OZ člen 265, 266, 468, 468/1, 479. ZVPot člen 37, 37b, 37b/3, 37c, 37c/1, 37c/2. ZPP člen 7, 212, 286, 286b.
kritni kup - stvarna napaka - razpravno načelo - prekluzija trditev in dokazov - prodajna pogodba - notifikacijska dolžnost - jamčevalni zahtevek - odprava napak na vozilu
"Kritni kup" ni vrsta pravega jamčevalnega zahtevka. Vendar položaj kritnega kupa ni zakonsko neurejen; urejata ga določbi 265. in 266. člena OZ; njuna zakonska predpostavka pa je predhodna notifikacija - upnik (kupec) mora pred tem obvestiti dolžnika (prodajalca), da bo prehodno na svoje stroške opravil kupil stvar ali storil tisto, kar bi moral dolžnik. V dvostranskih pogodbah mora namreč zakonodajalec uravnoteženo (sorazmerno) varovati koristi obeh strank, tudi kršitelja pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009113
OZ člen 3, 8, 86, 86/1, 86/2, 88, 112, 112/1, 112/4, 119, 372. ZPP člen 274, 274/1, 343. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1. ZBS-1 člen 4, 11, 12. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 12, 6, 7, 7/1, 7/1-9.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - denarne obveznosti - denarne obveznosti v tuji valuti - dogovorjena obrestna mera - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - kreditna sposobnost - nemoralna pogodba - oderuška pogodba - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - načelo enake vrednosti dajatev - sklenitvena pogodbena faza - ničnost pogodbe - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine - rebus sic stantibus - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo afirmacije pogodb - dokazna pravila - dokazna ocena - dokazni standard prepričanja
Toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oziroma sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.
Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. čl. OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF morajo tožniki vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnikov zato ni bilo znatnega neravnotežja oziroma ga ti ne pojasnijo. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnike, ker je anuiteta v CHF zanje zaradi padca evra postala dražja, je nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu.
Tožniki bi se kot povprečno preudarni in pozorni potrošniki morali zavedati in bi se tudi lahko zavedali (ali so v resnici se, je v vsakem primeru zunanjemu svetu nedostopno dejstvo), da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem spremembe vrednosti obroka v EUR. To oceno samo po sebi podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit najet za dobo 20 let. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da v tako dolgem času lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti evru za vpliv na tožnikove anuitete obrokov gibal ugodno, nato je začel sprva padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00009811
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2, 6, 6/1. OZ člen 86, 86/1, 86/2, 112, 112/2, 112/4, 119. ZVPot člen 21, 22, 22/2, 23.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - varstvo potrošnika - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - tuja valuta - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost organizacije za plačilni promet - vsebina pojasnilne dolžnosti - obseg pojasnilne dolžnosti - informirana privolitev - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bi bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Šele če bo odgovor na to vprašanje pozitiven, je mogoče zaključiti, da je bila tožnikova odločitev o najemu kredita v tuji valuti premišljena in informirana.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00008794
ZIZ člen 20a, 20a/3. ZPotK-1 člen 15, 15/2, 15/3. OZ člen 5, 6, 82, 83.
neposredno izvršljiv notarski zapis - potrošniški kredit - predčasna zapadlost kreditne obveznosti - odpoklicno upravičenje - vročanje - naslov dolžnika
Po naravi stvari se razume, da stranka o pravno pomembnih stvareh obvešča nasprotno stranko na naslov, ki mu ga sporoči nasprotna pogodbena stranka.
Poslani pisanji sta pravilno poslani, če sta poslani na naslov, ki je bil določen kot dolžnikov naslov v kreditni pogodbi, kljub temu, da dolžnik po kreditni pogodbi upniku ni bil dolžan sporočati novega naslova. Načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da je takrat, ko naslovnik onemogoči sprejem (kar se je zgodilo v tem primeru, ko se je preselil in upnika o tem ni obvestil), treba šteti, da je sprejem opravljen takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00007361
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 1, 1/3, 23. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9, 11, 11/1, 21. OZ člen 86, 87, 90, 372. SPZ člen 142. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 350, 358.
kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - nastanek hipoteke na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbenega določila - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba Sodišča EU C-186/16 - vsebina pojasnilne dolžnosti - denarne obveznosti - valorizacija denarnih obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - neveljavnost pogodb - nične pogodbe - posledice ničnosti
Kredit v tuji valuti sam za sebe ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Vendar pa je lahko zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. Tako je Sodišče EU ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS v odločbah sprejetih v zadevah C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (med drugim) poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. V sodbi C-186/16 je pojasnilo, da zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove (z ozirom na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Nadalje je v 49. točki omenjene sodbe izpostavilo posredovanje informacij, ki morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer), v 50. točki pa opozorilo (tudi) na dolžnost finančne ustanove navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (v kateri posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov). Zahteva po posredovanju potrebnih informacij naj bi pomenila (glej 51. točko omenjene sodbe), da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kot gre torej razbrati iz navedene sodbe, gre za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna ne od zainteresiranosti ("sodelovanja") nasprotne stranke (to je posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama "iniciator" za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti. Vsebinsko te dolžnosti zajemajo posredovanje informacije, ki predstavljajo pomembno nadgradnjo oziroma konkretizacijo (golega/abstraktnega) vedenja, da razmerja med valutami niso statična oziroma (pravilneje), da se spreminjajo in da zato obstaja "valutno tveganje".
