storitve na področju železniškega tovornega prometa - status naročnika - javno podjetje
Ob dejstvih izvajanja javnih storitev na področju prevoza blaga z železnico s strani tožnika in vezanosti izvajanja teh storitev na obstoj ter predpisane pogoje delovanja omrežja (Program omrežja Republike Slovenije) je mogoče zaključevati, da tožnik opravlja storitve na področju tovornega prometa z železnico v smislu prvega in drugega odstavka 7. člena ZJNVETPS. Ugotovitev o izvajanju železniških prevozov v skladu s pogoji Programa omrežja Republike Slovenije pa ob tem, ko je bilo ugotovljeno tudi ter niti ni sporno, da tožnik šteje za javno podjetje, predstavlja podlago za zaključek o izpolnjenih obeh kumulativno določenih pogojih, glede na katera tožnik po določbah ZJNVETPS šteje za naročnika za dejavnost na področju tovornega prevoza z železnico (1. točka petega odstavka 3. člena ZJNVETPS).
odstranitev iz države - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda - nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja - kršitev pravice do sodnega varstva
Izpodbijani akt odreja odstranitev tožnika iz države brez posebnega roka za prostovoljno odstranitev. Če bi bila taka odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Tožbeno stališče, da tožniku „pripada“ odvetnik ne glede na izpolnjevanje omenjenega pogoja za dodelitev BPP je napačno. Slabo finančno stanje prosilca, ki je v obravnavni zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do BPP, saj mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za to izpolnjevati tako finančni kot objektivni kriterij, ki je opredeljen v prvem odstavku 24. člena ZBPP. Tožnikova pričakovanja, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP, so brez podlage v zakonu.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - odpis davčnega dolga
v danem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova: odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča s klavzulo izvršljivosti, na katero je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. Zato slednje ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe.
ZDDPO-2 člen 8, 8/13, 8/15, 70, 70/1, 70/1-6. ZUP člen 169, 171.
davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev dohodkov z virom v Sloveniji - davčni odtegljaj - plačila za storitve osebam v državah z ugodnejšo obdavčitvijo - relevantna stopnja obdavčitve dobička družb - seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo - javna listina - objava seznama - plačila za turistične storitve - primernost zakonske ureditve - davčno priznani odhodki
Tožbenih navedb in dokazov, s katerimi tožnica, ne da bi za to navedla opravičljiv razlog, prvič šele v upravnem sporu ugovarja in dokazuje nepravilnost podatkov iz seznama držav z ugodnim davčnim režimom, sodišče kot nedopustnih tožbenih novot ni upoštevalo. V tej zvezi poudarja le, da je skladno z določbami ZDDPO-2 relevantna splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb v državi nerezidenta in ne splošna povprečna stopnja obdavčitve oziroma stopnja obdavčitve, ki ji je podvržen prejemnik plačila.
V zvezi s pravno naravo seznama držav z ugodnejšo obdavčitvijo Ministrstva za finance in njegovo dokazno vrednostjo sodišče ugotavlja, da se tako določitev vira kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem navezuje na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo in da sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% in objava države na seznamu iz 8. člena ZDDPO-2. Objava na seznamu torej ne zadošča, temveč mora biti izpolnjen tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve, ki pa se že spet dokazuje s seznamom, ki v tem pogledu predstavlja javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Na davčnem zavezancu je, če trdi nasprotno, da dokaže, da podatki iz seznama niso pravilni.
Seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo ni predpis, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe 154. člena Ustave in zato tudi nima prav, ko meni, da bi moral biti seznam objavljen v Uradnem listu, oziroma ko zahteva, da se v nasprotnem primeru sproži postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Ker ne gre za predpis, zadostuje objava na spletnih straneh, ki je predpisana v petnajstem odstavku 8. člena ZDDPO-2 in ki po presoji sodišča daje zadostno pravno varnost davčnim zavezancem.
Določbe trinajstega odstavka 8. člena in 70. člena ZDDPO-2, ki so veljale v inšpiciranem obdobju, ne omogočajo razlage, da plačila za turistične storitve, opravljene osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z nižjo obdavčitvijo, glede na namen zakonodajalca obdavčitvi z davčnim odtegljajem niso (bile) podvržene. Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je bila sicer kasneje z ZDDPO-2I spremenjena, vendar iz razloga primernosti in ne morda zaradi nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Namen zakonodajalca je pri razlagi zakona sicer treba upoštevati, vendar le v okviru zakonskega besedila, ki sodišče kot razlagalca v celoti zavezuje. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s to svojo pristojnostjo zakonsko ureditev kasneje kot neprimerno tudi spremenil.
Utemeljen ni niti ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker z njo naložena davčna obveznost tožnici ni priznana med davčnimi odhodki. Plačnik davka davčni odtegljaj odtegne v breme dohodka davčnega zavezanca. Če davčnega odtegljaja plačnik davka ne odtegne in ne plača, se mu davčni odtegljaj naloži v plačilo, ima pa pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Odhodki, ki so neposredno povezani z obdavčenimi prihodki tožnice, so stroški storitev po prejetih računih nerezidentov (torej bruto dohodek prejemnika) in ne davek, ki ga je tožnica po izpodbijani odločbi dolžna plačati zato, ker je v korist prejemnika dohodka izplačala za davčni odtegljaj nezmanjšani znesek, torej dohodek v bruto znesku.
ZDDPO-2 člen 8, 8/13, 8/15, 70. ZUP člen 168, 169, 171.
davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev dohodkov z virom v Sloveniji - davčni odtegljaj - plačila za storitve osebam v državah z ugodnejšo obdavčitvijo - relevantna stopnja obdavčitve dobička družb - seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo - javna listina - tuje pravo - primernost zakonske ureditve
Po določbi 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15% od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer po šestem odstavku (tudi) od plačil za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5% in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom tega zakona. Po določbi trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 imajo vir v Sloveniji dohodki od storitev vseh vrst, ki se plačujejo osebam, ki so rezidenti držav z ugodno davčno ureditvijo, tudi v primeru, če rezidenta ne bremenijo, temveč jih rezident zgolj izplača. Dohodek od storitev vseh vrst po tej določbi zajema tudi plačila za storitve, ki ne predstavljajo prihodka prejemnika.
Tako določitev vira dohodka kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem se navezujeta na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo. Pri tem sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% in objava države na seznamu iz 8. člena ZDDPO-2. Objava na seznamu torej ne zadošča, temveč mora biti izpolnjen tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve, ki se dokazuje s seznamom, ki v tem pogledu predstavlja javno listino. To pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Na stranki, ki trdi nasprotno, pa je, da dokaže, da ni tako in da podatki iz seznama niso pravilni. Načelo iura novit curia v upravnih postopkih za tuje pravo ne velja.
Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je bila sicer kasneje spremenjena, tako glede določitve vira kot glede opredelitve storitev oziroma z njihovo omejitvijo na tiste, ki so z vidika možnosti izogibanju davka bolj vprašljive. Pri tem gre za spremembo iz razloga primernosti ureditve in ne morda zaradi nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je ta v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s to svojo pristojnostjo zakonsko ureditev, ki jo je (deloma) ocenil kot neprimerno, tudi spremenil.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - objektivni pogoj - drugo sodno varstvo
Pravilen je zaključek organa za BPP v izpodbijani odločbi, da tožnik v predmetnem upravnem sporu ne izpodbija upravnega akta, niti v zadevi ne gre za zadevo javnopravnega odločanja oziroma za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil. Sodbe sodišča namreč ni mogoče šteti za upravni akt. Da bi bilo predvideno varstvo v upravnem sporu zoper sodbo Okrajnega sodišča v zadevi prekrška, ne določa niti ZP-1, niti kakšen drug zakon. Za odločanje Upravnega sodišča v upravnem sporu zoper sodbo Okrajnega sodišča pa tudi ni podlage v odločbi 4. člena ZUS-1, saj je v zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zoper tako sodbo.
odobritev pravnega posla - notarski zapis listine - darilna pogodba
Pri obravnavanem notarskem zapisu ne gre za darilno pogodbo, zato bi moral prvostopenjski organ postopati po 19. členu ZKZ in najprej presoditi, ali gre za tak pravni posel, za katerega odobritev ni potrebna in če za tak pravni posel ne gre, potem pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena ugotoviti, ali morebiti obstoji razlog, naveden v tem odstavku, zaradi katerega predmetnega pravnega posla ni mogoče odobriti in posledično, sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka, odločiti o predmetni vlogi.
