DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018479
ZDR člen 182, 182/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca
Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri odškodninski odgovornosti toženca kot njenega delavca po prvem odstavku 182. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je škodo povzročil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Po prvem odstavku 131. člena OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati že prve predpostavke - protipravnosti toženčevega ravnanja, saj ni dokazala, da oprema, katere dobavo je financirala, kreditojemalki ni bila dobavljena. Zato toženčevo ravnanje, ko je bonitetnemu analitiku s fotografijami dokazoval dobavo materiala in sporočil, da zaradi že dobavljenega materiala bančna garancija ni potrebna, ne predstavlja protipravnega ravnanja. V posledici tega ni podana vzročna zveza z nastalo škodo zaradi nevrnjenega kredita, kot tudi ne toženčeva krivda.
Tožnica je imela s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec. Za enako delovno mesto je imela sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Pri obeh delodajalcih je opravljala enako delo, v istih prostorih, z isto nadrejeno osebo, istim direktorjem obeh delodajalcev in brez prekinitve. Razen delodajalca se pri njenem delu ni spremenilo nič. Zato se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu navedene določbe.
komisijska pogodba - prodajna pogodba - prodajna komisija - razmerje med komisionarjem in tretjim - vračilo kupnine
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00019212
ZSVarPre člen 66, 68.. ZUPJS člen 56, 56/5.. OZ člen 131, 131/1, 148, 179.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - premoženjska škoda - varstveni dodatek - obstoj protipravnosti
Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ.
Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti.
V zvezi z definicijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 in njegovo izvršitvijo v opustitveni obliki, pri kateri storilec opusti dolžnosti svojega ravnanja v skladu z določeno blanketno izpolnitveno normo, z vidika ugotavljanja obstoja tovrstnega storilčevega položaja ni pomemben le formalni položaj ali status vsakokratnega storilca, ampak tudi njegov dejanski položaj, iz katerega lahko izhajajo njegove garantne dolžnosti. Gre za dejansko vprašanje, ki v okoliščinah konkretnega primera ni povezano le z ugotavljanjem, kdo je bil podpisnik koncesijske pogodbe, ampak zahteva podrobnejše ugotavljanje, kdo je tudi dejansko deloval kot koncesionar.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija - reparacija - pravnomočna odločitev - izostanek stranke z naroka - opravičilo
Tožena stranka s pritožbenimi navedbami smiselno izpodbija ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Zato v pritožbenem postopku zoper izpodbijano sodbo, s katero je odločeno le o reparacijskem zahtevku, sodni razvezi in denarnem povračilu, teh pritožbenih navedb ni mogoče ponovno presojati.
Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izvedlo narok za glavno obravnavo kljub opravičeni odsotnosti tožene stranke. V sodnem spisu namreč ni podatka ali dokazila o tem, da bi tožena stranka sporočila odsotnost, niti, da bi razlog za odsotnost opravičila. Tudi sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da je vabilo za toženo stranko izkazano, vendar izostanek ni opravičen. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je izvedlo narok kljub odsotnosti tožene stranke.
ločitvena pravica - več maksimalnih hipotek - priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - poplačilo ločitvenega upnika - prijava terjatev v stečaju
Na istih nepremičninah je v korist istega zastavnega upnika dopustna ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek. Vse vodijo do (ločenega) poplačila do zneska, določenega v vsaki od teh hipotek.
OZ člen 174, 174/2.. ZPIZ-2 člen 190, 190.a, 193, 193/1, 193/2.
odškodninski zahtevek zpiz - uporaba določil zakona
Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - neupravičena odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo notarski zapis, ki ni bil preveden in je zato napačno zaključilo, da notarski zapis dokazuje komunikacijo med tožnico in prokuristom. Zapis ne dokazuje vsebine pogovora pravdnih strank. Tožena stranka je pritožbi priložila svoj prevod sms sporočil, iz katerih izhaja, da se je tožnica s prokuristom tožene stranke pogovarjala izključno o računalniški miški in ne o razlogih za odsotnost z dela. Pravilno tožena stranka v pritožbi opozarja, da je prevod sms sporočil bistven, ker je potrebno ugotavljati vsebino sms sporočil glede tega, ali je tožnica sporočila prokuristu svojo odsotnost zaradi bolniškega staleža in za navedeno ni relevantna zgolj dokazana komunikacija po telefonu, temveč je bistvena vsebina te komunikacije. Sodišče prve stopnje v tem delu (glede vsebine pogovora med prokuristom in tožnico) dejanskega stanja ni ugotavljalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.
Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti (prvi odstavek 177. člena ZDR-1). Toženec v času odpovednega roka neupravičeno ni prišel na delo in tudi ni opravil primopredaje tehnične dokumentacije, ki je bila potrebna za izdelavo plastenke. To dokumentacijo je celo odtujil in iz sistema tožeče stranke zbrisal parametre za izdelavo sporne plastenke. S temi protipravnimi ravnanji je toženec tožeči stranki povzročil škodo, saj je morala pri proizvajalcu strojev poiskati tehnično pomoč, tj. nastavitev kalupa oziroma vnos tehničnih parametrov, da je lahko izvedla nujno proizvodnjo plastenk. Škodo je povzročil naklepno, saj dokumentacije ni želel predati (oziroma vnovično vnesti parametre v postopku primopredaje) kljub pozivom tožeče stranke.
Tožnik je tudi po uveljavitvi ZSPJS po 1. 8. 2008 še vedno upravičen do razlike v plači, in sicer med prevedeno plačo in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 še vedno velja, saj ni prenehala, ta sprememba zakonodaje je vplivala na določbo o plači kot elementu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pred podano odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec I, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ki je sicer ni imel, po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, ki jo je podpisal, pa je delal na delovnem mestu vzdrževalec II, kjer se je zahtevala IV. stopnje izobrazbe. Sodni izvedenec je izračunal razliko v plači med dejansko prejeto plačo in prevedbeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je tožnik od 1. 8. 2008 upravičen do odškodnine v višini razlike v mesečni plači glede na plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za V. tarifni razred.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
ZEPDSV člen 7, 18, 19.. ZDR-1 člen 136, 136/2, 16, 161/1, 184.
nadurno delo - voznik tovornjaka - mobilni delavci - pobot izplačila plače - soglasje delavca - evidenca o izrabi delovnega časa
Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo.
V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.
plačilo prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe - sodna pristojnost - delovni spor - bruto plača - neto plača
V našem plačnem sistemu je uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, v katerem tožnica od tožene stranke zahteva plačilo obračunanih zapadlih prispevkov. Obveznost plačila bruto plače je namreč primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, sodišče pa v delovnem sporu, kot je obravnavani, v ničemer ne posega v pristojnosti davčnih organov, ker delavec uveljavlja svojo pravico do bruto plače, ki vključuje pravico do plačila prispevkov, na podlagi podatkov davčnega organa.
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
potrdilo o pravnomočnosti - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - nastop pravnomočnosti - pravilna vročitev
Predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ni utemeljen, ker je bila sodba sodišča prve stopnje tožencu pravilno vročena. Nenazadnje je zoper njo vložil pritožbo, sodišče druge stopnje pa je ni zavrglo, ampak je odločilo o njeni utemeljenosti.
zapuščinski postopek - dedovanje na podlagi zakona - prvi dedni red - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - dedna transmisija - dedovanje na podlagi oporoke - spor dedičev o obsegu zapuščine - spor o veljavnosti oporoke - prikrajšanje nujnega dednega deleža - rok za vložitev tožbe - sklep o dedovanju - obvezne sestavine sklepa o dedovanju - neobrazloženost sklepa - pravica do izjave v postopku - odločba presenečenja - sodna taksa - nastanek taksne obveznosti
Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.
Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj.
Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk.
Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja v nadaljevanju zapuščinskega postopka.
terjatve iz gospodarskih pogodb - zastaranje - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - pretrganje zastaranja - varščina - vrnitev varščine - zahtevek na vrnitev - zastaralni rok - pavšalen ugovor - pripoznava dolga
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zahtevek zastaral, če ne bi prišlo do pretrganja zastaralnega roka zaradi pripoznave dolga. Prvi odstavek 364. člena OZ namreč določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. S tem se pokaže, da so pritožbene navedbe glede pripoznave dolga za predmetno zadevo povsem irelevantne. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je izpisek odprtih postavk v predmetnem postopku uporabilo kot dokaz prima facie, saj ugovora tožene stranke o temelju in višini zahtevka zaradi nesubstanciranosti ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so iz predloženega obračuna obresti razvidne vse postavke, potrebne za njegov preizkus, vendar jim tožena stranka ni specificirano ugovarjala. Sodišče zato ni imelo razlogov za dvom v pravilnost obračuna.
Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana takrat, če sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe ne odloči v izreku sodbe, kar pa v obravnavani primeri ni primer. Napadena sodba se namreč nanaša na obdolženca in na dejanje, ki je obseženo v zasebni tožbi in ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v izrek napadene sodbe.