TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 93.623,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2018 do plačila.

2. V presežku nad prisojenim zneskom 93.623,40 EUR do vtoževanega zneska 247.000,00 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 93.623,40 EUR za čas od 11. 6. 2017 do 16. 2. 2018 se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 5.572,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.524,14 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.

Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.

Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.