jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.
Revizijo je vložila tožnica sama, ni pa niti zatrjevala niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je kot nedovoljeno sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
ZPP člen 154, 325, 325/1, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 94, 163, 163/2.
invalidnost - stroški postopka - uspeh v sporu
Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom primarno uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno v II. kategorijo invalidnosti, sodišče pa je odločilo, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer se ji prizna pravica do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu, tožnica v sporu ni uspela v celoti, temveč s 25% postavljenega tožbenega zahtevka. Zato ni upravičena do povračila celotnih stroškov postopka, temveč le do sorazmernega dela glede na uspeh v sporu.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 3, 20. ZPIZ-1 člen 187.
sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Seštevanje zavarovalnih dob po 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH velja le za zavarovance, ki so dopolnili zavarovalno dobo po zakonodaji obeh pogodbenic. Ker tožnik, ki je pokojninsko dobo dopolnil v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji, v Bosni in Hercegovini nima dopolnjene pokojninske dobe, v 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH ni pravne podlage, da bi se seštevale zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah.
ZPP člen 245. ZPIZ-1 člen 20, 154. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih 41.
potni stroški - izvedenski organ - izvedenina - prispevek za poseben primer
Ker sta izvedenca, sicer člana izvedenskega organa, ki je bil postavljen za izdelavo izvedenskega mnenja, ustno izvedensko mnenje podala posebej kot fizični osebi, se na ustno izvedensko delo obračuna tudi 8,85% prispevek za poseben primer zavarovanja. Vsak izvedenec je upravičen tudi do povrnitve svojih potnih stroškov.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru – prisilna hospitalizacija – zaslišanje lečeče zdravnice
Res je sicer, da se je lečeča zdravnica, ko jo je sodišče zaslišalo, ravno vrnila z letnega dopusta in z udeleženko ob tokratni hospitalizaciji še ni govorila, vendar pa ne drži, da se je z zdravstvenim stanjem udeleženke seznanila zgolj iz pripovedovanja konkretno nedoločenega medicinskega osebja Psihiatrične klinike. Ob zaslišanju je namreč pojasnila, da njeno stanje pozna iz prejšnjih hospitalizacij (udeleženka je namreč tokrat že šestič hospitalizirana), poročil drugih zdravnikov (kar ni nek nedoločen krog medicinskega osebja) o tokratni hospitalizaciji ter na podlagi zdravstvene dokumentacije udeleženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0076667
ZFPPod člen 27. ZPP člen 362, 362/2.
prekluzija – pravočasna predložitev dokazov – novo sojenje – napotki pritožbenega sodišča – družbenica izbrisane družbe – prenos poslovnega deleža
Tožena stranka je s Pogodbo, iz katere izhaja, da je svoj poslovni delež prenesla na B. B. in J. S., dokazala, da v času izbrisa družbe iz sodnega registra ni bila več njena družbenica. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.
URS člen 20. ZUP člen 12, 129, 129/1, 129/1-4, 220, 261, 263.
nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba
Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.
Ni pomembno, da je bila konkretna izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom običajnega roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.
Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel.
Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Tožencu (s.p.) je sodišče sodno pisanje (drugopis tožbe s pozivom naj nanjo odgovori) vročalo na naslov, ki je vpisan v poslovni register. Poštni vročevalec na tem naslovu ni mogel vročiti sodnega pisanja tožencu, prav tako ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva. Zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pisanju, z navedbo, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga lahko toženec dvigne. Ker toženec pisanja v navedenem roku ni dvignil, je bila skladno z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP vročitev opravljena po poteku navedenega roka tako, da je poštar v hišnem nabiralniku pustil drugopis tožbe.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
Ker sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, se revizija, ki jo je vložila stranka sama, zavrže.