komisijska pogodba - prodajna pogodba - prodajna komisija - razmerje med komisionarjem in tretjim - vračilo kupnine
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018479
ZDR člen 182, 182/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca
Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri odškodninski odgovornosti toženca kot njenega delavca po prvem odstavku 182. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je škodo povzročil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Po prvem odstavku 131. člena OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati že prve predpostavke - protipravnosti toženčevega ravnanja, saj ni dokazala, da oprema, katere dobavo je financirala, kreditojemalki ni bila dobavljena. Zato toženčevo ravnanje, ko je bonitetnemu analitiku s fotografijami dokazoval dobavo materiala in sporočil, da zaradi že dobavljenega materiala bančna garancija ni potrebna, ne predstavlja protipravnega ravnanja. V posledici tega ni podana vzročna zveza z nastalo škodo zaradi nevrnjenega kredita, kot tudi ne toženčeva krivda.
Tožnica je imela s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec. Za enako delovno mesto je imela sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Pri obeh delodajalcih je opravljala enako delo, v istih prostorih, z isto nadrejeno osebo, istim direktorjem obeh delodajalcev in brez prekinitve. Razen delodajalca se pri njenem delu ni spremenilo nič. Zato se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu navedene določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE
VSL00016716
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZEKom-1 člen 129, 129/2, 129/3, 129/4.
spor majhne vrednosti - elektronske komunikacije - pogodbena kazen - sprememba pogojev - naročnikov odstop od pogodbe - obstoj pogodbe
Po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki zaračunala strošek predčasne prekinitve aneksov (ki pa ga je kasneje sama stornirala), ni enostransko odstopila od pogodbe. Tega ni storila niti tožena stranka pri prenosu telefonskih številk, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbena obveznost med strankama obstajala še naprej, pravilen.
Drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 res določa, da imajo ob vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, naročniki pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Vendar pogodbena kazen v tej zadevi ni niti predmet spora niti ni del vtoževanega zahtevka tožeče stranke, zato se sodišče prve stopnje do tega pravilno ni opredeljevalo.
ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1.
Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav direktor, ki je dolžan skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 25 dni, za kar mu je priznalo odškodnino. Pri tem se je pravilno oprlo na tretji odstavek 156. člena ZDR, drugi odstavek 97.f člena ZObr, 53. člen ZSSloV.
Tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zatrjeval skritih napak ali skritih lastnosti viličarja, zaradi katere bi sporni družbi grozil regres, zato sporna družba ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v pravdi. Zato bi moralo sodišče prve stopnje intervencijo zavrniti.
spor majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - podjemna pogodba - obličnost pogodbe - ponudba - sprejem ponudbe - sklenitev pogodbe - soglasje volj
Podjemna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena že tedaj, ko je tožeča stranka prejela elektronsko sporočilo tožene stranke, da njeno ponudbo sprejema. Za presojo, ali je bila pogodba sklenjena, tako ne more biti več pravno odločilno dejstvo, ali je tožena stranka naročilnico dodatno še podpisala in jo poslala po pošti.
Če je predlagatelj pravzaprav želel zgolj obvestiti sodišče o spremembi volje edinega družbenika, da družbe ne likvidira, je sodniška pomočnica pravilno zavrnila predlog. V skladu z 9. točko prvega odstavka 4. člena ZSReg se v zvezi s postopkom likvidacije vpiše sklep o začetku in sklep o zaključku s kratko označbo načina zaključka postopka. Takšen zahtevek ne izhaja iz listine in ne iz predloga. Ne drži, da je potrebno vsak sklep, ko ga sprejeme skupščina, po predpisih predlagati za vpis in da gre za avtomatizem. Vložitev predloga pri točki VEM je stvar volje predlagatelja.
plačilo prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe - sodna pristojnost - delovni spor - bruto plača - neto plača
V našem plačnem sistemu je uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, v katerem tožnica od tožene stranke zahteva plačilo obračunanih zapadlih prispevkov. Obveznost plačila bruto plače je namreč primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, sodišče pa v delovnem sporu, kot je obravnavani, v ničemer ne posega v pristojnosti davčnih organov, ker delavec uveljavlja svojo pravico do bruto plače, ki vključuje pravico do plačila prispevkov, na podlagi podatkov davčnega organa.
