odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno na prvi stopnji, da je drugi toženec zapeljal v križišče, ko je to smel storiti, to je, ko je zanj (še) gorela zelena luč na semaforju. Zato je tudi za to sodišče nesprejemljiva trditev drugega toženca, da je sam peljal za avtomobilom, ki je že imel prižgano rumeno puščico oz. da je tudi sam peljal tedaj, ko je bila prižgana rumena puščica.
Sodišče druge stopnje je med drugim tudi opozorilo, "da s strani pravdnih strank ni bila postavljena trditev, da bi bili v času prometne nezgode semaforji v križišču v okvari" (str. 3 sodbe). S tem je sodišče druge stopnje torej povsem jasno povedalo, da ne verjame toženčevi verziji dogodka.
Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno so bile uporabljene določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter 51. in 54. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.
Sodišči se utemeljeno nista posebej spuščali v vprašanje, katere predpise je kršil toženec, ko ni tožniku vrnil ali mu ni mogel vrniti delovne knjižice ali je ni deponiral pri občinskem organu in ko mu ni odpovedal delovnega razmerja, kdo je za vse to odgovoren ipd. To namreč ni bilo potrebno, ker pač tožeča stranka ni ne izkazala ne dokazala, da bi bilo takšno ravnanje vzrok za to, da se tožnik ni zaposlil. Nesmotrno bi bilo raziskovati te okoliščine, ko pa na končni rezultat ne morejo vplivati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Skratka, neka nepravilnost sama ob sebi ne more biti pravno pomembna, če ni niti sprožila nadaljnjega niza dogodkov, ki pripeljejo do škode. Ali drugače povedano, upoštevaje obravnavani primer, ker tožnik sploh ni iskal zaposlitve iz zdravstvenih in drugih razlogov, še ni moglo priti do izraza, še ni moglo učinkovati dejstvo, da ni imel v rokah delovne knjižice (ki, mimogrede, po delovni zakonodaji niti ni pogoj za sklenitev delovnega razmerja) in ne odpovedi delovnega razmerja.
ZPP (1977) člen 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - darilna pogodba - izročitev nepremičnine v posest - izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.
sosporništvo (zemljiškoknjižni lastniki) - pravno nasledstvo - zaslišanje strank - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju
Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom.
Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne.
Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati.
Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši.
ZZZDR člen 76, 78. ZPP (1977) člen 142, 144, 385, 385/1-1, 385/1-2, 392.
revizija - dovoljenost revizije zoper pravnomočno odločbo o razvezi zakonske zveze - razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine
V 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da pravnomočne sodbe, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno ali se razveže, ni mogoče spremeniti na podlagi predloga za obnovo postopka ali na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer ne glede na to, ali je kateri od zakoncev sklenil novo zakonsko zvezo ali ne. Navedena določba je bila sprejeta leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76), ko ZPP še ni poznal revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tedaj (do 1. julija 1977, ko je začel veljati spremenjeni ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77), sta bili obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti izredni pravni sredstvi, revizija pa redno pravno sredstvo. Zato je treba določbo 76. člena ZZZDR razumeti tako, da prepoveduje vsa izredna pravna sredstva, torej sedaj tudi revizijo.
Po 78. členu ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da glede teh vprašanj ni vezano na zahtevek strank. To pa tudi pomeni, da tožba na razvezo zakonske zveze lahko vsebuje tudi zahtevek za dodelitev otroka in plačevanje preživnine, ni pa to nujno. Tudi če ga vsebuje, sodišče nanj ni vezano.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - vštevanje invalidnine v odškodnino
Pač pa ima revizija prav, da ne gre invalidnine vštevati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zmnožkom in seštevkom prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je in ki jih bo v pričakovani življenjski dobi dobival oškodovanec.
Takšnega vštevanja zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje. Zakon namreč nalaga sodniku, da prisodi denarno odškodnino za takšno škodo tako, da upošteva pretrpljene in bodoče duševne bolečine, njihovo stopnjo in trajanje ter okoliščine primera pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, zadobljeno s škodnim dogodkom. Ker se takšna odškodnina odmerja praviloma v enkratnem znesku, invalidnino pa prejema oškodovanec v mesečnih obrokih, in ker je pričakovana življenjska doba zelo negotova postavka, zlasti ko gre za telesno in duševno prizadete ljudi, ne gre tako vštevati invalidnine, kot sta to storili nižji sodišči. Odmera odškodnine se mora torej ravnati po merilih, ki jih je potrebno upoštevati in od katerih je odvisna višina, torej tudi tista, ki učinkujejo tako, da je odškodnina nižja.
Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.12.1988, opr.št. Cp 967/88-2 že enkrat vložil revizijo in sicer dne 9.2.1989, ki jo je takratno Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani, s pravnomočnim sklepom z dne 3.3.1989, opr.št. P 94/86 zavrglo kot prepozno, saj jo je vložil po preteku tridesetih dni od vročitve prepisa sodbe. Pravico do vložitve revizije zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Kopru je torej toženec izgubil že januarja leta 1989, kot je to navedeno v prej omenjenem sklepu in kot ga pravilno opozarjata tudi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih. In če te pravice že takrat ni imel več, je tudi sedem let kasneje nima.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - oprostitev odgovornosti - sokrivda oškodovanca - ugotovitev deležev odgovornosti - denarna odškodnina
V primeru, ko nepravilno ravnanje avtomobilista prispeva k nastanku nesreče, ki jo je sicer sozakrivil oškodovanec, pa prav primerjava kršitev obeh udeležencev ob hkratnem upoštevanju objektivne odškodninske odgovornosti avtomobilista, omogoči ugotovitev deležev odgovornosti enega in drugega.
lokacijsko dovoljenje - upravni postopek - pritožba - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - presojanje vseh pritožbenih navedb
Izpodbijana odločba je bila odpravljena, ker tožena stranka (MOP) ni presodila, ali je okrepčevalnica v 50 stanovanjski 8 nadstropni stolpnici v mestu dejansko manjša tiha obrtna dejavnost po občinskem odloku o sprejetju zazidalnega načrta.
najemna pogodba - obvezne sestavine najemne pogodbe - smrt najemnika - sklenitev najemne pogodbe z ožjim družinskim članom po smrti najemnika - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - odpoved najemne pogodbe
Določba 56. člena Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) - tako kot se glasi - ne daje v najemni pogodbi navedenemu ožjemu družinskemu članu najemnika stanovanja (6. člen SZ) apriornega upravičenja, da z lastnikom po najemnikovi smrti sklene najemno pogodbo.
Skupno življenje z najemnikom v stanovanju je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko ožji družinski član po najemnikovi smrti od lastnika stanovanja utemeljeno zahteva, da z njim sklene najemno pogodbo.
Ker je zvišanje stanovanjske stavbe za 1 m in siceršnja adaptacija v zvezi s tem v skladu z občinskim prostorskim izvedbenim aktom in ZUN, je tožena stranka (MOP) utemeljeno zavrnila pritožbo sosede zoper lokacijsko dovoljenje.
ZDen člen 24, 24/1, 24/2.ZPSPP člen 24, 24/1, 26, 26/1.
denacionalizacija - trajanje najemnih in zakupnih razmerij - najem poslovnih prostorov za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe - odpovedni rok
Po določilu prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja. Če pa so bila ta razmerja dogovorjena za dobo več kot 10 let, trajajo lahko največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek citiranega člena). Le-teh razmerij (dogovorjenih za dobo več kot 10 let) po določbi tretjega odstavka citiranega člena ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine.
ZDoh člen 35, 39.ZR člen 14. ZUS (1977) člen 39, 39/2.
davek od dohodka iz dejavnosti - prometni davek
Sodišče v upravnem sporu ne more presoditi zakonitosti pomanjkljivo obrazložene odločbe o odmeri prometnega davka. Ker ima ta odmera neposreden vpliv tudi na odmero davka iz dejavnosti, je moralo odpraviti obe odločbi.
Davčni organ davčni zavezanki utemeljeno ni priznal stroškov surovin med odhodki, če ta zanje ni predložila verodostojnih listin.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - obstoj ekonomske skupnosti - dedovanje
Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas.
