zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do nepristranskega sodnika - videz nepristranskosti - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - načelo enakopravnosti strank - zavrnitev pritožbe
Kršitev enake obravnave strank konkretnega upravnega spora ne more temeljiti na ravnanjih, ki jih opravi sodišče kot državni organ v razmerju do drugega državnega organa (državnega odvetništva) in v zvezi s postopkom pred mednarodnim sodiščem, pred katerim Republiko Slovenijo zastopa ta državni organ (državno odvetništvo). Navedeni razlog za odstop spisa, ki mu pritožba ne oporeka, namreč vzpostavlja razmerje med dvema državnima organoma, v okviru katerega je sodišče izpolnjevalo svojo dolžnost iz prvega odstavka 7. člena ZDOdv.
Narava tako nastalega razmerja pa izključuje, da je bil spis poslan državnemu odvetništvu kot zastopniku tožene stranke v upravnem sporu. Zato golo dejstvo, da isti organ zastopa toženo stranko v konkretnem upravnem sporu, ne utemeljuje pritožničinega zatrjevanja o favoriziranju nasprotne stranke.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053710
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 79, 79/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Čeprav države članice zaradi zagotovitve postopka predaje osebe ne smejo pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek iz te uredbe, pa lahko pod določenimi pogoji osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila.
28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Takšen pogoj namreč iz navedenih določb uredbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Četrti pododstavek ureja prav primer, ko je zahteva za sprejem ali ponovni sprejem osebe vložena po tem, ko je oseba že pridržana. V takšnem primeru mora biti zahteva za sprejem ali ponovni sprejem predložena v roku enega meseca od vložitve prošnje, če država članica tega roka ne spoštuje, je treba pridržano osebo izpustiti..
Pritožnica k izvedbi potrebnih upravnih postopkov (to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem) ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje. Posledično pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke že izvedla, podati v sklepu o pridržanju tožnika.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053676
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/2, 84a, 84a-2. ZMZ-1A člen 40. ZPP člen 285.
mednarodna zaščita - prosilec iz Alžirije - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev - zdravstveno stanje prosilca - sporno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ugoditev pritožbi
Če se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Ukrep pridržanja je v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, torej kadar bi ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053687
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 3, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
V skladu s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki izrecno določa, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker poteka postopek po tej uredbi, so za pravilno presojo (oceno) "znatne nevarnosti za pobeg" v skladu z drugim odstavkom 28. člena navedene uredbe ključne tudi druge individualne (konkretne) okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred toženko in na glavni obravnavi.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
dovoljenje za začasno čemerno obremenitev okolja s hrupom - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavrnitev zahteve - pritožba v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - procesne predpostavke za dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožniki, ki zahtevajo izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo predvajanje glasbe na dogodku, ki je že zaključen, ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je že samo zaključilo. Posledično ne obstojijo več niti zatrjevani posegi v pravice pritožnikov, ki naj bi se odražali v nastajanju nepopravljive škode. Pritožniki si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati svojega pravnega položaja.
Pritožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je bila njegova pritožba zoper inšpekcijsko odločbo zavržena kot prepozno vložena. Izpodbija torej procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je predlagal zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa, kar v zadevi tudi ni sporno. Predlagal je torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča.
Ni sporno, da pritožnik z zahtevo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, ureditvene začasne odredbe ni predlagal, zato predlogu, naj jo kot tako upošteva Vrhovno sodišče, ni mogoče slediti.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - tožba v upravnem sporu - vsebina tožbe - pomanjkljiva tožba - zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je pritožnik v dopolnitvi tožbe postavil tožbeno zahtevo oziroma tožbeni predlog, s katerim je zahteval odpravo izpodbijanega akta.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova tožba tako ni niti nerazumljiva, saj iz njene vsebine izhaja jasna opredelitev spornega predmeta, niti ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog in druge obvezne sestavine tožbe po 30. členu ZUS-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054222
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zavrnitev pritožbe
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, kaže tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V obravnavani zadevi pa se v zvezi s pritožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji v Romuniji in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje.