Sodišče prve stopnje je postopek napačno ustavilo v celoti, namesto le v delu, glede katerega je bila tožba umaknjena (188. člen ZPP). Zato je odločitev o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na 296,43 EUR, predmet razveljavitve. Pravilna je le odločitev o delni ustavitvi postopka glede 622,48 EUR. To predstavlja odločitev o 68 % vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnik v sporu deloma uspel in je tožnikove stroške postopka neutemeljeno pobotalo s stroški tožene stranke.
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme, ko odloča o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave (drugi odstavka 355. člena ZKP), ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu obtožnega akta (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi, torej je opravilo dokazno oceno po metodološkem napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP.
prednostna terjatev - poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - odpadel pravni interes
Izvršilno sodišče odloči o poplačilu ne samo po stanju, ki ga je ugotovilo na naroku, ampak tudi upošteva stanje, kot izhaja iz spisov (prvi odstavek 208. člena ZIZ), v obravnavani zadevi iz spisa v zadevi I 329/2014. Ko je terjatev poplačana, ta ugasne. Dolžnik v pritožbi ne nasprotuje dejstvu, da je do navedenega poplačila prišlo, ampak si neutemeljeno prizadeva, za (ponovno) poplačilo iste preživninske terjatve še v obravnavani zadevi.
Določila drugega odstavka 208. člena ZIZ, da se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka, ni dopustno razumeti mimo temeljne procesne predpostavke pravnega interesa, na obstoj katerega pazi sodišče ves čas postopka. Upnik prednostne preživninske terjatve nima več pravnega interesa, da zahteva njeno poplačilo v izvršilnem postopku, če je ta prenehala, v obravnavani zadevi s poplačilom v drugem izvršilnem postopku.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 52, 52/2.
izvedenina - ustno mnenje izvedenca
Pravna podlaga za priznanje nagrade za ustno podajanje izvedenskega mnenja je podana v 249. členu ZPP ter v 52. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v drugem odstavku določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00019212
ZSVarPre člen 66, 68.. ZUPJS člen 56, 56/5.. OZ člen 131, 131/1, 148, 179.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - premoženjska škoda - varstveni dodatek - obstoj protipravnosti
Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ.
Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti.
Razlaga Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ) (2007) člen 75.. ZDR-1 člen 9, 9/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic člen 3.
pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba - nezakonita odpoved - pogodbeno razmerje - dejavnost vzgoje in izobraževanja
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 mednarodne organizacije dela (3. člen) in ZDR-1, ki v drugem odstavku 9. člena določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Torej s kolektivno pogodbo se prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami OZ.
″Tožnikovih″ sodnih taks ni mogoče šteti kot njegovih potrebnih stroškov. Tožnik je plačila sodnih taks oproščen, sodnih taks ni plačal in te ga zaradi oprostitve tudi ne bodo bremenile. Povedano drugače, zaradi oprostitve so sodne takse postale predmet razmerja med sodiščem in nasprotno stranko (tožencem) oziroma postopka po ZST-1. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z odločbo Bpp stroške tožnikovega odvetniškega zastopanja (stroške stranke) prisodilo na račun Bpp in ne neposredno tožniku, saj tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč v obliki odvetniškega zastopanja, ampak je bil le oproščen plačila pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja.Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati stroške izvedenskega mnenja in naložiti tožencu, da le-te plača na račun Bpp.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018643
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 150, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - viličar - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - višina odškodnine - premoženjska škoda
Ugotovljene okoliščine v zvezi z delom viličarja, pri katerem je prišlo do nezgode, zlasti dejstvo, da je tožnik delo opravljal v območju viličarja, ki je nalagal in prevažal od več sto kilogramov do več kot tono težke železne profile, so okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja, to je tožena stranka.
Ob tem, da tožena stranka ni zagotovila, da bi se delo, ki ga je opravljal tožnik, to je vrtanje lukenj v železne profile, izvajalo v varni razdalji od območja nalaganja že obdelanih profilov s strani viličarista in da v času nakladanja železnih profilov ni zagotovila ustreznega nadzora, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani tožene stranke.