Kljub temu, da je bila toženka po mnenju tega sodišča ob sklenitvi predmetne pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaje (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega (občutnega) povečanja finančnega bremena tožnikov, pa ta dva ob sklepanju kreditne pogodbe ni opozorila na način, ki ga je sodišče EU (ob razlagi drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS) izpostavilo v prej omenjeni odločbi C-186/16 (z dne 20. 9. 2017) oziroma ga je v dopisu z dne 4. 7. 2006 izpostavila tudi Banka Slovenije.
Že opustitev navedene dolžnosti pa sama za sebe pomeni, da lahko pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, katere ključni del je tudi dogovor (pogoj) o načinu njegovega vračila, kakor (posledično) tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ (ki predstavljata vsebino oziroma sestavna dela notarskega zapisa z dne 28. 1. 2008) ocenimo kot nedovoljena in iz tega razloga nična. Ker to nepravilno (nedopustno) postopanje toženke sega že v (pred)sklenitveno fazo (torej v čas nastanka pogodbenega razmerja), okoliščina, da naj bi slednja kasneje (to je po sklenitvi obravnavane pogodbe/sporazuma) organizirala predavanje na temo "Pasti zadolževanja v CHF", da je bila v tretjem odstavku 1. člena pogodbe z dne 24. 1. 2008 predvidena možnost konverzije valute kredita (in obrestnega indikatorja LIBOR) v EUR (in obrestni indikator EURIBOR) oziroma da sta imela tožnika tudi v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZPotK pravico v roku 5-ih dni odstopiti od pogodbe (česar vsega nista izkoristila) in da naj bi ju toženka z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju (ter ju opozorila, da bo prišlo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR do višanja anuitete in salda kredita v EUR), v septembru 2011 pa jima po lastnih navedbah ponudila ugodno menjavo valute kredita, na ugotovitev o ničnosti nima vpliva. Nična pogodba namreč (zaradi poznejšega dogajanja) ne more konvalidirati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00008513
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1.
zavajajoča poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - obstoj prekrška - zahteva za sodno varstvo - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade
Pravna oseba mora potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo v razumnem roku.
Kot razumen rok je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. ZIZ člen 1, 17, 17/3, 20a, 20a/1, 55, 55/1, 55/1-5, 55/2, 71, 71/1, 71/1-5. ZN člen 4, 23, 42. OZ člen 92. Zakon o varstvu potrošnikov člen 23.
neposredno izvršljiv notarski zapis - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - varstvo potrošnika - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost - preizkus po uradni dolžnosti - odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo tako predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Izvršbo je treba odložiti takrat, kadar je to potrebno za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, uveljavljenih na podlagi prava Unije. To pa pomeni, da je treba pravni standard nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode razlagati in položaj dolžnika in upnika tehtati glede na verjetnost uspeha dolžnika v pravdi ter pri tem upoštevati tudi škodo, ki je posledica same realizacije izvršbe. Še posebej pazljivo mora biti to tehtanje pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma.
IZVRŠILNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00004687
ZIZ člen 20a, 20a/1, 20a/3. ZPotK člen 13, 13/1, 13/2, 13/3.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - predčasna dospelost terjatve - odpoklicno upravičenje - potrošniški kredit - primeren dodatni rok - opomin na izpolnitev obveznosti
Izvršilno sodišče mora pri presoji, ali notarski zapis zadošča pogojem, da se mu prizna lastnost izvršilnega naslova, ugotoviti, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Pred izjavo, da razdira pogodbo, mora dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni, pogodbo pa lahko razdre samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku.
odstop od pogodbe - naložbeno življenjsko zavarovanje - dolžnost obveščanja
V konkretni pogodbi, katere predmet je blago ali storitev, ki je odvisna od nihanj na finančnih trgih, na katere podjetja nimajo vpliva in ki lahko nastopijo v roku odstopa od pogodbe (43.č člena ZVPot) stranka nima pravice odstopiti od pogodbe o življenjskem zavarovanju, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna podati informacije o pogojih o možnostih odstopa od pogodbe, saj predmetne pogodbe ni mogoče odpovedati. Sicer pa zavarovalnica ves čas zavarovanja nosi pogodbeni riziko, saj gre za pogodbo, katere predmet zavarovalnega rizika je smrt zavarovanca, že iz tega razloga takšne pogodbe ni mogoče izpodbijati.
