Zakon o dedovanju člen 9, 142.a, 142.a/1, 142.b. ZFPPIPP-UPB8 člen 415, 417c. ZPP-UPB3 člen 76, 76/1, 81, 81/5.
nadaljevanje postopka izvršbe zoper dediča - dediščina postane last Republike Slovenije - RS kot stranka v postopku
Republika Slovenija na podlagi izrecne zakonske določbe prvega odstavka 142.a člena Zakona o dedovanju (ZD) v primeru, ko zapuščina brez dedičev na podlagi 9. člena ZD postane njena lastnina, ne odgovarja več za zapustnikove dolgove. Pravna podlaga za nadaljevanje izvršbe zoper Republiko Slovenijo tako ne obstaja več, zato slednja v izvršilni postopek ne more vstopiti kot novi dolžnik.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik priznal svojo odškodninsko odgovornost glede zadnje v pobot postavljene terjatve, sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage tožnika. Ta je ves čas postopka zatrjeval, da je sicer imel s službenim vozilom prometno nezgodo, vendar za škodo ni odgovoren in da nezgode ni povzročil namenoma. Glede na te njegove trditve in njegovo izpoved, da je zapis na spornem računu, ki se nahaja v prilogah nastal zaradi njegove bojazni, da ga direktor ne bo več poklical na delo, saj mu je s tem grozil, je privolitev podpisal le zato, da je delo pri toženi stranki obdržal. Kljub večkratnim urgencam tožnik ni dobil na vpogled računa, iz katerega je razvidno, kakšna škoda je na avtomobilu dejansko nastala.
URS člen 29, 29/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. ZKP člen 371, 271/2.
pravica do obrambe - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - prisilna privedba
Obdolžencu je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče, ki je bil udeleženec prometne nesreče, kršena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist, saj priča v obravnavani zadevi, v nobeni fazi postopka, ni bil zaslišan.
vrnitev v prejšnje staje - oddaja poštne pošiljke - čas oddaje pošiljk
Upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in je torej posledica nezakrivljenega ravnanja odvetnika oziroma stranke, na katero stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v določenem znesku.
OZ člen 13, 13/4, 335, 335/2, 336, 336/1, 337, 346, 348, 348/1. ZSPDPO člen 52, 52/1, 52/2.
zastaranje pravice - nastop zastaranja - občasne terjatve - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pravna narava dogovora - proračunska sredstva - sofinanciranje iz javnih sredstev - komunalna infrastruktura - skupni znesek terjatev - pravna narava sporazuma
Na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture. Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna.
Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 zastarala pravica sama.
Ker ne gre za dogovor o plačilu obveznosti države za opravljene storitve in gradbena dela, ki jih je upravičena zaradi sofinanciranja terjati od države tožeča stranka, potem terjatve tožeče stranke do tožene stranke tudi ni mogoče opredeliti kot terjatve, ki bi izvirala iz gospodarske pogodbe v smislu četrtega odstavka 13. člena OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00017029
KZ-1-UPB2 člen 29, 29/3, 70a, 296, 296/1, 296/2. ZKP člen 371.
kaznivo dejanje nasilništva - nekonkretizirane pritožbene navedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena izpovedbe prič - izpovedba priče (oškodovanca) - bistveno zmanjšana prištevnost - direktni naklep - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja, prav tako pa ne s čim je sodišče prve stopnje kršilo Ustavo Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.
pogodba o upravljanju - pravočasnost navedb - pravočasnost vloge - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe
Ne drži pritožbeni očitek, da tožba vse do 2. pripravljalne vloge tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je I. d. d. opravljala upravniške storitve, navedla je pravni temelj za storitve in zgradbo, ki jo je upravljala. Določno je tudi trdila, da je izstavljala mesečne račune in katero vrsto storitev je opravila. Priložila je tudi pogodbo o upravljanju. Trditve so bile sicer splošne, vendar še zadostne.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.
Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.
Dokazi, pridobljeni v času tožnikovega nadzora, torej slikovno in video gradivo, so bili pridobljeni skladno s pooblastilom s strani tožene stranke in ZDD-1, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti dokazi niso bili pridobljeni na takšen način, ki bi tudi delodajalcu preprečevali, da ne bi mogel sam priti do njih.
Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da so bila slikovna in video gradiva pridobljena na nezakonit način, to še ne bi pomenilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena oziroma nezakonita. Če bi bil namreč detektiv po pritožbenih zatrjevanjih upravičen le do opazovanja tožnika, bi že sama izpoved detektiva o zaznavanjih tožnika, kako je ta med bolniškim staležem baliral travo nekaj kilometrov proč od svojega doma, predstavljala zadosten dokaz o zlorabi bolniškega staleža in s tem utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je kršil navodila zdravnika s tem, ko je na oddaljenem travniku baliral travo. Ker se tožnik v času bolniškega staleža ni ravnal po navodilih zdravnika, je s tem podan razlog za izredno odpoved, določen v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - kršitev navodil zdravnika - pridobitno delo - bolniški stalež - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Glede na okoliščine tožničine aktivnosti pri drugi družbi (prisotnost v prostorih te družbe več zaporednih dni po več ur, uporaba multifunkcijske naprave ter dejstvo, da je spoznavala delovni proces pri navedeni družbi z namenom morebitnega bodočega sodelovanja) je pri delu tožnice že šlo za opravljanje pridobitnega dela v smislu določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da (še) ni imela sklenjene pogodbe pri navedeni družbi in da za delo (še) ni prejela plačila v denarju, ne pomeni, da tožnica ni imela koristi od tega (denimo v obliki omogočenega bodočega poslovnega sodelovanja z navedenim gospodarskim subjektom).
Ugotovljeno ravnanje tožnice pri drugem pravnem subjektu (tudi če bi bilo ugotovljeno, da ni vplivalo na potek zdravljenja oziroma zdravljenja ne podaljša) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnica tam ni neposredno opravljala dela v smislu sklepanja zavarovalnih poslov ali pogovorov s strankami. To izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege, na svojem domu. Večkratno večurno intenzivno opazovanje delovnega procesa pri drugem subjektu je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnica ni imela dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče šteti njenega ravnanja za sprehod (v naravo) niti za pogovor z ljudmi, ki so tožnici blizu.
predlog za začetek postopka osebnega stečaja - zavrženje predloga za začetek postopka osebnega stečaja - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - predlog za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti
Zmotno je stališče pritožnika, da dejstvo, da mu je bila tekom prestajanja tretje zaporne kazni izrečena enotna kazen, ne vpliva na rok, ki je potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence. Pri ugotavljanju pogojev za izbris obsodbe iz kazenske evidence se namreč upošteva enotna kazen, ki je bila dolžniku izrečena z odločbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 11. 6. 2014, torej enotna kazen zapora petih let.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - odpravnina - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - zastopanje - pravna oseba
Ni dolžnost delavca, da išče neko osebo pri delodajalcu, ki naj bi bila ob nejasnih razmejitvah pristojnosti, nejasnih položajih ali v medsebojnih sporih najbolj pristojna za sprejem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, temveč je (prav obratno) stvar delodajalca, da ustrezno poskrbi in zagotovi, da bo odpoved delavca prišla do prave osebe oziroma, da se bo ta z njo seznanila. Zadošča, da delavec vroči odpoved delodajalcu ali osebi, za katero je prepričan, da je pristojna za njegovo odločitev.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4-b, 14, 14/2.
kolizijska pravila - pogodbena subrogacija - odstop terjatev - pogodba o opravljanju storitev
Katero pravo je treba uporabiti za nastanek in veljavnost morebiti sklenjene ustne pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko določa Uredba Rim I.
Tožeča stranka je sicer domača pravna oseba, ki pa je kot prevzemnik terjatve v celoti vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve, ki je podjetnik, registriran v Nemčiji. Po drugem odstavku 14. člena Uredbe Rim I med drugim velja, da pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 165.. ZDR-1 člen 156.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/2.
Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.
seznam dolžnikovega premoženja - (ne)sklepčnost predloga
Sodišče prve stopnje je upnikov predlog meritorno presojalo in pravilno ugotovilo, da je ta vsebinsko pomanjkljiv oziroma nesklepčen, saj upnik ne navaja dejstev, ki bi utemeljevala njegov predlog. Prvi odstavek 31. člena ZIZ predpisuje dejstva oziroma okoliščine, ki jih mora upnik izkazati, da s predlogom za seznam premoženja uspe. Ker upnikov predlog le-teh ni obsegal, gre za vsebinsko in ne formalno pomanjkljivost.
BANČNO JAVNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00018897
OZ člen 9.
stroški prehrane - sporazum
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.
uporabnina - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - neupravičena pridobitev - višina uporabnine - vrednost nepremičnin - dokazovanje z izvedencem - podatki gurs - vlaganja v nepremičnino - pridržna pravica - plačilo uporabnine - deljive obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - trditvena in dokazna podlaga
Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oziroma ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.
Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.
Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oziroma vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oziroma morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.
Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.