Znamka Skupnosti je enotnega – skupnostnega značaja. Na celotnem območju Skupnosti ima enak učinek, zato se ne more registrirati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika, razen za celotno območje Unije (drugi odstavek 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009).
Sodišče druge stopnje je napačno interpretiralo Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009, s tem, ko je odreklo varstvo znamki Skupnosti, samo zato, ker je bilo ugotovljeno, da se nikoli ni uporabljala na ozemlju Republike Slovenije. Potrebno je namreč pritrditi revizijskim navedbam tožnice, da neuporaba znamke Skupnosti v eni državi članici EU ne more biti razlog za razveljavitev znamke Skupnosti. Velja celo nasprotno; da se uporaba znamke Skupnosti šteje za zadostno, četudi se ne uporablja v vseh državah članicah EU.
Za presojo podobnosti blaga potrebno upoštevati blago, ki ga ščiti blagovna znamka (blago za katerega „je registrirana“ znamka), ne pa izdelkov, ki se dejansko prodajajo pod to znamko.
Dopuščena revizija:
- ali pravno podlago za uveljavljanje nadomestila za javno predvajanje fonogramov
predstavljajo določbe o neupravičeni pridobitvi oziroma ali imajo ti zahtevki (lahko tudi) odškodninski temelj,
- kaj (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 ali Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005) predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni.
Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Ni dvoma, da nosi imetnik znamke dokazno breme tudi v takem primeru. Zatrjevati in dokazati mora, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in jo ta tudi dejansko uporablja. S tem je odgovorjeno na prvo dopuščeno vprašanje. Dodati pa je treba, da sodišče ni vezano na izvor trditev ali dokazov. Tako ene kot druge upošteva tudi tedaj, če jih ni prispevala prav tista stranka, ki nosi (trditveno in) dokazno breme.
Trditve, ki jih nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznane. V obsegu, v katerem je tožeča stranka zatrjevala, da uporablja sporne znamke, je treba šteti to dejstvo po povedanem za priznano. S tem je odgovorjeno na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.
V primeru, ko se slaba vera prijavitelja znamke nanaša le na nekatero blago, za katerega je zahteval registracijo znamke, se blagovna znamka lahko izbriše le za to blago (ne pa tudi za blago, glede katerega prijavitelj ni ravnal v slabi veri).
Kljub napačnemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje glede avtomatičnega raztezanja slabe vere prijavitelja na celotno blago, ki ga pokriva prijavljena znamka, pa je odločitev o izbrisu znamke tožene stranke v celoti v konkretnem primeru pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka znak registrirala z izključnim namenom, da se prepreči njegovo nadaljnjo uporabo tožeči stranki. Ugotovili sta, da tožeča stranka sama ni imela namena tržiti izdelkov s tem znakom. Zgolj to, da je tožeča stranka uporabljala znak le za otroške računalnike, še ne pomeni, da tožena stranka ne more biti v slabi veri glede registracije znamke za celotno blago, ki ga znamka pokriva.