Ker je sklepanje ustnih kreditnih pogodb po ZPotK-1 v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika, v tožbi zatrjevana dejstva utemeljujejo materialnopravni zaključek, da so zatrjevane ustne kreditne pogodbe nične.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003962
Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3. ZVPot člen 1, 1/11, 1/12, 4, 4/1, 4/3.
odškodninska odgovornost - refleksna škoda - varstvo potrošnika - stvarna napaka - prodaja stvari - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odškodninsko odgovorna oseba - pravna narava direktive eu - učinek direktive - razlaga zakona v smislu določb direktive - sodna praksa Sodišča Evropske unije
V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.
Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti za proizvajalca hladilnika, ni v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985. Direktiva v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.
Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
Toženka kot predstavnik proizvajalca v RS ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako v okviru ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003038
ZPP člen 154, 274, 443, 443/1, 458, 458/1. ZVPot člen 43.
spori majhne vrednosti - potrošniška prodajna pogodba - prodaja od vrat do vrat - pogodba na daljavo - odstop od pogodbe - prava pogodbena volja - marketinške storitve - pravni interes za nasprotno tožbo
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivi in tehtni razlagi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi glede na povzete dejanske ugotovitve ne gre za klasično potrošniško prodajno pogodbo. Bistvene razlikovalne okoliščine v primerjavi s klasično potrošniško prodajno pogodbo, so, da je bila 1) toženka s strani tožeče stranke povabljena po telefonu, pri čemer je kontakt tožeča stranka dobila od znank toženke brez njenega soglasja; 2) toženki je bilo rečeno, da je povabljena na brezplačen tretma nege obraza in ne na predstavitev izdelkov za nakup; ter 3) poslovalnica tožeče stranke ni izgledala kot trgovina in tudi ne kot klasičen kozmetičen salon. Gre torej za specifično metodo prodaje, ki zakonsko ni izrecno urejena, je pa glede na način vabljenja, podarjeno storitev ter osebno in individualno obravnavo stranke najbližje pogodbam, ki jih ZVPot ureja v 43. členu.
Ratio posebnega urejanja odstopa od pogodbe, kadar je ta sklenjena izven poslovnih prostorov, je v tem, da se potrošnik v takšnih primerih znajde v nepričakovanem položaju, saj ga prodajalec s prepričevanjem v nakup izdelkov preseneti, ter pod psihološkim pritiskom, saj se mora za nakup odločiti takoj. Pri tem nima možnosti preveriti izdelka in tudi ne primerjati kakovosti in cene s primerljivimi izdelki, lahko se zanaša le na prodajalčeve navedbe. Tendenca k privolitvi v nakup po brezplačni storitvi pa izvira iz družbenih norm o vzajemnosti, ki v posamezniku vzbujajo občutek, da je potrebna oddolžitev za prejete usluge trgovca. Pravica do odstopa je v takšnih situacijah potrebna zato, da ima potrošnik v določenem kratkem časovnem obdobju možnost za naknaden premislek o pogodbi (t. i. cooling off period) in oblikovanje prave pogodbene volje. Institut ščiti potrošnike pred neracionalnimi odločitvami, ki bi izvirale iz navdušujoče predstavitve izdelka s strani prodajalca ali iz občutka hvaležnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003829
OZ člen 3, 86, 87, 88, 112, 112/2. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.
kredit v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnika - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pojasnilna dolžnost organizacije za plačilni promet - kreditna pogodba - tuja valuta - običajno tveganje - pojasnilna dolžnost - tveganje - vsebina pojasnilne dolžnosti
Pozitivni predpisi sklenitve kreditnih pogodb v tuji valuti ne prepovedujejo, zato je v skladu z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) sklenitev tovrstnih pogodb dopustna. V primeru potrošniških kreditnih pogodb je pomemben 23. člen ZVPot, ki podjetju prepoveduje postavljanje pogodbenih pogojev, ki so do potrošnika nepošteni. Kot sankcija je predvidena ničnost takšnih pogodbenih pogojev. Po stališču Sodišča EU je tudi pogoj, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, mogoče izreči za nedovoljen, če ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, pri čemer te zahteve ni mogoče zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost, temveč mora biti v pogodbi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.
