TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožbenih navedb in dokazov, s katerimi tožnica, ne da bi za to navedla opravičljiv razlog, prvič šele v upravnem sporu ugovarja in dokazuje nepravilnost podatkov iz seznama držav z ugodnim davčnim režimom, sodišče kot nedopustnih tožbenih novot ni upoštevalo. V tej zvezi poudarja le, da je skladno z določbami ZDDPO-2 relevantna splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb v državi nerezidenta in ne splošna povprečna stopnja obdavčitve oziroma stopnja obdavčitve, ki ji je podvržen prejemnik plačila.

V zvezi s pravno naravo seznama držav z ugodnejšo obdavčitvijo Ministrstva za finance in njegovo dokazno vrednostjo sodišče ugotavlja, da se tako določitev vira kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem navezuje na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo in da sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% in objava države na seznamu iz 8. člena ZDDPO-2. Objava na seznamu torej ne zadošča, temveč mora biti izpolnjen tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve, ki pa se že spet dokazuje s seznamom, ki v tem pogledu predstavlja javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Na davčnem zavezancu je, če trdi nasprotno, da dokaže, da podatki iz seznama niso pravilni.

Seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo ni predpis, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe 154. člena Ustave in zato tudi nima prav, ko meni, da bi moral biti seznam objavljen v Uradnem listu, oziroma ko zahteva, da se v nasprotnem primeru sproži postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Ker ne gre za predpis, zadostuje objava na spletnih straneh, ki je predpisana v petnajstem odstavku 8. člena ZDDPO-2 in ki po presoji sodišča daje zadostno pravno varnost davčnim zavezancem.

Določbe trinajstega odstavka 8. člena in 70. člena ZDDPO-2, ki so veljale v inšpiciranem obdobju, ne omogočajo razlage, da plačila za turistične storitve, opravljene osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z nižjo obdavčitvijo, glede na namen zakonodajalca obdavčitvi z davčnim odtegljajem niso (bile) podvržene. Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je bila sicer kasneje z ZDDPO-2I spremenjena, vendar iz razloga primernosti in ne morda zaradi nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Namen zakonodajalca je pri razlagi zakona sicer treba upoštevati, vendar le v okviru zakonskega besedila, ki sodišče kot razlagalca v celoti zavezuje. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s to svojo pristojnostjo zakonsko ureditev kasneje kot neprimerno tudi spremenil.

Utemeljen ni niti ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker z njo naložena davčna obveznost tožnici ni priznana med davčnimi odhodki. Plačnik davka davčni odtegljaj odtegne v breme dohodka davčnega zavezanca. Če davčnega odtegljaja plačnik davka ne odtegne in ne plača, se mu davčni odtegljaj naloži v plačilo, ima pa pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Odhodki, ki so neposredno povezani z obdavčenimi prihodki tožnice, so stroški storitev po prejetih računih nerezidentov (torej bruto dohodek prejemnika) in ne davek, ki ga je tožnica po izpodbijani odločbi dolžna plačati zato, ker je v korist prejemnika dohodka izplačala za davčni odtegljaj nezmanjšani znesek, torej dohodek v bruto znesku.