prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne okoliščine - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - terorizem - kurdska narodnost - sodna praksa Sodišča EU
1. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec "dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti." Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom "najmanj 1 EUR".
2. Pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka - PKK - teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.
plača - dodatek za posebne pogoje dela - prekluzija dokazov
Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranke (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujejo skrbno in pošteno. Skrbnost pri izbiranju procesnega gradiva strankam nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti. Dejstva in dokazi se predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka, kasneje pa le izjemoma, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Tožnik navedenega ni dokazal, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil po prejemu izvedenskega mnenja, saj je bil tožnik glede predložitve listin prekludiran.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019700
OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti - pravična denarna odškodnina
Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti postopka
Posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.
Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
ZZVZZ člen 23, 65, 78, 78/1.. ZPacP člen 9.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 254.. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1.
V zadevi je torej sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah. Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja tudi v sporni zadevi in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00017917
ZP-1 člen 22, 22/3, 202č, 202č/1, 202d, 202d/2.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predlog za odložitev - zadržanje izvršitve - zdravniško spričevalo o kontrolnem zdravstvenem pregledu - zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih - objektivni razlogi - dokazilo o prijavi na zdravniški pregled
Pritožba napada pravni pouk o možnosti, pogojih in roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, s čimer pa ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storilec v obdobju dveh let presegel 18 kazenskih točk, ki imajo za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Na podlagi drugega odstavka 202.d člena ZP-1 vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zadrži izvršitev prenehanja veljavnosti, kar v skladu z utečeno sodno prakso velja tudi v primeru, ko storilec iz objektivnih razlogov, ki niso na njegovi strani, ne more hkrati s predlogom v roku predložiti zdravniškega potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu, na katerega je prijavljen in prijavo sodišču izkaže, temveč ga lahko predloži šele po izteku roka.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
stvarna pristojnost rednega sodišča - predmet tožbenega zahtevka - odškodninski tožbeni zahtevek - odgovornost države - kršitev človekovih pravic - očitek protipravnega ravnanja državnega organa - povračilo škode - premoženjski spor - domneva o umiku tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
Tožnica je po pozivu sodišča na dopolnitev oziroma popravo tožbo popravila in v njej dovolj določno pojasnila, da uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča in policije, ki sta državna organa. Čeprav se je sklicevala, da so bile z izdajo nezakonitih sodb, z nepoštenim sojenjem in z nezakonito deložacijo kršene najbolj osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine, je glede na določno postavljeni tožbeni zahtevek in njegovo višino sodišče prve stopnje pravilno presodilo o svoji stvarni pristojnosti za odločanje o tem sporu.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - pravočasnost predloga - rok za vložitev predloga - materialnopravni rok - sodne počitnice - tek rokov v času sodnih počitnic - prekinitev teka procesnega roka
Ob dejstvu, da storilec zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni vložil pritožbe, je moral vedeti, da je ta sklep po poteku pritožbenega roka postal pravnomočen.
Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve ni procesni rok, temveč je materialnopravni rok, ki je nepodaljšljiv in za katerega ne velja določba 83. člena ZS o prekinitvi teka procesnih rokov v času sodnih počitnic.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.
Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, je treba upoštevati tudi stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 9, 12, 18.
plačilo institucionalnega varstva - preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev
ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.
obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - dejavnost vzgoje in izobraževanja - polni delovni čas - krajši delovni čas - izobraževanje - visokošolski učitelj
Določba 63. člena ZViS je uvrščena v poglavje o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih, govori pa o njihovi delovni in pedagoški obveznosti. V osmem odstavku tega člena je določeno, da docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstvenoraziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu. To je v našem pravnem redu edina pravna podlaga za opravljanje dopolnilnega dela za istega delodajalca. Namen te določbe je, da se ob siceršnji delovni obveznosti pedagoški delavci dogovorijo z delodajalcem še za dopolnilno delo, zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica na tej podlagi ne more uveljavljati dejanskega dopolnilnega dela pri toženi stranki na podlagi dela, ki ga je zakonito opravljala na podlagi pogodb civilnega prava.