Namen predpisovanja pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti nasprotne pogodbene stranke, ki ji na ta način pravo zagotavlja bolj enakovreden informacijski položaj. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne dvomi, da je tožnik teoretično vedel, kaj predstavlja valutno tveganje in da se je zavedal, da imajo spremembe v tečajih lahko vpliv na odplačevanje njegove kreditne obveznosti. Vprašanje pa je, ali se je zavedal vseh tveganj, ki so bile bankam ob sklepanju kreditnih pogodb znane oziroma jim bi morale biti znane. Banka Slovenije je namreč že leta 2005 komercialne banke opozarjala, da je izpostavljenost komitentov tečajnemu tveganju lahko zelo velika, saj je švicarski frank na relativno nizkih ravneh, zato je v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo, zato je v konkretnem primeru bistveno ugotoviti, ali je bil tožnik s tovrstnimi tveganji seznanjen.
Po tretjem odstavku 458. člena OZ se neznatna napaka ne upošteva. Pri presoji, katera napaka ima značilnost (pravno naravo) neznatne napake, je treba upoštevati vrsto stvari in zlasti (kupčeve) interese v zvezi z namenom uporabe stvari. Značilnost neznatne napake imajo tista odstopanja, ki so v mejah za določeno vrsto stvari običajnih odstopanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003332
OZ člen 239, 239/2, 282, 625, 625/1, 635, 637, 637/2, 639, 639/5. ZVPot člen 37, 37c, 37c/3, 38, 38/1, 38/2.
izpolnitev obveznosti - pogodbena obveznost - pravilnost izpolnitve - podjemna pogodba (pogodba o delu) - montažna dela - jamčevanje za stvarne napake - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice potrošnika - obvestilo o stvarni napaki - povrnitev škode
Skladno s tretjim odstavkom 37.c člena ZVPot pa pravice potrošnika (kupca) iz naslova stvarnih napak iz prvega odstavka istega člena, kjer je našteta tudi pravica do vrnitve plačanega zneska, ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00002450
OZ člen 460, 461, 480. ZVKSES člen 15, 91, 92. ZVPot člen 41.
prodajna pogodba - jamčevanje za stvarne napake - notifikacija - tožbeni zahtevek za znižanje kupnine - oblikovalni tožbeni zahtevek - prekluzivni rok - pravica do sodnega varstva - sprememba sodne prakse
V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni, zato tožnice, ki je zahtevek prilagodila kasneje, ne more zadeti sankcija prekluzije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00002767
OZ člen 155, 155/1, 299, 299/1, 378, 378/1. ZVPot člen 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 11a. URS člen 22. ZPP člen 149, 224, 224/1, 318, 318/1, 318/1-4, 351, 351/1, 358, 358-5. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 14. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 2, 6, 6/1, 9, 9/1, 9/1b.
odgovornost za izdelek - odškodnina - pravo, ki ga je potrebno uporabiti - tuja pravna oseba - vročanje v tujino - vročilnica - povratnica - javna listina - delna zamudna sodba - vzročna zveza - obstoj škode - odgovornost proizvajalca stvari z napako
Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.
Tožnikova dolžnost je bila, da z ustrezno vročitvijo poskuša doseči, da bo toženka s pisanji seznanjena. To je glede na predložena dokazila tudi storil. Ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženke s pisanji, še posebej, če toženka pošte ne dviguje. Tožnik je izkazal, da je toženki poslal opomin pred tožbo, ki pa ga slednja ni sprejela, zato se je dokazno breme glede razlogov za nesprejem pisanja prevalilo nanjo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00002802
OZ člen 302. SPZ člen 100, 105, 105/1, 116. SZ-1 člen 3, 3/4. ZVKSES člen 29. ZFPPIPP člen 20, 160, 160/1, 161, 161/1, 212.
odgovornost za stvarne napake - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost investitorja in izvajalca del - zahtevek za odpravo stvarnih napak - stvarne napake na skupnih delih stavbe - aktivna legitimacija upravnika za uveljavljanje zahtevka na podlagi odgovornosti za stvarne napake - aktivna legitimacija etažnih lastnikov - skrita napaka - (ne)pravočasnost grajanja napak - pravne posledice začetka prisilne poravnave - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - sodni depozit - pogoji za sodni depozit
Tožniki s tožbo zahtevajo odpravo napak na skupnih delih večstanovanjskih stavb v stanovanjsko poslovnem naselju P. Legitimacija prvo tožeče stranke (upravnika) temelji na določilu 29. člena ZVKSES. Legitimacija etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), pa temelji na 100. členu SPZ, po katerem imajo pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu.
Zahtevek tožeče stranke za odpravo napak je zahtevek za izpolnitev nedenarne terjatve, ki se po prvem odstavku 161. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke mogoče pretvoriti v denarno terjatev, ne gre za terajtev, ki ne bi vplivala na premoženje drugo tožene stranke oziroma na stečajno maso, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje.
Sodni depozit ni namenjen zavarovanju terjatve, ampak so temu namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.