogodbeni pogoj za transparenten, če pripelje potrošnika v položaj, da lahko na podlagi točnih in razumljivih kriterijev oceni ekonomske posledice pogodbenega pogoja. Pri tem so relevantne informacije, ki jih je potrošnik dobil pred sklenitvijo pogodbe in v trenutku sklepanja pogodbe, vključno z oglasi in obvestili, dostopnimi med pogajanji. Zahtevi transparentnosti bi bilo tako lahko zadovoljeno, če bi v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe po tem, ko je bil nedvoumno opozorjen, da sklenitev pogodbe o kreditu v tuji valuti prinaša specifične rizike, ki pa ne obstoje, ko se pogodba sklepa v domači valuti. Pomembno bi bilo tudi opozorilo na okoliščino, da rizik spremembe tečaja različno vpliva na obveznosti pri kratkoročnih in dolgoročnih kreditih, ker je od trajanja pogodbe odvisna izpostavljenost riziku spremembe tečaja tuje valute in tudi možnosti predvidenja razlogov za spremembe tečaja.
Banka Slovenije ni mogla predvideti ne časa ne obsega ukrepov tuje nacionalne banke. Tudi od toženke zato ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka je v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba kredit vrniti v isti tuji valuti je, glede na informacije, ki jih je toženka v času sklepanja pogodbe posredovala tožnikoma in glede na okoliščino, da ne gre za povprečna potrošnika (zakonca), ampak za potrošnika s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, tako da ni dvoma, da sta bila seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute (posebej ob dejstvu dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju - kredita sta bila najeta z odplačilno dobo 25 let), v kateri je bilo sklenjeno posojilo in bila zmožna oceniti ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti, jasen in razumljiv. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče „sta tožnika, glede na nižjo anuiteto pri kreditu v CHF (za 100 EUR) ocenila, da je takšen kredit ugodnejši v danem trenutku (ugodnejši je bil nato še kar nekaj let) in zavestno sprejela tveganje, ki ga prinaša valutna klavzula“.
Tožeča stranka bi morala že ob sklenitvi pogodb upoštevati možnost spremembe tečaja, zato se na spremenjene okoliščine ne more sklicevati. Enako velja tudi pri uveljavljanju ekonomske krize kot spremenjene okoliščine. Uveljavljanje te bi morala podpreti in konkretizirati z dejstvi, s katerimi bi obrazložila: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, 3. vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo, 4. kako je ocenjevala tveganja, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti, in 6. kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013131
OZ člen 86. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obseg pojasnilne dolžnosti - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih ni, ali je toženka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je prevzela tožnica, dolgoročno ne bo realiziralo v tožničino korist, da je torej verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja. Odgovoriti bo treba na trditev tožnice, da je breme kreditojemalca večje, če pride do zanj negativne spremembe tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe, in v primeru njene resničnosti posebno pozornost nameniti predvidevanjem, ki so veljala za zgodnejše faze obdobja odplačevanja. Pri presoji predvidljivosti tečajnih sprememb bo treba upoštevati vzroke za spremembo tečajev v času po sklenitvi pogodbe ter analitično oceniti dopise Banke Slovenije in morebitne druge informacije, s katerimi je razpolagala toženka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012231
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 16, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/1-b. ZPotK-1 člen 2, 2-15, 20, 20/3, 27, 27/3, 29, 29/1. OZ člen 190, 193, 421, 421/2. ZPP člen 115.
kreditna pogodba - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - potrošniška kreditna pogodba - potrošnik - običajno prebivališče - pristojnost za potrošniške pogodbe - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - veljavnost dogovora o pristojnosti - uporaba slovenskega prava - pasivna legitimacija - odstop terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - ničnost kreditne pogodbe - ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - odstop od kreditne pogodbe - veljavnost odstopa od kreditne pogodbe - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - predlog za preložitev naroka - zdravniško opravičilo
Skladno s točko b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I se za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. V konkretnem primeru je ta situacija podana tako v primeru, da držijo navedbe tožnika, da je sporni kreditni pogodbi sklenil v Ljubljani preko kreditnega posrednika, kot v primeru, da držijo navedbe toženke, da sta bili kreditni pogodbi poslani tožniku (ki živi v Sloveniji, kar ni bilo sporno) v podpis s strani kreditodajalke - družbe K. s.r.o. oziroma sedaj F. s.r.o., ki ima sedež v B. v Republiki Češki, po pošti, faksu ali elektronski pošti ter da je nato tožnik poslal podpisani pogodbi na sedež družbe F. s.r.o. V obeh primerih namreč ne more biti dvoma, da je družba F. s.r.o. usmerjala svojo dejavnost potrošniškega kreditiranja v Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče, kraj sklenitve spornih kreditnih pogodb pa z vidika citirane določbe Uredbe Rim I ni pomemben.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012692
ZVKSES člen 8, 8/3, 8/8, 15, 15/3, 18, 26, 26/4. OZ člen 239, 239/1, 251, 251/5. ZVPot člen 16, 18, 18/2, 20. ZGO-1 člen 94, 94/2.