Za uporabo obravnavanega ukrepa je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ker slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, toženka v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti ni mogla uporabiti drugih alternativnih ukrepov pridržanju. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vendar je upoštevaje pritožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053685
URS člen 25, 125. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. ZUS-1 člen 22, 22/2.
zavrženje pritožbe kot prepozne - pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe - postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo vloži stranka po svojem zakonitem zastopniku, ki ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem, kot je presodilo že Ustavno sodišče, ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
URS člen 14, 23, 44, 58. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 6, 6/1, 6/2, 6/2-8, 20, 20/1, 20/2, 26, 28, 67. ZUP člen 2.
volitve, imenovanja in odpoklic organov fakultete - volitve članov študentskega sveta - razveljavitev volitev - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravna zadeva - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - avtonomija univerze - organ upravne oblasti - zavrnitev pritožbe
Študentski svet je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVis eden izmed organov univerze, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa eden izmed organov članic univerze, ki ga opredeljuje 26. člen ZVis. To pomeni, da so volitve in imenovanja njegovih članov področje avtonomnega delovanja univerze.
Javna služba, ki jo opravlja univerza kot visokošolski zavod, pomeni zadovoljevanje javne potrebe po zagotovitvi storitev visokošolskega izobraževanja in je nikakor ni mogoče enačiti z izvrševanjem upravne funkcije. Slednje nujno obsega izvrševanje javne oblasti ter odločanje o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov na oblasten način. Javna služba pa je veliko širši pojem in je primarno povezana z zagotavljanjem dobrin javnosti. Izvajalec javne službe sicer v določenem delu lahko deluje kot oblastveni organ in odloča o pravicah svojih uporabnikov, vendar je ta del navadno manjšega obsega. V preostalem delu pa izvajalec javne službe deluje kot neoblastveni organ, katerega odločitve (predvsem o njegovem notranjem delovanju) ne pomenijo odločanja o pravicah in pravnih koristih s področja upravnega prava.
Izdani sklep ŠS Fakultete in odgovor rektorice nista bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije (pač pa v okviru lastnih ter avtonomnih pristojnosti univerze). Ne gre torej za upravna akta iz 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za akta, ki bi dopuščala upravni spor po določbi 4. člena ZUS-1, saj ne študentskega sveta univerze ne rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organa upravne oblasti. Izvolitev ŠS Fakultete tudi ne sodi v upravljanje visokošolskega zavoda. Zato tožbe zoper izpodbijana akta ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na pravico iz 67. člena ZVis, ki študentom zagotavlja pravico (prek svojih predstavnikov) sodelovati pri delu in upravljanju visokošolskih zavodov.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054221
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil. S tem so podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je pritožnik izkazal za znatno begosumnega.
Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.
ZUS-1 člen 4, 32, 32/3. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
V zahtevi za izdajo začasne odredbe glede škodljivih posledic samotestiranja tožniki niso navedli prav ničesar, tudi v tožbi pa so le pavšalno zatrdili, da bi jim pristanek staršev na samotestiranje lahko povzročil "morebitne zdravstvene ali psihološke posledice". Vendar ne teh posledic, ne njihove resnosti, ne nevarnosti za njihov nastanek niso v ničemer konkretizirali, niti niso v tej smeri ponudili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče njihove trditve konkretizirati vsaj posredno. To pa pomeni, da pritožniki niso izkazali, da je škoda težko popravljiva; če namreč obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Za odločitev je torej bistveno, da bi se pritožniki šolanju na daljavo lahko izognili s pristankom na samotestiranje, pri čemer konkretnih trditev in dokazov o tem, da bi jim upoštevanje tega pogoja povzročilo težko popravljivo škodo, niso ponudili.
Na podlagi 36. člena Zakona o zavodih (ZZ) je sodno varstvo pred delovnim sodiščem zagotovljeno le v primeru, če je predmet spora presoja vprašanja, ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek imenovanja direktorja in če je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali če izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (prvi odstavek 36. člena ZZ).
Predmet spora v obravnavani zadevi pa ni presoja zakonitosti izvedbe razpisa in postopka za imenovanje direktorja, niti presoja, ali izbrani kandidat izpolnjuje v razpisu določene pogoje, pač pa le presoja zakonitosti sklepa Vlade RS o zavrnitvi soglasja k imenovanju direktorja inštituta, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ni stavrno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi, napačna.
ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 65, 65/1, 66, 73, 73/1.
nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - tožba v upravnem sporu - odprava odločbe - dovoljenost pritožbe - procesne predpostavke za pritožbo - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Pritožba ni dovoljena, če je Upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1) ali če je sicer spremenilo upravni akt v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - UPRAVNI SPOR
VS00053680
URS člen 23. ZPP člen 150, 150/2. ZPVPJN člen 39a, 39a/8, 49. ZPVPJN-C člen 11.
postopek oddaje javnega naročila - tožba v upravnem sporu - ugotovitvena tožba - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - predpostavke pravice do pregleda spisa - opravičena korist - zavrnitev predloga - nezakonito ravnanje naročnika - odškodninska tožba - ugoditev pritožbi
V zadevah zaradi javnega naročanja je skladno z 39.a členom ZPVPJN s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba), vendar ima tudi ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke lahko posledice na pravni položaj naročnika. ZPVPJN namreč določa odškodninsko odgovornost naročnika v postopku oddaje javnega naročila (49. člen ZPVPJN). Ta odškodninska odgovornost pa ni odvisna od tega, ali sodišče v upravnem sporu izpodbijano določitev odpravi ali spremeni, temveč od ugotovljene nezakonitosti ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. To pomeni, da bi imela pritožnica, kot subjekt, ki je zavezan k pravilnosti in zakonitosti oddaje javnih naročil, upravičeno korist seznaniti se z razlogi, s katerimi sodišče presodi o zakonitosti oddaje javnega naročila, tudi če bi upravno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR
VS00052774
ZPP člen 343, 343/1. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZST-1 člen 1, 1/3.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga - pritožba zoper sklep - postulacijska sposobnost za pritožbo - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 22. člena ZUS-1 in pritožbo zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti pravilno zavrglo.
Na navedeno presojo ne morejo vplivati pritožbene trditve, da v konkretni zadevi ne gre za meritorno niti procesno odločitev v upravnem sporu, ampak zgolj za uveljavitev pravice do oprostitve oziroma odloga plačila sodne takse. V tretjem odstavku 1. člena ZST-1 je namreč določeno, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker v ZST-1 o tem ni določbe, se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks v upravnem sporu uporabljajo določbe ZUS-1, s tem pa tudi navedeni drugi odstavek 22. člena ZUS-1.
začasna odredba - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - postopek davčne izvršbe - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi
Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.
DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051808
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3.
tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - začasna odredba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - učinkovanje začasne odredbe - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - drugo pravno razmerje - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe s ciljem, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev sklepov prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013, izdanih v postopku denacionalizacije premoženja. S takim predlogom tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni določitev stroškov postopka (o čemer je bilo odločeno z navedenima sklepoma), temveč presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 27. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti navedenih sklepov. Sporno pravno razmerje je torej vprašanje obstoja uveljavljanega ničnostnega razloga. Začasna odredba, kot jo v obravnavanem primeru zahteva pritožnica, pa se nanaša na drugo pravno razmerje, ki ni predmet tega upravnega spora. Stališče sodišča prve stopnje, da zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe že iz tega razloga niso podani, je tako pravilno.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051810
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/1. ZBPP člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/3, 36/1.
pritožba zoper sklep - laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - upravičenci do brezplačne pravne pomoči - nujna brezplačna pomoč - zavrnitev pritožbe
Brezplačno pravno pomoč prava neukim strankam s slabšim gmotnim položajem zagotavlja ZBPP. Zato je s tega vidika obvezno odvetniško zastopanje dopustno, če je odvetniška pomoč strankam dejansko dostopna.
Pritožnica bi lahko v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zaprosila vsaj za nujno brezplačno pravno pomoč. Ta je namreč predvidena v primerih, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V takem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ne glede na prosilčev materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 37, 37/2, 56, 56/7, 87, 87/3. ZTuj-2E člen 26.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - tožba v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - razlaga zakona - izčrpanje pravnih sredstev - zavrženje tožbe kot preuranjene - ugoditev pritožbi
Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.