Le dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg drugega opredeljuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti in pogojuje dedno pravico.
privatizacija stanovanj - prostovoljna izselitev imetnika stanovanjske pravice - sklenitev najemne pogodbe za drugo stanovanje po določilih SZ - pravica do odkupa izpraznjenega stanovanja - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Tožnica ne bi mogla skleniti s toženo stranko veljavne najemne pogodbe, ker je sporno stanovanje izpraznila po lastni odločitvi in sklenila najemno pogodbo za drugo stanovanje. Realizacija pravice do odkupa bi v tej situaciji predstavljala zlorabo te pravice.
nezakonita uporaba stanovanja - izpraznitev stanovanja
Toženka ni dokazala nobenega naslova za uporabo sporne garsonjere po oktobru 1991 (bodisi po določbah do tedaj veljavnega ZSR ali pa po določbah 19.10.1991 uveljavljenega SZ). Uporaba stanovanja brez najemne pogodbe je po določbi prvega odstavka 58. člena SZ nezakonita (enako kot je bila nezakonita po določbah 50. člena prej veljavnega ZSR). Proti taki osebi pa lahko lastnik stanovanja vloži izpraznitveno tožbo po določbi drugega odstavka 58. člena SZ.
ZOR člen 920, 929, 929/1, 929/2. SPLOŠNI POGOJI ZAVAROVANJA AVTOMOBILSKEGA KASKA AK - 89 člen 3. POGOJI AO - PLUS - 90, člen 1, 2, 5.
zavarovalna pogodba - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari - omejitev zavarovanih nevarnosti - škoda, ki je krita z zavarovanjem - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - samomor voznika
Ker je bilo ugotovljeno, da je žena prvega tožnika oziroma mati preostalih dveh tožnic hote zažgala avtomobil in napravila samomor, z uničenjem osebnega avtomobila ni nastopil zavarovalni primer po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato toženka s tem nastale škode ni bila dolžna kriti.
Namreč obveznost zavarovalnice za kritje škode zaradi takih dogodkov je bila s pogodbo o zavarovanju izrecno izključena ter tak sporazum pogodbenih strank ni bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 929. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravičenec zavarovanja po pogojih AO-plus-90 poleg imetnika vozila tudi voznik (1. člen pogojev), da v primeru smrti upravičenca povrne zavarovalnica njegovim svojcem le pravno priznano škodo (2. člen pogojev) in da zavarovalnica ne povrne škodo, če voznik krši varnostne predpise, kar ima za posledico, da izgubijo kritne pravice tudi svojci upravičenca (5. člen pogojev). Tako po navedenih pogojih kot po določbah 920. in drugega odstavka 929. člena ZOR zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, kadar med drugim upravičenec zavarovanja povzroči zavarovalni primer namenoma. Kot je že spredaj navedeno, je bilo ugotovljeno, da je svojka tožnikov to je zavarovalna upravičenka napravila samomor, kar pomeni, da je zavarovalni primer povzročila namenoma. Tožniki zato niso upravičeni do povrnitve škode niti iz naslova zavarovanja po pogojih AO-plus-90.
ZUN člen 74, 74/3, 76, 76/2. ZSDZUN člen 17, 17/1.
ukrep urbanističnega inšpektorja
Če je za urejanje prostora pristojni upravni organ pravnomočno zavrnil izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, je organ urbanistične inšpekcije utemeljeno odredil odstranitev objekta na investitorjeve stroške ter vzpostavitev prejšnjega stanja (74/3 člen ZUN).
Navedeni ukrep je bil možen glede na določbo 1. odstavka 17. člena ZSDZUN (Ur.l. RS, št. 18/93), ki je začel veljati 10.4.1993.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - določitev višine preživnine - preživninske možnosti staršev - - razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - določitev preživnine za nepreskrbljenega zakonca - simbolična preživnina
Toženka se s svojimi prejemki težko preživlja in je bil že z začasno odredbo zaradi njenega ogroženega eksistenčnega položaja določen prispevek k preživljanju. Sedaj je upravičena prisoja simboličnega zneska 5.000,00 tolarjev, ki naj tudi v bodoče varuje njen socialni položaj in ohranja njen življenjski standard, ki je po razvezi itak precej nižji, kot je bil v času, ko je bila poročena in je lahko delala.
Revizijski trditvi, da ni logično, da mora toženka, ki je upravičena do preživnine, še sama plačevati preživnino za otroka, je pritrditi. Toda ker je vložil revizijo samo tožnik, tega plačila ni mogoče presojati. Je pa razumljivo, da toženka, ki je sama upravičena do preživnine, ni zmožna plačevati višje preživnine za otroka.