predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo roka - zdravstveno stanje pravdne stranke - izpostavljenost nasilnim dejanjem
Konkretno nasilje se je torej nad toženko izvajalo ravno v času, ko je prejela sklep o izdani začasni odredbi, zoper katerega ni reagirala (ugovarjala) v določenem roku. Razlog, ki ga za to navaja, ni očitno neupravičen in presega zgolj zdravstveno stanje, ki bi naj ne bilo nenadno in nepričakovano.
Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil. V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev.
ZUP člen 260, 260-3, 260-4, 267, 267/3.. ZPIZ-2 člen 183, 194.
obnova postopka - ponovna odmera pokojnine
V odločbi o preplačilu je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe tako ni odločilna, ker je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe.
V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.
neravna tla običajne pohodne površine - padec na stopnicah
Predmetno stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic v višini 5,5 cm oziroma več kot 31 % ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine. Glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zadnja stopnica za 5,5 cm višja od predhodne stopnice, pritožbeno sodišče torej pritrjuje navedbam prve in druge toženke, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila. Sodišče druge stopnje je zato prepričano, da gre v primeru nekoliko višje zadnje stopnice v zunanjem okolju za predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katere mora le ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo.
V obravnavani zadevi je izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 27. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da moški z najmanj 15 leti zavarovalne dobe, pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni 65 let starosti.
V skladu s 105.a členom ZPP se šteje, da je pritožba umaknjena, če sodna taksa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, ni plačana.
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00020374
ZPP-UPB3 člen 355, 355/2.
sale and lease back - odstop od pogodbe - odškodnina zaradi razveze pogodbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe - solidarno poroštvo
Tožena stranka pa pravilno opozarja, da je nevzdržno, da tožeča stranka obdrži prejeta plačila (kot rečeno v znesku 2.693.823,80 EUR), pridobi pravico zahtevati v zvezi z odstopom zapadle obveznosti in še obdrži v lasti predmet leasinga. V predmetni leasing pogodbi in Splošnih pogojih ni za primer, ko ne pride do prodaje predmeta leasinga, nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k upoštevanju vrednosti predmeta leasinga pri izračunu višine odškodnine (za kar v večjem delu zahtevka gre). Zato je treba uporabiti splošna načela odškodninskega prava. Leasingodajalec zaradi razveze pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo, odškodnina ne sme presegati škode.
ZIZ člen 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 58, 58/1. ZS člen 3.
stroški odgovora na ugovor - potrebnost stroškov odgovora na ugovor - pravilna uporaba materialnega prava - sodna praksa kot pravni vir
Ker je bila odločitev o ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za presojo (ne)utemeljenosti ugovornih navedb, odgovor na ugovor ni bil potreben. Trditve dolžnika namreč tudi ob izostanku odgovora upniku ne bi prinesle nobenih negativnih posledic in upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje.
Res je, da je prišlo v predmetni zadevi do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 in je tožnik nato 15. 6. 2018 umaknil tožbo v presežku do vtoževanega zneska v predmetni zadevi, pa ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019474
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/1, 358. OZ člen 239, 239/1.
dobava električne energije - stroški porabe električne energije - pogodba o dobavi električne energije - pogodbena obveznost - trditvena podlaga - pomanjkljiva trditvena podlaga - sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage - informativni dokaz z izvedencem - pritožbena obravnava - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Glede na naravo postopka v predmetni zadevi (spor majhne vrednosti), upoštevajoč ugovorne navedbe toženke pred sodiščem prve stopnje, o katerih je mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov ter upoštevaje dejstvo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko ugotovljene kršitve odpravi sámo, brez izvedbe obravnave (prvi odstavek 347. člena in 358. člen ZPP).
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo res umaknil šele 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da ni tožbe umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - oškodovanje upnika - odtujitev premoženja - izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo
V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.
OZ člen 766. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 452, 453, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - mandatna pogodba - plačilo odvetniškega honorarja - fikcija vročitve - dan vročitve - začetek teka roka - rok za vložitev pripravljalne vloge
Pritožba izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ko navaja, da tožnik odvetniških storitev zanj ni opravil ter zagotavlja, da je bil dogovor med njima drugačen, besedilo elektronskega sporočila pa ne pomeni dobesedno tisto, kar tam piše. S temi trditvami toženec zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00019461
KZ-1 člen 38, 257, 257/3, 257/5, 261, 261/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - jemanje podkupnine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vsebina obtožnega akta
Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.
Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča.
V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.
Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP.
K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.