OZ-UPB1 člen 83, 837, 848, 848/1. Zakon o nepremičninskem posredovanju člen 13, 13/1, 13/2, 25, 25/1, 26, 26/1.
posredovanje pri prodaji nepremičnine - plačilo provizije za posredovanje - povračilo stroškov posrednika - pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami
Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju, če ni v ZNPosr drugače določeno (drugi odstavek 13. člena ZNPosr). Nepremičninska družba pridobi pravico do plačila za posredovanje, ko je sklenjena pogodba, pri sklenitvi katere je posredovala (prvi odstavek 25. člena ZNPosr). Če do sklenitve pogodbe ne pride, ima posrednik pravico do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naročila le tedaj, če sta se stranki pogodbe tako dogovorili (prvi odstavek 848. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00019790
OZ člen 69, 70, 70/1, 74, 74/2, 427, 427/1, 432, 936, 936/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje - neenako obravnavanje strank v postopku - sklenitev pogodbe po zastopniku - učinki zastopanja - vsebina pooblastila - najem avtomobila - dolžnost plačevanja premije - neplačana premija - prevzem dolga - prevzem izpolnitve
Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ).
Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.
Res je, da je prišlo v predmetni zadevi do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017 in je tožnik nato 15. 6. 2018 umaknil tožbo v presežku do vtoževanega zneska v predmetni zadevi, pa ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo, glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi. Toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, saj gre namreč za t.i. krivdno povzročene stroške, ki so toženi stranki nastali, ker tožbe tožnik ni pravočasno umaknil. V zvezi s pravočasnostjo umika pa je sodna praksa zavzela stališče, da je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljano nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški povezani s postopkom. V takšnih primerih je potrebno šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, čeprav med izpolnitvijo in umikom poteče nekaj mesecev.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - oškodovanje upnika - odtujitev premoženja - izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo
V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.
OZ-UPB1 člen 197. ZZZDR-UPB1 člen 129. ZZZDR-UPB1 člen 129a.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - ugovor pravnomočno razsojene stvari - preživljanje mladoletnega otroka
Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaključilo, da je toženec dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, to je 2.100,00 EUR
povzročitev splošne nevarnosti - namen storilca - abstraktna nevarnost
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 temelji na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ki se izrazi v izvedbi nevarnega dejanja, pri katerem je konkretno ogrožena varnost ljudi ali premoženja, zadostuje pa že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/3.. ZDR člen 31, 32, 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - rok za podajo odpovedi
Tožnikova kršitev (ko je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v ulici, kjer stanuje, čeprav ta sanacija ni bila naročena s strani občinske uprave in za navedeno sanacijo odobril plačilo računa ter toženo stranko oškodoval za sporni znesek, ker je občina račun zavrnila) ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti (prvi odstavek). Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist.
Naloga upravitelja je, da ohranja vrednost zapuščine in s tem v zvezi opravlja posle redne uprave, med katere investicije v kmetijo ne spadajo. Za razpolaganje z zapuščino potrebuje odločitev sodišča ali sodedičev.
obnova postopka - zavrženje predloga - nov dokaz - izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku - razsodnost
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.
V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Tožilka šele v pritožbi lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so poslovne težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedbi, „da nato računa ni plačala“ in „da tega namena tudi ni imela“, ne zadoščata.
sodni tolmač - nagrada in stroški sodnega tolmača - povračilo stroškov - stroški za pristop na narok - preklic glavne obravnave - preložitev glavne obravnave - preložitev naroka - vabilo na narok - obvestilo o preklicu naroka
Sodni tolmač je pravilno sklepal, da je po večkratni preložitvi naroka, na katerega je bil povabljen, dolžan pristopiti na narok 10. 5. 2018, ker iz obvestil, ki jih je prejel, ni mogel vedeti, da se je sodišče odločilo za drugačno vodenje glavne obravnave in da njegova navzočnost 10. 5. 2018 na naroku ne bo potrebna. Ker stroškov sodni tolmač ni povzročil po lastni krivdi, je do njih upravičen.
Tako ugotovljene trajne spremembe v zdravstvenem stanju tožnika, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije pomenijo invalidnost III. kategorije, saj je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kakor 50 %. Gre za medicinsko vprašanje in v zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam izvedencev, specialistov s posameznih področij, kjer ima tožnik glavne zdravstvene probleme.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vodilni delavec - predčasna razrešitev - razrešitev s funkcije - trajanje mandata
V primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1, sta razrešitev in prenehanje pogodbe neločljivo povezani, saj v tem primeru razrešitev pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Takšna razlaga določbe 74. člena ZDR-1 je skladna z ustaljeno sodno prakso. Seveda pa navedeno velja le ob predpostavki zakonitosti same razrešitve. Ker pa je že pravnomočno ugotovljeno, da je bila razrešitev tožnika zakonita, je slednja imela za posledico tudi zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi ugotovljene zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožnikov reparacijski in reintegracijski zahtevek.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 23. 5. 2011 dalje. Tožena stranka pa je nato od avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila podatek o zavarovanju tožnice v Republiki Avstriji. V obrazcu E 205/AT z dne 27. 2. 2015 navedeni organ potrjuje, da je bila tožnica kot delavka v Avstriji zavarovana 4 mesece in da ima torej 4 mesece pokojninske dobe (junij 2011, junij 2013, oktober 2013 in junij 2014). V tem primeru gre za javno listino, ki jo je izdal pristojni organ in s katero potrjuje, da ima tožnica v spornem obdobju na podlagi delovnega razmerja priznano zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da dejstvo vključenosti v pokojninsko zavarovanje v navedenih obdobjih je lahko prepričljivo dokazano le s potrdilom tujega nosilca zavarovanja na obrazcu E 205 AT. Razlogovanje sodišča, da obrazec E 104 AT potrjuje tožbene navedbe, da je avstrijski nosilec zavarovanja plačeval le prispevke za zdravstveno zavarovanje in da z obrazcem E 205 AT potrjeni podatki o pokojninski dobi niso resnični, je zmotno in nepravilno. Koordinacija med državami članicami EU na področju socialne varnosti poteka na podlagi izmenjave podatkov z različno serijo obrazcev. Vsaka serija ima svoj namen in le obrazci serije E 200 služijo izmenjavi informacij za potrebe priznavanja in izplačevanja pokojninskih prejemkov.