varstvo kupcev stanovanj - pravni interes za tožbo - izpolnitev obveznosti - splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe - izročitev bančne garancije - bančna garancija za odpravo skritih napak - garancijski list - etažni načrt - izročitev predhodnega etažnega načrta - tehnična dokumentacija - upnikove pravice - pogodbena kazen
Ker so splošni pogoji sestavni del vsake prodajne pogodbe (katere predmet je posamezen del stavbe) in ker njihova vsebina v obravnavani zadevi ne izpolnjuje vseh zahtev iz osmega odstavka 8. člena ZVKSES, bi lahko tožnica „kvečjemu“ osporavala njihovo veljavnost oziroma (posledično veljavnost same) prodajne pogodbe. A česa takega v tem postopku ne uveljavlja.
26. člen ZVKSES ne določa, da kupec, če mu prodajalec bančne garancije ne izroči ob izročitvi stanovanja, izgubi pravico zahtevati takšno garancijo. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica, ker izročitve garancije ni zahtevala ob izročitvi nepremičnine, z zahtevo na izročitev bančne garancije (z dne 5. 2. 2013) oziroma samo tožbo prepozna, zato ni moč pritrditi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016731
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 39, 86, 119, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
ničnost kreditne pogodbe - ničnostni razlogi - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - namenski kredit - potrošniški kredit - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - dopustna podlaga - tuja valuta - spremembe valutnih tečajev - tečajne razlike - pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kreditna tveganja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaboverni hipotekarni upnik - predvidljivost posledice - nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka - spremenjene okoliščine - konverzija terjatev
Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.
Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.
Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.
Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012476
OZ člen 3, 5, 6, 6/1, 6/2, 8, 39, 86, 86/1, 88, 88/1, 88/2, 112, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZBan-1 člen 155.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - predvidljivost - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - causa credendi - oderuška pogodba - sklenitvena faza pogodbe - pravica in dolžnost informiranja - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - jezik, ki je potrošnikom lahko razumljiv - načelo vestnosti in poštenja - skrbnostjo dobrega strokovnjaka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasni pogodbeni pogoji - delna ničnost pogodbe - spremenjene okoliščine
Sklenitev kreditne pogodbe v valuti, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca nedvomno predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je tveganje prevzeto na podlagi poštenih in odprtih pogajanj ter kot posledica informirane odločitve.
Dogovor o valuti vračila je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistven del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da je tožena stranka tožnikoma predočila, da lahko pride do spremembe tečaja in spremembe obroka. Prav tako ne zadostuje dejstvo, da ni posebej poudarjala prednosti kredita v tuji valuti in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti v domači valuti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka kredite v tuji valuti sama ocenjevala za bolj tvegane in zato zahtevala višjo kreditno sposobnost, poleg tega pa je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, zato je lahko pričakovala, da bo povprečni potrošnik, če ne bo primerno seznanjen z mogočimi negativnimi posledicami valutnega tveganja, izbral kredit v tuji valuti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012112
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. URS člen 22. ZVPot člen 23, 24. ZTFI člen 212. OZ člen 3, 112, 119, 372.
Za presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, ne bo zadoščala abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč bo bistveno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožnikoma celovito pojasnjeno in ali je toženka tožnikoma razkrila informacije o kompleksnosti bančnega produkta, ki so bile njej, kot strokovnjakinji na bančnem področju, znane. Dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, je na toženki in ne na tožnikih.
ZVPNPP člen 3, 13. ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-3, 37a, 37b, 37c, 37č. OZ člen 49, 131, 458, 459. ZMV člen 13. ZPP člen 7, 212.
prodaja rabljenega osebnega avtomobila - tržna cena vozila - zahtevek za plačilo vrednosti avtomobila - emisije toplogrednih plinov - goljufija (prevara) - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - homologacija vozil - izpust škodljivih snovi - stvarna napaka - odgovornost prodajalca in proizvajalca - nepoštena poslovna praksa - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda zaradi strahu - pozitiven pogodbeni interes - negativni pogodbeni interes - pavšalne navedbe - trditveno in dokazno breme - izvedenec avtomobilske stroke
Vgradnja programske opreme, ki je pri testnem (laboratorijskem) preizkusu, kot podlagi za homologacijo in opredelitev lastnosti vozila, optimizirala izpuste dušikovega oksida (NOx), je nepoštena poslovna praksa.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00012113
Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (2010) člen 19, 19/1, 19/1-13, 19/3. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil člen 1, 1/1, 5, 5/1, 5/2. URS člen 28, 28/1.
zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - načelo zakonitosti - zdravstveni nadzor živil - prehrana - kakovost živil - promet z živili
Pri razlagi določbe 13. točke prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili je treba izhajati iz namena zakonodajalca; drugačna interpretacija pa bi izničila smisel zakonodaje o higieni živil in uradnega nadzora nad živili, to je varnega živila za potrošnike kot šibkejše stranke.
