Menična klavzula „brez obvestila“ ne more nadomestiti klavzule „brez protesta“. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 245/2012 z dne 24. 4. 2014 pojasnilo, da pri klavzuli „brez obvestila“ trasatu ni treba čakati na obvestilo trasanta (klavzula „po obvestilu“ po drugi strani pomeni obveznost trasata, naj ne akceptira menice oziroma ne plača, dokler ga trasant ne obvesti), protestna klavzula pa se praviloma izraža z besedami „brez stroškov“ ali „brez protesta“. Zato klavzula „brez obvestila“ nima enakega pomena in pravne posledice kot klavzula „brez protesta“. Vendar pa je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi tudi pojasnilo, da je to bistveno le v primeru trasirane menice oziroma v primeru, ko se spor o pomenu zapisanega ne nanaša na stranke menične izjave. V nasprotnem primeru (ko gre za neskladje med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev menice, pravdni stranki pa sta tudi stranki menične izjave - prav takšna pa sta navedeni in obravnavani primer) je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi. Menična izjava ima naravo obligacijskega razmerja, v katerem se izdajatelj zaveže, da bo izdal menico v skladu z zakonom in dogovorom, upnik pa se zaveže dati nasprotno dajatev. To pomeni, da bo bianco lastna trasirana menica vsebovala takšno vsebino, kot so jo dogovorile stranke menične izjave.
Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega.
Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).
Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.
Pravnomočna zavrnilna sodba, v kateri je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti ali deloma) utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe, zato temelji na presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka in spada med vsebinske (meritorne) sodne odločbe. Tudi zanjo velja, da objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo.