Pritožbeni očitek se nanaša (le) na dohodkovni kriterij, ki ga sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, niti ni presojalo. Ker morata biti za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (in oprostitev plačila sodne takse) izpolnjena oba kriterija hkrati, že neizpolnjevanje premoženjskega kriterija pomeni, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (četudi dohodkovni cenzus, ki za štiri osebe znaša 3.952,72 EUR, ni presežen).
Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.
tožba za izpodbijanje očetovstva - izpodbijanje očetovstva
Sodišče prve stopnje je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem razumljivo pojasnilo, da sta imela predlagatelj in nasprotna udeleženka v decembru 2011 in januarja 2012 več spolnih odnosov, večina od njih nezaščitene, in da mu je že druga nasprotna udeleženka konec februarja 2012 povedala, da je noseča, pri čemer je vedel, da ima lahko spolni odnos brez zaščite za posledico nosečnost. To zadošča za zaključek, da bi se že takrat moral zavedati, da je lahko oče otroka, kar pomeni, da bi moral tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti do 12. 12. 2013, ko se je iztekel enoletni prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva po 99. členu ZZZDR. Pri tem je nepomembno, da mu je nasprotna udeleženka oktobra 2012, ko je rodila, poslala sms sporočilo, da je otrok svetle polti in ima ravne lase, prav tako je pravno nepomembno, kaj se je dogajalo po 12. 12. 2013, saj pravica, ki je ugasnila, ne more ponovno oživeti. To velja zlasti z ozirom na to, da pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se je predlagatelj avgusta 2013 oglasil na domu druge nasprotne udeleženke in napovedal, da bo opravil DNK test očetovstva, nato pa vse do vložitve predloga v obravnavanem postopku (in sicer 20.11.2024) ostal pasiven.
Kajti pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je za verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj okoliščina, da neko ravnanje ali opustitev ni v otrokovo korist, pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Obstoječ režim izvajanja stikov, ko je določen s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, mld. deklice z ničemer ne ogroža, temveč je neizvajanje stikov posledica predlagateljeve zavestne odločitve, da sodno določene lokacije prevzema mld. otroka ne bo upošteval. Takšne okoliščine pa ne zadoščajo za izkaz ogroženosti otroka niti ne zadoščajo za zaključek, da so se okoliščine od pravnomočne dokončne odločitve sodišča v tolikšni meri spremenile, da bi bil dopusten poseg s pravnomočno odločitev o načinu izvajanja stikov oziroma lokaciji prevzemnega mesta otroka.
ZDZdr člen 17, 17/2, 30, 30/1, 39, 62, 62/4. ZPP člen 243.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - ustavitev postopka - zaslišanje udeležencev v postopku - psihiatrično izvedensko mnenje - soglasje nasprotnega udeleženca - sposobnost oblikovati pravno relevantno izjavo volje
Ugotovitev, da je podana pisna izjava nasprotne udeleženke pravno upoštevna, ker je sposobna oblikovati svojo pravo voljo in razumeti pomen podanega soglasja, ima oporo v strokovnem mnenju izvedenke psihiatrične stroke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00088616
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. URS člen 2, 22, 23, 155. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 6, 6/2, 371, 372. ZPP člen 8, 360, 360/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - praksa SEU - lojalna razlaga nacionalnega prava - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba na ugotovitev ničnosti - izbrisna tožba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - uporaba pravil zakona o potrošniških kreditih - jasnost pogodbenih določil - protipravno ravnanje banke - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - devizna (valutna) klavzula - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - kreditno tveganje - konverzija - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - sklenitvena pogodbena faza - zaslišanje priče - bančna uslužbenka - sklepanje pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - razvoj sodne prakse - prepoved povratne veljave zakona - nerelevantne pritožbene navedbe
Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.
nevarna vožnja v cestnem prometu - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - konkretizacija zakonskega znaka - vzročna zveza - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in povzročitvijo nesreče - pretrganje vzročne zveze - nepredvidljiv dogodek
Pritožbeno izpostavljene okoliščine - vožnja ponoči, megla, spolzko vozišče in gost promet - namreč niso dodatni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je obdolženi tempore criminis vozil s prilagojeno hitrostjo, ter ali je bila njegova vožnja objektivno in subjektivno nevarna. Gre torej zgolj za konkretizacijo zakonskega znaka "vožnja, ki povzroči neposredno nevarnost", ne pa za razširitev ali spremembo opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno zatrjevanje, da takšne okoliščine ne sodijo v izrek prvostopenjske sodbe, zato ni točno, saj so lahko v opisu kaznivega dejanja navedene tudi dejanske okoliščine, ki konkretizirajo način storitve, kar omogoča ustrezno presojo izpolnjenosti zakonskih znakov.
Zagovornik ne upošteva, da vzročna zveza ni pretrgana, kadar dejanje oškodovanca ali tretje osebe ne predstavlja izrednega in nepredvidljivega dogodka, temveč spada v okvir običajnih prometnih situacij, ki jih mora voznik, še posebej v stanju popolne prisebnosti in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, pričakovati in nanje ustrezno reagirati.
odškodnina zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu - vmesna sodba v odškodninskem sporu - odločitev po temelju - temelj odškodninske odgovornosti - obstoj nepremoženjske škode - poškodba pri padcu po stopnicah - zdrs na stopnicah - drsnost stopnic - tek - mnenje izvedenca za varstvo pri delu - formalne zahteve - neobvezni standard - popravilo in vzdrževanje stopnic - stanje pred škodnim dogodkom - dejavniki tveganja - zavod za prestajanje kazni zapora - naloge pravosodnih policistov - nujnost ukrepa - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - razumni ukrepi za zmanjšanje škode - pričakovan dogodek - predvidljiva škoda - objektivna predvidljivost - opustitev potrebne skrbnosti zavarovanca - opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu - pravilna dokazna ocena - dokazna ocena izpovedi prič - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - nesrečno naključje
Bistveno pri zadevi je, da je tožnik po stopnicah hitel. Hitel (tekel) pa je z utemeljenim razlogom, ki mu ga nikakor ni mogoče šteti v škodo. Kot paznik se je odzval na alarm, kar je nujna, urgentna situacija, na katero je treba reagirati kakor hitro je mogoče. Ker je to v zaporu pričakovani riziko, je treba računati, da se po stopnicah tudi teče, čemur sicer, kot je poudaril tudi izvedenec, stopnice niso namenjene. Mnenje izvedenca, da zaščitni trakovi na predmetnih stopnicah v zaporu svoje funkcije niso opravljali, se tako izkaže za utemeljeno, pravilno. Morali bi biti nameščeni tako, da ne bi omogočali zdrsa, če nekdo po njih teče. Zaščitene bi morale biti torej celo nadpovprečno, torej bolj kot sicer vsake druge stopnice, denimo v stanovanjskem bloku.
SPZ člen 27, 27/1, 93. ZVKSES člen 15, 15/4, 70, 70/1, 70/1-5. ZFPPIPP člen 24, 24/2, 24/2-2. OZ člen 111.
stečajni postopek - ugovor prodane in izročene stvari - lastniška posest - varstvo kupcev stanovanj - zadržanje dela kupnine - pravne posledice začetka stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - argument teleološke redukcije - pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - pravila vračanja
"Če je prodajalec kupcu pred začetkom stečaja izročil posest nepremičnine, vendar mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, je le delno izpolnil svojo obveznost. […] [P]oložaj, ko je insolventni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka že izročil posest nepremičnine, obravnavati po pravilih o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne glede na to, ali je kupec pred začetkom stečaja plačal celotno kupnino ali le del kupnine. Zato lahko pri tem položaju kupec tudi po začetku stečajnega postopka uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj za terjatve, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, začetek stečajnega postopka ne povzroči nobenih pravnih posledic (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP)." Med zapisom in pravo pravno vsebino določbe neredko ni preprostega enačaja, včasih pa je rezultat jezikovne razlage treba celo predreti (z argumentom teleološke redukcije). V tem primeru je takšno predrtje utemeljeno. Nesmiselno bi bilo z vidika varovalnega režima ZVKSES, da bi bil potrošnik bolje varovan, če ne bi plačal vse kupnine, kot če jo plača v celoti.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/2, 44/2-b, 52e, 52e/2, 52e/2-b, 114, 114/1, 114/1-b, 114/4, 114/4-a. ZIL-1F člen 39, 39/1.
