starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah - dopolnjena pokojninska doba - uredba (es) št. 883/2004
Tožnik je tako skupaj dopolnil 14 let 6 mesecev in 11 dni pokojninske oziroma zavarovalne dobe. Na podlagi ugotovljene zavarovalne dobe tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja, tj. dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe.
pogodba o poslovnem sodelovanju - seznanitev s kršitvijo - pravočasnost tožbe - pogodba za nedoločen čas - odpoved - prenehanje opravljanja dejavnosti
Glede na to, da toženka pogodbe ni odpovedala v skladu s pogodbenimi določili, niti ni v svojem dopisu z dne 14. 9. 2022 navedla, da pogodbo odpoveduje, pritožbeno sodišče šteje, da je v času vložitve tožbe pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno veljala in je zato tožba, vložena 25. 11. 2022, pravočasna. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik delo opravljal na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, ni mogoče šteti, da je za kršitev pravic zvedel že takrat, ko naj bi za toženko prenehal opravljati dejavnost.
INSOLVENČNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - STVARNO PRAVO
VSL00086979
ZIZ člen 20a. SPZ člen 21. ZN člen 43, 49. ZFPPIPP člen 213, 213/1, 213/1-1.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - solemnitetna funkcija - opredelitev roka zapadlosti - neposestna zastavna pravica na premičninah - telekomunikacijsko omrežje - zbirna stvar - vpliv prisilne poravnave na izvršilni postopek - zavarovana terjatev
Ne drži, da solemnizacije zasebne listine (kreditne pogodbe) v notarskem zapisu ne more opraviti nobena druga oseba, kot je tista, ki je zasebno listino podpisala.
Neutemeljeno je stališče, da bi bilo za začetek teka zastaralnega roka treba upoštevati nekakšen primeren rok, v katerem bi skrben upnik opravil dejanje, na katerega je vezana zapadlost obveznosti. Ne glede na načela bančne skrbnosti sta se upnik in dolžnik v obravnavani zadevi dogovorila za zapadlost vsakega posameznega obroka posojila. Dolžnik je na vsako posamezno določeno zapadlost posameznega obroka izrecno pristal. Z upnikom se je tudi dogovoril, da ta sme (ne pa mora) v določenih primerih uresničiti odpoklicno upravičenje, ki bo sprožilo predčasno zapadlost do tedaj še ne - že glede na datume, izrecno določene v kreditni pogodbi - zapadlih obrokov.
Upnikovo terjatev je v tej fazi postopka treba šteti kot zavarovano, saj do uresničitve vseh prednostnih poplačilnih pravic ni mogoče vedeti, ali bo z njimi v celoti poplačan ali ne. Posledično v tej fazi postopka ni mogoče šteti oziroma vnaprej ugotoviti, ali prisilna poravnava vpliva na upnikovo terjatev ali ne.
Ne drži, da telekomunikacijsko omrežje ni zbirna stvar, na kateri kot na celoti ni možno ustanoviti zastavne pravice (to na zbirni stvari sicer je mogoče), vendar pa to za obravnavano zadevo niti ni relevantno oziroma bistveno, saj omrežja niso bila zastavljena kot taka, ampak so bile zastavljene posamezne stvari.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah preambula 16. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 8, 8-1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6-1.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - smotrnost - sodba SEU
Zahtevki zoper toženke so medsebojno tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2. KZ-1 člen 260.
objava sodbe - denarna odškodnina - svoboda parlamentarne razprave - mnenjske navedbe - izjava o dejstvih - trditev o dejstvih - vrednostna sodba - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - stroškovna odločitev
Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.
zamudna sodba - nesklepčnost - zavrnilna zamudna sodba - dodatek k plači - povračilo stroškov v zvezi z delom - elementi delovnega razmerja
Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
"Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.
DEDNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00086843
ZDR-1 člen 137. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - dedič - aktivna legitimacija dediča - premoženjska pravica
Kot zakoniti dedič je tožnik uveljavljal premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojne prešla nanj. Za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela ni potreben noben formalni zahtevek, mora pa biti predhodno priznana začasna nezmožnost za delo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00087413
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. ZDR-1 člen 6, 6/6, 24. URS člen 11, 14, 23, 62. ZJRS člen 16. ZZP člen 286b.
odškodnina - neizbrani kandidat - prepoved diskriminacije - zaposlovanje - znanje slovenskega jezika
Delodajalec se lahko prosto odloči, katerega kandidata za prosto delovno mesto bo zaposlil (24. člen ZDR-1), če ob tem upošteva prepoved diskriminacije (ki je toženka ni kršila). Tudi iz določb Direktive 2000/78/ES ne izhaja, da bi delodajalec moral zaposliti delavca - invalida, če ta ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in bi se to štelo za razumno prilagoditev. Skladno z določbo 5. člena direktive morajo namreč delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zaposlitve (že zaposlenim) hendikepiranim osebam, pa še to le v primeru, da jih taki ukrepi ne bi nesorazmerno obremenili.
plačilo odškodnine - projekt za izvedbo - nepravočasna izpolnitev nedenarne obveznosti - višina škode - zamudna sodba - opustitev vložitve odgovora na tožbo - domneva priznanja dejstev - nesporno dejansko stanje - omejeni pritožbeni razlogi
Ena temeljnih značilnosti zamudne sodbe je, da se v posledici opustitve (obrazloženega) odgovora na tožbo domneva, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Zaradi te domneve zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), pač pa le iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Zamudna sodba (318. člen ZPP) temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
kredit v CHF - odmera sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - opredelitev vrednosti zahtevka oz. predmeta - ničnostni zahtevek - kondikcijski zahtevek - izbrisna tožba - prejudicialen učinek - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek
Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati. Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - pogoji za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - pravočasno navajanje dejstev
Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP).
Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje bi v tem primeru izpodbijani sklep smelo izdati šele po pravnomočno zavrženem ali zavrnjenem ugovoru (2. točka prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00085786
OZ člen 82, 82/2.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - pogodba o sofinanciranju - nadzor nad namensko porabo sredstev - trditveno in dokazno breme - zahtevek za izplačilo - razlaga pogodbe - skupen namen pogodbenih strank - skupna vrednost - prenos denarnih sredstev
Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.
OZ člen 347, 347/1, 353, 353/1, 353/2. ZGD-1 člen 263.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo
Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka.
Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.
ZNP-1 člen 23. ZPP člen 105, 108, 108/6, 180, 180a.
predlog za sodno ureditev meje - zavrženje predloga za sodno ureditev meje - identifikacijski podatki strank - predlog za podaljšanje roka
Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00086157
OZ člen 5, 88, 299, 366, 378. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6 , 7. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zastaralnega roka
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.
Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.
URS člen 26. OZ člen 148, 148/1. ZPP člen 8, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-18, 339/2-14, 339/2-15, 340, 341, 353, 353/1, 358. ZPrCP člen 16, 33, 107, 107/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4, 4/3.
plačilo denarne odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje njenih organov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - protipravnost ravnanja - elementi odškodninske odgovornosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - protispisnost - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - običajna metoda dela - službena dolžnost - kvalificirana protipravnost - pravilna uporaba materialnega prava - sporna vrednost predmeta - odločitev o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - za odločanje relevantne okoliščine - skrbnost ravnanja
Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ.
V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.