sale and lease back - prepoved komisornega dogovora - oderuška pogodba - ničnost pogodbe - delna ničnost
Toženi stranki torej po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi v končni fazi imelo učinek prepovedanega komisoričnega dogovora. Že iz teh razlogov zato pogodbe o spornem pravnem poslu, v vsebini, v kateri so se dejansko izvajale, niso nične in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Glede na to, da se je pogodba uresničevala 6 let, tudi sicer ničnost celotne pogodbe ni najprimernejša sankcija. Kvečjemu bi lahko govorili o delni ničnosti, to je ničnosti določbe Splošnih pogojev o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZJU člen 158.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala.
zavržena tožba - sodno varstvo - ugotovitvena tožba - pravni interes - socialni spor - začasna nezmožnost za delo
V sodno socialnih sporih gre praviloma za spore polne jurisdikcije, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat poudarjeno in zavzeto stališče, da za dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe v skladu z 72. členom ZDSS-1 ter priložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Že zaradi z Ustavo RS ter matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti in ZDSS-1 zagotovljenim sodnim varstvom, za dopustnost izpodbojne tožbe ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. Ne gre za ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP.
Tako tudi v konkretnem primeru tožnik izpodbija odločitev tožene stranke ter predlaga, da se kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo določi sporni datum. V takem primeru pa se pravni interes za predmetno izpodbojno tožbo domneva in ga stranki ni potrebno dokazovati.
ZPP člen 14, 339, 339/2, 339/2-8, 458. OZ člen 353, 356, 369.
spor majhne vrednosti - krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - obseg in višina škode - pravica do izjave - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - dokaz z izvedencem - pripombe strank na izvedensko mnenje
Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - samozaposleni v kulturi - gospodarski subjekt
Tožeča stranka je samozaposlena v kulturi. Kot takšna ni gospodarski subjekt. Le tožena stranka je gospodarski subjekt. Ker ni vsaka od strank gospodarska družba ali kateri drugi od subjektov, naštetih v prvem odstavku 481. člena ZPP, predpostavke za obstoj gospodarskega spora po 481. členu ZPP niso izpolnjene.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dne 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zamudil z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - komisija - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Naloga komisije je preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ.
Pri toženi stranki so bila zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu, zato tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019700
OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti - pravična denarna odškodnina
Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.
Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZZZDR-UPB1 člen 124, 124/2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 9, 12, 18.
plačilo institucionalnega varstva - preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev
ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.
Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.
Po tretjem odstavku 259. člena Pravil obveznega zdravcstvenega zavarovanja (Pravil) lahko zavod izjemoma odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica. V primeru odločanja po tretjem odstavku 259. člena Pravil gre za odločanje po prostem preudarku, drugačno stališče je pravno zmotno.
Določba tretjega odstavka 259. člena Pravil nima podrobnih meril za odločitev o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček in ali gre za takšno izjemno situacijo, ampak govori o izjemni odobritvi, kar pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali gre pri tožniku za takšno izjemno zobozdravstveno stanje, za katero mu ni mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili oziroma kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ali je pri tožniku podano takšno stanje, ki opravičuje drugačno zoboprotetično oskrbo, kot je določena v ZZVZZ in Pravilih, t.j. le z vstavitvijo implantatov in z nadaljnjo zoboprotetično nadgradnjo. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej in torej ugotavljati zobozdravstveno stanje zavarovane osebe.