tožba za ugotovitev ničnosti znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - trditveno in dokazno breme - razlikovalni učinek znamke - verjetnost zmede - podobnost blaga - povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke - merilo povprečnega potrošnika - zmeda potrošnika glede izvora blaga
Sodišče Evropske unije je opredelilo dejavnike za ugotavljanje podobnosti blaga, in sicer: narava blaga, namen blaga, način njegove uporabe, njegova dopolnilnost, konkurenčnost ali zamenljivost, distribucijske poti/prodajne točke, upoštevna javnost, običajni izvor. Ti dejavniki so pravni pojmi, opredelitev meril za njihovo presojo je vprašanje prava. Vendar pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni.
Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako je verjetnost zmede izključena, če se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu, da izvira od enega ali od ekonomsko povezanih subjektov. Razumevanje pojma skupnega izvora blaga se neločljivo navezuje na funkcijo znamke, da zagotavlja potrošniku, da je blago, označeno z znamko, proizvedeno pod kontrolo istega subjekta in bo zato po vsej verjetnosti imelo enako kvaliteto.
Razlikovalni učinek prejšnje znamke je pomemben dejavnik pri presoji verjetnosti zmede: verjetnost zmede je toliko večja, kolikor je večji razlikovalni učinek prejšnje znamke, znamke z večjim razlikovalnim učinkom pa uživajo širše varstvo kot znamke z majhnim razlikovalnim učinkom. Dejstvo, da ima prejšnja znamka povečan razlikovalni učinek, je v prid ugotovitvi verjetnosti zmede.
višina preživnine za otroka - odmera preživnine - zahtevek na zvišanje preživnine - zmožnost plačevanja preživnine - nadstandardne potrebe - bistvena sprememba - premoženjsko stanje staršev - sprememba višine preživnine
Ugotovljeno dejansko stanje je zato potrebno presojati z upoštevanjem, da se dohodek očeta od zadnje odločitve o višini preživnine ni zvišal, nasprotno, da se je zvišal dohodek matere, ter da se s strani matere zatrjevano bistveno povečanje mesečnih potreb otrok od leta 2021, nanaša predvsem na nadstandardne prostočasne aktivnosti. Celovita presoja vseh okoliščin, relevantnih za odločitev ali so podani pogoji za vnovično odločanje o zvišanju preživninske obveznosti očeta (določba 197. člena DZ), zato utemeljuje zavrnitev materinega predloga.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdna odškodninska odgovornost - žaljiva izjava - vprašanje žaljivosti izjave - objektivno žaljivo ravnanje - izjava v drugem pravdnem postopku - izjava, dana v kazenskem postopku - pravica do sodnega varstva - svoboda izražanja
Svoboda izražanja je bistvenega pomena za učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja. V sodnih postopkih morajo stranke imeti možnost, da predstavijo svoje videnje spora na svoj način, kakor so ga same doživele, četudi pri tem uporabijo opise, stališča in argumente, ki so za drugo stran nesprejemljivi in kot taki (subjektivno) žaljivi.
Dejstvo, da kazenski in pravdni postopek nista imela neugodnega izida za (tukajšnjega) tožnika, samo po sebi še ne pomeni, da so bile navedbe toženca v teh postopkih neresnične in žaljive. Enačenje zavržene kazenske ovadbe s krivo ovadbo in umaknjene tožbe z izmišljeno (šikanozno) tožbo je neustrezno. Vsaka zavržena kazenska ovadba namreč še ne pomeni krive ovadbe niti vsak umik tožbe še ne kaže na to, da tožba ni imela nobene dejanske in pravne podlage (nasprotna razlaga bi pomenila izvotlitev ustavne pravice do sodnega varstva). Protipravnost ravnanja je podana le tedaj, ko je prišlo do (namerne) zlorabe pravice do sodnega varstva.
postopek osebnega stečaja - ugovor dolžnika - sklep o končni razdelitvi - končni načrt razdelitve - nadomestilo upravitelja - strošek sodne takse - razlogi za izpodbijanje
Čeprav so v skladu s 1. točko prvega odstavka 365. člena ZFPPIPP odločitve o ugovorih del sklepa o razdelitvi in se o njih ne odloča samostojno, je bilo glede na konkretne okoliščine v tem postopku, treba razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, in sicer opravo končne razdelitve na podlagi končnega načrta končne razdelitve stečajne mase. Upravitelj je tisti, ki mora na podlagi odločitve sodišča druge stopnje o ugovoru izdelati nov končni načrt končne razdelitve (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZFPPIPP).
