TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom.

Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne.

Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati.

Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši.