Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo res umaknil šele 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da ni tožbe umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00020374
ZPP-UPB3 člen 355, 355/2.
sale and lease back - odstop od pogodbe - odškodnina zaradi razveze pogodbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe - solidarno poroštvo
Tožena stranka pa pravilno opozarja, da je nevzdržno, da tožeča stranka obdrži prejeta plačila (kot rečeno v znesku 2.693.823,80 EUR), pridobi pravico zahtevati v zvezi z odstopom zapadle obveznosti in še obdrži v lasti predmet leasinga. V predmetni leasing pogodbi in Splošnih pogojih ni za primer, ko ne pride do prodaje predmeta leasinga, nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k upoštevanju vrednosti predmeta leasinga pri izračunu višine odškodnine (za kar v večjem delu zahtevka gre). Zato je treba uporabiti splošna načela odškodninskega prava. Leasingodajalec zaradi razveze pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo, odškodnina ne sme presegati škode.
invalidnost - vzrok nastanka invalidnosti - odmera in uskladitev nadomestila za invalidnost
V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2).
OZ-UPB1 člen 83, 837, 848, 848/1. Zakon o nepremičninskem posredovanju člen 13, 13/1, 13/2, 25, 25/1, 26, 26/1.
posredovanje pri prodaji nepremičnine - plačilo provizije za posredovanje - povračilo stroškov posrednika - pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami
Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju, če ni v ZNPosr drugače določeno (drugi odstavek 13. člena ZNPosr). Nepremičninska družba pridobi pravico do plačila za posredovanje, ko je sklenjena pogodba, pri sklenitvi katere je posredovala (prvi odstavek 25. člena ZNPosr). Če do sklenitve pogodbe ne pride, ima posrednik pravico do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila le tedaj, če sta se stranki pogodbe tako dogovorili (prvi odstavek 848. člena OZ).
obnova postopka - odločitev o pravdnih stroških - spor o prenehanju delovnega razmerja
V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (spor se je vodil zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). ZDSS-1 v petem odstavku 41. člena določa, da krije delodajalec svoje stroške postopka, če gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice.
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
ZJU člen 33a.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. ZDD-1 člen 25, 25/2, 27, 31.. URS člen 33, 74.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poseg v pravico do zasebnosti - detektivska dejavnost - opazovanje
Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poseg v tožnikovo zasebnost ni bil pretiran, pravilno pa je tehtalo pravico tožnika do zasebnosti in pravico tožene stranke, da pridobi informacije, ki so v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačevala nadomestilo plače v času odsotnosti z dela, je bila nasproti tožnikovi pravici do zasebnosti pravica tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravica do proste gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ukrep opazovanja tožnika s strani detektiva je bil za zaščito navedenih interesov tožene stranke nujen in potreben, saj na noben drug način razen z opazovanjem tožena stranka ne bi mogla pridobiti podatka, da se je tožnik udeležil tekme kot sodnik, in s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/3.. ZDR člen 31, 32, 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - rok za podajo odpovedi
Tožnikova kršitev (ko je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v ulici, kjer stanuje, čeprav ta sanacija ni bila naročena s strani občinske uprave in za navedeno sanacijo odobril plačilo računa ter toženo stranko oškodoval za sporni znesek, ker je občina račun zavrnila) ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti (prvi odstavek). Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
povzročitev splošne nevarnosti - namen storilca - abstraktna nevarnost
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ki se izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil. V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00019461
KZ-1 člen 38, 257, 257/3, 257/5, 261, 261/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - jemanje podkupnine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vsebina obtožnega akta
Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.
Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča.
V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.
Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP.
K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.
sodni tolmač - nagrada in stroški sodnega tolmača - povračilo stroškov - stroški za pristop na narok - preklic glavne obravnave - preložitev glavne obravnave - preložitev naroka - vabilo na narok - obvestilo o preklicu naroka
Sodni tolmač je pravilno sklepal, da je po večkratni preložitvi naroka, na katerega je bil povabljen, dolžan pristopiti na narok 10. 5. 2018, ker iz obvestil, ki jih je prejel, ni mogel vedeti, da se je sodišče odločilo za drugačno vodenje glavne obravnave in da njegova navzočnost 10. 5. 2018 na naroku ne bo potrebna. Ker stroškov sodni tolmač ni povzročil po lastni krivdi, je do njih upravičen.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - neto - sodna pristojnost - zavrženje dela tožbe - davki - prispevki - bruto in neto znesek - enostranski odstop
Enostranski odstop od dogovorjenega spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni možen.
Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, je nadzor in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, zato sodišče v sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Na podlagi navedenega stališča je pritožbeno sodišče zaključilo, da odločanje o davkih in prispevkih v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni več v sodni pristojnosti.
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 149.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - vojska - policija - kompenzacija - višek ur
Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti.
Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je koristil proste ure, tožena stranka pa mu je plačala tudi 30 % dodatek za nadurno delo, dobil ustrezno odmeno za opravljene nadure.
V tožnikovem primeru je podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena ZDSS-1 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.
obnova postopka - zavrženje predloga - nov dokaz - izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku - razsodnost
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.