DDV - predhodni preizkus tožbe - odprava odločbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Odločba drugostopenjskega organa, s katero je odločeno, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma, da se odločba odpravi, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je bil prvostopenjski akt odpravljen, je nastopilo pravno stanje, ko o zahtevi tožnikov sploh še ni bilo odločeno in bo odločanje o navedeni zahtevi predmet ponovnega odločanja pred prvostopenjskim organom. Zato v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper drugostopenjski akt.
V konkretnem primeru gre pri nepremičninah za oproščene transakcije po sedmi točki 44. člena ZDDV-1. Tožnik in prodajalec bi se lahko pred opravljeno dobavo odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom, česar pa v obravnavanem primeru nesporno nista storila. Zato posledično tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije.
ZUP člen 129. ZUP (1986) člen 54. ZDen člen 60, 61/1, 61/2, 62, 63.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravni naslednik - zahteva za nadaljevanje postopka - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenjena s kršitvami, pa je imela tudi sama možnost vložiti pravna sredstva, ki so na razpolago po ZUP/86.
davčna izvršba - neplačana globa za prekršek - sklep o izvršbi - sprememba izpodbijanega sklepa s strani drugostopenjskega organa - zastaranje - pretrganje zastaranja
Iz upravnih spisov, konkretno iz dopisa tržnega inšpektorja davčnemu organu in iz zapisa datoteke, ki jo je inšpektor posredoval na strežnik DURS, sledi, da je Tržni inšpektorat kot izdajatelj plačilnega naloga dne 10. 1. 2013 pri davčnem organu (prvič) predlagal prisilno izterjavo globe po nalogu. Pri tem predlogu gre za dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki nedvomno meri na izvršitev tožniku za prekršek izrečene sankcije. S tem so izpolnjeni pogoji za to, da se zastaranje, ki je v teku, pretrga. Obveščanje kršitelja oziroma zavezanca za globo o dejanju, ki pretrga zastaranje, se po določbah 44. člena ZP-1 ne zahteva.
Drugostopenjski organ ima pooblastilo za spremembo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v 251. členu ZUP. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je drugostopenjski organ prekoračil svoja pooblastila ter neupravičeno popravil opravilno številko in datum izvršljivosti izvršilnega naslova.
Davčni zavezanec mora že v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor. Davčno napoved lahko popravi najpozneje do izdaje davčne odločbe. Po njeni izdaji pa je zavezanec posamezno olajšavo upravičen uveljavljati kot novoto tudi še v pritožbenem postopku. Pri tem se, ker ZDavP-2 tega vprašanja specialno ne ureja, dopustnost pritožbenih novot tudi v davčnem postopku presoja na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, po katerem se kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.
V konkretnem primeru je imel tožnik v davčnem postopku pooblaščenca za zagotovitev varstva svojih pravic. Odločba je bila izdana brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj je imel davčni organ na razpolago podatke davčne napovedi oziroma uradne podatke, ki so bili potrebni za izdajo odločbe. Podano dejansko stanje tako po presoji sodišča ni bilo takšno, da bi terjalo ukrepanje davčnega organa po 7. členu ZUP.
ZDDPO-2 člen 12, 12/1, 12/2, 12/5, 70, 70/1, 70/1-5. ZDavP-2 člen 4, 59.
davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev umetnikov in športnikov nerezidentov - davčni odtegljaj - osnova za davčni odtegljaj - stroški priprave predstav
V obravnavanem primeru se je gostovanje umetnikov iz Rusije opravilo po programu kulturnega sodelovanja med državama. Pogoji za davčno oprostitev iz tretjega odstavka 17. člena konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja so podani le, če je poleg tega, da gre za program kulturnega sodelovanja, obisk izkazan in v celoti financiran z javnimi sredstvi s strani države rezidentstva nastopajočega izvajalca; sicer ima Slovenija pravico do obdavčitve dohodka nastopajočega izvajalca glede na okoliščine primera. Vprašanje, ki ostaja sporno v zadevi in se obravnava v tej sodbi je, ali lahko tožnik kot prejemnik storitve pri postopku odtegnitve na viru (davčni odtegljaj) odbije stroške poslovanja, ki so izvajalcu storitve nastali v povezavi s tem dohodkom.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Davčni organ je utemeljeno uvedel davčno izvršbo zoper tožnika, saj je odločba, ki je pravni temelj za izvršbo, pravnomočna in izvršljiva. Ta odločba pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti spremenjena niti odpravljena, v postopku izvršbe pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj - rok za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj - prepozna zahteva
Rok za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj, določen v 26. členu ZDen-B, se je iztekel dne 5. 1. 1999 (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998). Ker pa v zadevi ni sporno, da tožnica samostojnega zahtevka za povrnitev vlaganj pred 5. 1. 1999 ni podala, pač pa je prvič navedla, da bo zahtevala povrnitev vlaganj na ustni obravnavi dne 16. 5. 2002, je odločitev toženke, da je njena zahteva prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - vložitev revizije
Tožnik v prošnji za dodelitev BPP, kljub temu, da je bil pozvan na njeno dopolnitev, ni navedel pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, prav tako pa ni navedel niti, kakšne zelo hude posledice naj bi izpodbijana sodba zanj pomenila, zato je tožena stranka njegovo prošnjo utemeljeno zavrnila.
Javno povabilo k prijavi za sofinanciranje šolnin za zmanjševanje izobraževalnega primanjkljaja v šolskih letih od 2007/2008 do 2012/2013 točka 4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje šolnin za zmanjševanje izobrazbenega primanjkljaja - javno povabilo - upravičeni stroški - sestava računa
Sodišče ugotavlja, da račun št. 2110891 sicer res ni sestavljen tako, kot konkretno predvideva primer računa, objavljen na spletni strani tožene stranke, saj v njem ni navedeno šolsko leto, na katero se nanaša. Vsi dokazi, ki jih je v postopku posredovala tožeča stranka, pa nedvomno izkazujejo, da se plačila nanašajo na šolsko leto 2011/2012 in da račun predstavlja drugi del računa št. 2110467, ki ga je tožena stranka priznala kot pravilnega in pravilno sestavljenega. Poleg tega pa je tožeča stranka v svoji vlogi (prijavni obrazec za Javno povabilo) podala tudi izjavo, da so vse navedbe, ki jih je podala, resnične in da ustrezajo dejanskemu stanju ter da dovoljuje toženi stranki, da pridobi podatke glede uveljavljenih stroškov izobraževanje. Glede na navedeno bi tožena stranka v primeru dvoma pri izvajalcu izobraževanja lahko preverila, ali so podatki o plačilu dejansko nanašajo na stroške izobraževanja, ki jih v postopku uveljavlja tožeča stranka. Tožena stranka je zato po presoji sodišča neutemeljeno zaključila, da tožeča stranka ni upravičena do sredstev na podlagi spornega računa.
Uredba (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marec 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje člen 25, 96.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - Schengenski informacijski sistem - prepoved vstopa v Schengensko območje
Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve in dela. Zoper tožnika je namreč Švica v Schengenskem informacijskem sistemu razpisala ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, iz odgovora švicarskih organov pa nesporno izhaja, da ne želijo, da tožnik vstopi na območje Schengena in da ne podpirajo izdaje dovoljenja za bivanje v katerikoli Schengenski državi, ne glede na to, da so podatke posredovali z uporabo obrazca M namesto z obrazcem N.
V obravnavanem primeru, ko je bila preiskava v zvezi s sporno družbo glede porekla uvoženega silicija končana (ta družba je bila v konkretnem postopku navedena v potrdilu o poreklu kot izvoznica blaga), je bilo carinskemu organu potrebno čakati do končanega poročila OLAF. Že pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je navedena družba uvažala silicijevo kovino iz LR Kitajske in jo iz Tajvana ponovno izvozila v EU, brez predelave.