Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 33/2-2, 33/2-3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 15.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugotovitveni zahtevek - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov - pravni interes - osnovna šola - delna ugoditev pritožbi
Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal.
Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
ZPP člen 343, 343/4, 356, 356-1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
pravni interes za pritožbo - popravni sklep - razveljavljena sodba
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo popravnega sklepa, ki ne učinkuje več, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper popravni sklep zavržena kot nedovoljena. V obravnavanem primeru pravni učinki, ki jih popravnemu sklepu pripisuje pritožnica, v vsakem primeru ne obstojijo več. Pritožnica si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
stroški postopka v upravnem sporu - pritožba zoper odločitev o stroških - nedovoljena pritožba
Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.
upravna taksa - stranka v upravnem postopku - aktivna legitimacija za tožbo - pravni interes - notar - ugoditev pritožbi
Plačilni nalog za plačilo upravne takse je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke. Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko.Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT3), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj in v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.
URS člen 22. ZPP člen 285, 339, 339/2-8. ZUS-1 člen 45, 45/1.
mednarodna zaščita - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00058234
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/5, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbeništvo - začasna odredba -težko popravljiva škoda - (ne)izvedba predlaganih dokazov - izvedba dokaza z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.
Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057179
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 3, 3/1, 17, 20, 20/1, 21, 21/1. ZMZ-1 člen 32, 46.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - predaja odgovorni državi članici - pristojnost - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.
V obravnavani zadevi pritožnika s tožbo izpodbijata procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sta predlagala zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa. Predlagala sta torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča. Zato v obravnavani zadevi zakonski pogoji za njeno izdajo že iz tega razloga niso podani. Tako vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči, ne pa da jo je vsebinsko obravnavalo.
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - sklep o davčni izvršbi - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - pravna oseba - rubež na premičnino - rubež denarnih sredstev na računu - javni interes - pogoji za uvedbo stečajnega postopka - stečaj - trditveno in dokazno breme
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.
Instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, je predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe. Zaradi zagotovitve zakonitega postopka lahko sodišče ta rok prekorači.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte je težka popravljivost škode podana npr. že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij).
Ker toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnikovih navedb ni prerekala, se štejejo za priznana.
Pritožnik je izkazal, da bi mu bilo zaradi takojšnje prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe (s prodajo zarubljenih osnovnih sredstev in izvršbo na druga sredstva, predvsem denarna pri bankah) poseženo v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Ni mu bilo treba dodatno dokazovati in izkazati še, da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nespornega nujnega krčenja poslovanja in s tem neizogiben nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti ali odpraviti sam, niti z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja
Zaključek, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah v nasprotju z javnim interesom je možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka.
Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka in prizadete stranke upravnega spora.
Na podlagi odložitvene začasne odredbe v sporu zoper odmerno odločbo ni mogoče odločati o zakonitosti sklepa, ki je izdan v drugem postopku - davčni izvršbi.
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - javni interes
Ker (procesni) sklep o zavrženju pritožbe pritožniku ne nalaga obveznosti in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pač pa je to sporno razmerje mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
ZUS-1 člen 4, 30, 30/3, 31, 31/1, 31/2, 36, 36/1, 3671-4, 36/2. ZLS člen 7, 20, 21, 21/2, 21/2-20.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - predhodni preizkus tožbe - procesne predpostavke - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - oseba javnega prava - oblastno ravnanje - odprava pomanjkljivosti
Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena.
Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika. Ker ne gre za ravnanje organa oblasti, ta procesna predpostavka za tožbo po 4. členu ZUS-1 ni izpolnjena.
ZUJIK člen 2, 2/1, 2/1-7, 60. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje kulturnega projekta - javni razpis za izbor kulturnih projektov - namen javnega razpisa - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravni interes za odločanje o tožbi mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora, kaže pa se v tem, da bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom za tožnika pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To izboljšanje bi v obravnavani zadevi pomenilo, da bi sodišče odobrilo pritožnikov projekt ... za sofinanciranje, ali pa da bi pritožnik (v skladu s podrejenim tožbenim predlogom) to lahko dosegel v ponovljenem postopku pred toženko.