S pritožbo proti sklepu o končni razdelitvi pa je dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih iz 364. tega člena tega zakona in končni načrt razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov (prvi odstavek 366. člena ZFPPIPP).
Ključni pritožbeni očitek, da naj toženka ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, da ne gre za dejstvo in da je ta trditev v nasprotju s predloženimi dokazi, ne drži. Lastnik je preprost pravni pojem, ki je kot tak v splošni, vsakdanji uporabi v pomenu opisa dejstev. Prevladujoče stališče pravne teorije je, da mora sodišče take tožbene navedbe sprejeti kot dejanske trditve.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088609
DZ člen 157, 157/2, 161. URS člen 56.
postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - prešolanje učenca na drugo šolo - nadomestitev soglasja starša - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - zavračanje stikov - želje otroka - neformalni razgovor otroka s sodnikom - psihično nasilje - stiska otroka - preprečevanje stikov - odtujevanje otroka - socializacija otroka - načelo pravne enakosti
Kljub zadržanosti sodne prakse pri izdaji teh začasnih odredb, se vendarle izkaže, da so ob upoštevanju in vrednotenju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, izkazane predpostavke, ki kot vrednostni temelj izkazujejo ogroženost otroka in posledično utemeljenost začasne odredbe, s tem pa se udejanja načelo pravne enakosti.
ZIZ člen 24, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 226. ZMed člen 18, 18/3, 18/4, 41.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - objava popravka - odgovorni urednik - prehod obveznosti na novega dolžnika
Če se po pravnomočni sodbi, s katero se nalaga objava popravka, zamenja odgovorni urednik medija, preide v sodbi ugotovljena dolžnost objave popravka na novega odgovornega urednika.
Odgovorni urednik medija kot splošno pravilo odgovarja za vsako objavljeno informacijo. Če bi bila nova dolžnica res odgovorna zgolj za posamezne programske sklope, bi to moralo biti tudi navedeno v Razvidu medijev, saj se sicer pri avditoriju ustvarja napačen vtis oziroma dvom v to, za katere objavljene informacije odgovorna urednica odgovarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00088530
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2. ZIZ člen 9, 9/3,15. URS člen 22, 23.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravna oseba - gospodarska družba - vročanje pravni osebi - opravičljiva zamuda pravnega dejanja - dolžna skrbnost - organizacija sprejemanja sodnih pošiljk - odsotnost delavca - očitno neopravičen razlog - oprava naroka - poslovni naslov - pravica do izjave - rok za vložitev ugovora - zamuda roka - prekluziven rok - pravica do učinkovitega sodnega varstva - restriktiven pristop
Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost.
Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo.
Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se je dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izrecno skliceval, a se do nje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi izreklo, da je kljub stališču, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka, vendarle treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tako merila za presojo skrbnosti ravnanja gospodarske družbe ni pravilno objektivizirati, do česar pride, če se ne presoja, ali je gospodarska družba glede na svoje "osebne" okoliščine morda ravnala dovolj skrbno. Tudi gospodarski družbi mora biti, vsaj na načelni ravni, dana možnost vrnitve v prejšnje stanje, ne le v primeru višje sile ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker je ravnala dovolj skrbno. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (na primer neodovisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku), dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva pa se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo. Upoštevaje tudi okoliščino, da pravne osebe uživajo v postopku pred sodiščem (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe, jim mora zato biti zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.
