Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZPP člen 14, 339, 339/2, 339/2-8, 458. OZ člen 353, 356, 369.
spor majhne vrednosti - krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - obseg in višina škode - pravica do izjave - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - dokaz z izvedencem - pripombe strank na izvedensko mnenje
Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo.
narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti postopka
Posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - komisija - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Naloga komisije je preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ.
Pri toženi stranki so bila zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu, zato tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.
Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - pravočasnost predloga - rok za vložitev predloga - materialnopravni rok - sodne počitnice - tek rokov v času sodnih počitnic - prekinitev teka procesnega roka
Ob dejstvu, da storilec zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni vložil pritožbe, je moral vedeti, da je ta sklep po poteku pritožbenega roka postal pravnomočen.
Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve ni procesni rok, temveč je materialnopravni rok, ki je nepodaljšljiv in za katerega ne velja določba 83. člena ZS o prekinitvi teka procesnih rokov v času sodnih počitnic.
plača - dodatek za posebne pogoje dela - prekluzija dokazov
Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranke (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujejo skrbno in pošteno. Skrbnost pri izbiranju procesnega gradiva strankam nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Tožnik navedenega ni dokazal, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bil tožnik glede predložitve listin prekludiran.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dne 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zamudil z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potrebni pravdni stroški - predpravdni stroški
Tožnik ni upravičen do plačila stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za potrebne stroške postopka, saj predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne okoliščine - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - terorizem - kurdska narodnost - sodna praksa Sodišča EU
1. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec "dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti." Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom "najmanj 1 EUR".
2. Pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka - PKK - teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.
Po tretjem odstavku 259. člena Pravil obveznega zdravcstvenega zavarovanja (Pravil) lahko zavod izjemoma odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica. V primeru odločanja po tretjem odstavku 259. člena Pravil gre za odločanje po prostem preudarku, drugačno stališče je pravno zmotno.
Določba tretjega odstavka 259. člena Pravil nima podrobnih meril za odločitev o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček in ali gre za takšno izjemno situacijo, ampak govori o izjemni odobritvi, kar pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali gre pri tožniku za takšno izjemno zobozdravstveno stanje, za katero mu ni mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili oziroma kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ali je pri tožniku podano takšno stanje, ki opravičuje drugačno zoboprotetično oskrbo, kot je določena v ZZVZZ in Pravilih, t.j. le z vstavitvijo implantatov in z nadaljnjo zoboprotetično nadgradnjo. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej in torej ugotavljati zobozdravstveno stanje zavarovane osebe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019700
OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti - pravična denarna odškodnina
Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - samozaposleni v kulturi - gospodarski subjekt
Tožeča stranka je samozaposlena v kulturi. Kot takšna ni gospodarski subjekt. Le tožena stranka je gospodarski subjekt. Ker ni vsaka od strank gospodarska družba ali kateri drugi od subjektov, naštetih v prvem odstavku 481. člena ZPP, predpostavke za obstoj gospodarskega spora po 481. členu ZPP niso izpolnjene.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 9, 12, 18.
plačilo institucionalnega varstva - preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev
ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.
Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, je treba upoštevati tudi stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.