Glede na razlago materialnih in prekrškovnih določb v njihovi smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti ter soodvisnosti od drugih določb, norm, njihovih skupin in pravne ureditve celote, je mogoče zaključiti, da je v 13. točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili sankcionirano ravnanje pravne osebe, če ne zagotavlja skladnosti z zahtevami iz prvega oziroma drugega odstavka 5. člena Uredbe 852/2004/ES glede stalnega postopka ali postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP, določenimi v (internih) navodilih pravne osebe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00011273
ZVPot člen 37, 37a, 37b. OZ člen 299, 347, 633, 633/1, 634, 634/1, 634/2, 635, 635/2. ZPP člen 7, 212.
podjemna pogodba - nepravilna izpolnitev - napaka v gradnji in izvedbi obrtniško instalacijskih del - znižanje plačila - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - notifikacija napak - pravočasno obvestilo o napaki - nesklepčen pobotni ugovor - ugovor zastaranja obresti - zakonske zamudne obresti - akcesorna terjatev - trditveno in dokazno breme
Naročnik se je zahtevku izvajalke upiral s pobotnim ugovorom za znižanja plačila po podjemni pogodbi, ne da bi pravočasno grajal stvarne napake glede izvršenega posla. Pravočasno obvestilo o napakah je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Sicer izgubi pravice, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak, podjemnikova odgovornost za napake pa preneha.
Ni utemeljen ugovor glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na 347. člen OZ, saj v obravnavanem primeru vtoževane zamudne obresti predstavljajo zgolj akcesorno terjatev h glavni terjatvi. Navedeni ugovor bi bil relevanten le, če bi plačilo zakonskih zamudnih obresti tožnica vtoževala kot samostojno terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00010707
ZPP člen 8, 115, 214. ZPotK-1 člen 20, 20/1, 27, 27/3. OZ člen 190. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 16, 16/1, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - upravno izplačilna prepoved - potrošnik - potrošniška pogodba - potrošniška kreditna pogodba - odstop od terjatve - neupravičena pridobitev - pasivna legitimacija - dogovor o pristojnosti - dogovor o uporabi tujega prava - uporaba slovenskega prava - kogentne določbe - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - trditveno in dokazno breme - izvedba naroka v odsotnosti tožene stranke - pristojnost slovenskega sodišča - zakoniti zastopnik stranke - neopravičena odsotnost z naroka - zdravniško opravičilo
Ker lahko tožnica v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodiščem v državi članici, v kateri ima ta stranka svoje prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče – tožnica pa ima stalno prebivališče v R Sloveniji – je pravilna odločitev prvega sodišča, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. V pogodbi sklenjeni dogovor o pristojnosti sodišča R Češke ne zadosti pogojem 17. člena uredbe; sklenjen bi namreč moral biti po nastanku spora.
Izhajajoč iz dejstva, da ima tožnica stalno prebivališče v R Sloveniji, čemur toženec ni ugovarjal, je pravilna odločitev prvega sodišča, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I treba uporabiti pravo R Slovenije. Tožnica in kreditodajalec sta se sicer res dogovorila o uporabi prava R Češke, vendar pa je pravilno nadaljnje razlogovanje prvega sodišča, da v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe Rim I izbira prava potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih po pravu R Slovenije ni dogovorjeno odstopanje z dogovorom. Zato se je prvo sodišče pravilno oprlo na določbe ZPotK-1. Gre za kogentne določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati. Ker je pogodba nična, je za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo R Slovenije tudi na podlagi prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim. I.
Pogodbeni pogoji morajo biti napisani v jasnem in razumljivem jeziku, kar pomeni, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev.
Tožnica je s sklenitvijo pogodbe prevzela obrestno in valutno tveganje, saj je bila višina anuitet odvisna od višine variabilne referenčne obrestne mere in gibanja tečaja švicarskega franka v razmerju do domače valute. Pritožnica pa zanemari, da je to tveganje vključevalo tako možnost, da se bosta tečajno razmerje in višina obrestne mere gibala v njeno škodo, kakor tudi možnost, da se bosta gibala v njeno korist.
Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe prevzela enako tveganje kot ga je prevzela tožnica, saj slednja ne trdi, da je tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe vedela ali lahko predvidela bodoče gibanje tečaja in obrestne mere in tudi ne, da bi v okviru pogodbenih določb svoje tveganje omejila ali izključila. O očitnem nesorazmerju oziroma znatnem neravnotežju v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki bi obstajalo že v času sklenitve kreditne pogodbe, zato ni mogoče govoriti.