Bistveni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da naj dolžnik ne bi bil dovolj skrben iz razloga, ker ni imel urejenega nadomeščanja odsotne delavke A. A., zato v konkretnem primeru ne vzdrži. Pač pa iz povzete dolžnikove trditvene podlage izhaja, da je dolžnik, v času procesa menjave sedeža oziroma poslovnega naslova, že imel ustaljeni način sprejemanja pošiljk, in sicer tako, da je delavka B. B. na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prevzeto pošto takoj nesla na novi naslov D., kjer jo je delavka A. A. praviloma še isti dan tudi prevzela in vpisala v poštno knjigo. Temu vidiku trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje, pri presoji dolžnikove (ne)skrbnosti ni pripisalo ustrezne teže, saj se je kot bistveno zmotno osredotočilo le na ugotovitev, da dolžnik ni uredil nadomeščanja v odsotne delavke A. A. Neovrednotene pa so posledično ostale dolžnikove trditve, da mu neskrbnosti ni mogoče očitati ravno zato, ker je imel v času menjave sedeža organiziran utečen, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opisani sistem sprejemanja pošiljk, ter da je do odstopa od ustaljenega načina prišlo izključno zaradi pomote delavke A. A., ki je bila posledica odsotnosti le-te v času dejanskega prejema sklepa o izvršbi na starem (tedaj še registriranem) naslovu dne 28. 11. 2024. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem dolžniku dejansko odvzelo možnost, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, oziroma da je do zamude prišlo kljub njegovi dolžni skrbnosti, izključno zaradi objektivno vnaprej nepredvidljive pomote njegove zaposlene.
IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00088533
ZIZ člen 168, 211, 239, 240, 243, 244. ZKN člen 14, 141, 145. URS člen 23.
predlog za zavarovanje terjatve - nevknjižena nepremičnina - zapisnik o rubežu nepremičnine - vpis v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine - pravica do sodnega varstva - pravica do izvršbe - podatki gurs - zemljiška knjiga - kataster stavb - centralni register prebivalstva - register nepremičnin - zastavna pravica na nepremičnini - smiselna uporaba - pravica do učinkovitega sodnega varstva - materialno procesno vodstvo
ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se poseže v pravice tretjih. Zato upnik ne sme biti postavljen v bolj ugoden položaj glede dokazovanja dolžnikovega lastništva od tistega, ki predlaga izvršbo na nevpisano nepremičnino. Če sodišče uradnega preizkusa ne bi opravilo in bi slepo sledilo upničinim podatkom o lastništvu in obsegu nevpisane dolžnikove nepremičnine, pravica upnice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, ki vsebuje tudi pravico do izvršbe, ne bi odtehtala tveganja, da se lahko poseže v premoženje ali pravne koristi tretjih oseb. Zato je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva dolžno paziti tudi na ta pogoj.
ZKN v 14. členu določa, da se podatki o lastništvu v kataster nepremičnin prevzemajo iz zemljiške knjige, nato pa osvežujejo iz centralnega registra prebivalstva ali poslovnega registra prebivalstva. Poleg podatkov o lastnikih prevzetih iz zemljiške knjige, pa se v katastru nepremičnin na podlagi 141. in 145. člena ZKN za dele stavb vodijo tudi t.i. "posebni podatki o lastniku" oz. t.i. registrski lastnik. Posebni podatki o lastniku dela stavbe se vodijo v primeru, ko so bili le-ti vpisani v register nepremičnin ob prevzemu podatkov v kataster nepremičnin in so različni od lastnikov na povezani parceli in za tako stavbo ni bila vzpostavljena etažna lastnina ali stavbna pravica. Registrski lastnik v katastru nepremičnin po oceni sodišča prve stopnje tako ne pomeni nujno pravega lastnika nepremičnine.
Registrski lastnik je lastnik, ki je prevzet iz registra nepremičnin. S tem, ko je upnica predložila izpis, da je stavba vpisana v register nepremičnin (REN), iz tega pa izhaja, da ima stavba 6 delov, pri enem od teh pa je iz evidence GURS kot registrski lastnik vpisan dolžnik, je zadostila pogojem za zavarovanje na nevknjiženi nepremičnini in zato ni podlage za zahtevo sodišča, da mora upnica predložiti še verigo pogodb, na podlagi katerih bi se lahko vknjižila lastninska pravica na dolžnika. Zato upnici ni mogoče odreči zavarovanja njene denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini iz razlogov, ko jih je navedlo sodišče prve stopnje.