Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj.
Odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru. Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Izločitev strokovnega delavca CSD
Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja posesti.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v odpovedi naveden poslovni razlog zgolj navidezen in je bila tožniku odpoved podana zato, ker se ni razumel s takratnim članom uprave toženke oziroma ker se ga je povezovalo z afero.
Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).
Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo.
Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe.
Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Odbor za razlago KPDZSVS je na seji 24. 9. 2013 sprejel naslednjo razlago določil (objavljeno v Ur. l. RS, št. 99/2013): do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni je upravičen delavec, ki je tri mesece ali več začasno nezmožen za delo in zaradi tega odsoten z dela; začasno nezmožnost za delo je delavec dolžan izkazati s potrdilom o začasni odsotnosti, izdanim s strani pristojnega zdravnika; pravice ni mogoče dodatno pogojevati z vrsto bolezni, zaradi katere je delavec nezmožen za delo, saj gre izključno za strokovno presojo zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo zavezujočo naravo razlage in upoštevaje dejstvo, da tožnica ni bila v bolniškem staležu tri mesece (temveč od 3. 4. 2023 do 30. 6. 2023) utemeljeno zaključilo, da ji solidarnostna pomoč ne pripada.
Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.
Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
V tej zadevi je odločilno pravno vprašanje, ali posamične omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ o invalidnosti zavarovanca-delavca za delo na drugem ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu, zavezujejo delavca tudi v času, ko ne opravlja dela. Odločba ZPIZ se nanaša na ugotovljeno invalidnost tožnice oziroma na to, kakšno delo lahko še vedno opravlja v polnem 8-urnem delovnem času, ne da bi poslabšala svoje zdravstveno stanje, iz nje pa ne izhaja njena obveznost upoštevanja navedenih omejitev pri posamičnih in kratkotrajnih aktivnostih v tožničinem prostem času.