TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.

Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.