OZ-UPB1 člen 197. ZZZDR-UPB1 člen 129. ZZZDR-UPB1 člen 129a.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - ugovor pravnomočno razsojene stvari - preživljanje mladoletnega otroka
Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaključilo, da je toženec dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, to je 2.100,00 EUR
povzročitev splošne nevarnosti - namen storilca - abstraktna nevarnost
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ki se izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo res umaknil šele 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da ni tožbe umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
ZIZ člen 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 58, 58/1. ZS člen 3.
stroški odgovora na ugovor - potrebnost stroškov odgovora na ugovor - pravilna uporaba materialnega prava - sodna praksa kot pravni vir
Ker je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic in upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - oškodovanje upnika - odtujitev premoženja - izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo
V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil. V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00020374
ZPP-UPB3 člen 355, 355/2.
sale and lease back - odstop od pogodbe - odškodnina zaradi razveze pogodbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe - solidarno poroštvo
Tožena stranka pa pravilno opozarja, da je nevzdržno, da tožeča stranka obdrži prejeta plačila (kot rečeno v znesku 2.693.823,80 EUR), pridobi pravico zahtevati v zvezi z odstopom zapadle obveznosti in še obdrži v lasti predmet leasinga. V predmetni leasing pogodbi in Splošnih pogojih ni za primer, ko ne pride do prodaje predmeta leasinga, nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k upoštevanju vrednosti predmeta leasinga pri izračunu višine odškodnine (za kar v večjem delu zahtevka gre). Zato je treba uporabiti splošna načela odškodninskega prava. Leasingodajalec zaradi razveze pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo, odškodnina ne sme presegati škode.
ZJU člen 33a.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.. ZDD-1 člen 25, 25/2, 27, 31.. URS člen 33, 74.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - poseg v pravico do zasebnosti - detektivska dejavnost - opazovanje
Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poseg v tožnikovo zasebnost ni bil pretiran, pravilno pa je tehtalo pravico tožnika do zasebnosti in pravico tožene stranke, da pridobi informacije, ki so v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačevala nadomestilo plače v času odsotnosti z dela, je bila nasproti tožnikovi pravici do zasebnosti pravica tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravica do proste gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ukrep opazovanja tožnika s strani detektiva je bil za zaščito navedenih interesov tožene stranke nujen in potreben, saj na noben drug način razen z opazovanjem tožena stranka ne bi mogla pridobiti podatka, da se je tožnik udeležil tekme kot sodnik, in s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo roka - zdravstveno stanje pravdne stranke - izpostavljenost nasilnim dejanjem
Konkretno nasilje se je torej nad toženko izvajalo ravno v času, ko je prejela sklep o izdani začasni odredbi, zoper katerega ni reagirala (ugovarjala) v določenem roku. Razlog, ki ga za to navaja, ni očitno neupravičen in presega zgolj zdravstveno stanje, ki bi naj ne bilo nenadno in nepričakovano.
Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.
V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.
neravna tla običajne pohodne površine - padec na stopnicah
Predmetno stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic v višini 5,5 cm oziroma več kot 31 % ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine. Glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zadnja stopnica za 5,5 cm višja od predhodne stopnice, pritožbeno sodišče torej pritrjuje navedbam prve in druge toženke, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila. Sodišče druge stopnje je zato prepričano, da gre v primeru nekoliko višje zadnje stopnice v zunanjem okolju za predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katere mora le ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo.
V obravnavani zadevi je izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 27. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da moški z najmanj 15 leti zavarovalne dobe, pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni 65 let starosti.
Naloga upravitelja je, da ohranja vrednost zapuščine in s tem v zvezi opravlja posle redne uprave, med katere investicije v kmetijo ne spadajo. Za razpolaganje z zapuščino potrebuje odločitev sodišča ali sodedičev.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
Res je, da je prišlo v predmetni zadevi do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 in je tožnik nato 15. 6. 2018 umaknil tožbo v presežku do vtoževanega zneska v predmetni zadevi, pa ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.