URS člen 3a, 3a/3, 25. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 2, 2-e, 3, 3/2, 4, 68, 68/1, 234, 249, 249/2, 254, 254/2, 255. Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 29, 29/1, 58. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 31, 31/1. Akti o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji člen 2. Pogodba med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (državami članicami Evropske unije) in Češko republiko, Republiko Estonijo, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Republiko Slovenijo in Slovaško republiko o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji s Sklepno listino (Pogodba o pristopu) člen 1, 1/2. ZUS člen 60, 60/1-4, 70, 70/1. ZAzil člen 29, 63b.
azil
Ker so Uredbo 343/2003 pripravili v slovenskem jeziku v institucijah Evropske unije in je dostopna v slovenščini na spletnih straneh Evropske unije (EUR-lex, Celex), je tožena stranka uporabila pravilen in avtentičen pravni vir. Izpolnjen je namreč pogoj iz določila prvega stavka 58. člena Pristopnega akta. Določilo iz drugega stavka 58. člena Pristopnega akta, "da se besedila objavijo v Uradnem listu Evropske unije", pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da Uredba 343/2003 v Sloveniji velja šele od takrat, ko je ta uredba objavljena v slovenščini v uradnem listu Evropske unije. Določilo 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003 pomeni, da ima tožena stranka - če so izpolnjeni ustrezni pogoji po Uredbi 343/2003 - prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca za azil, ali pa bo njegovo prošnjo sama obravnavala. Nima pa več proste izbire potem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje.
Javni razpis, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, pa ni akt v smislu navedenih določb. Z izpodbijanim javnim razpisom se namreč pozivajo izdajatelji radijskih ali televizijskih programov, ki jim je Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije z odločbo podelila status lokalnega, regionalnega ali študentskega programa, da lahko kandidirajo za sofinanciranje programskih vsebin za izvedbo njihovih programov pod pogoji, določenimi v javnem razpisu. Javni razpis torej ni odločitev, saj z njim tožena stranka ni odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pomeni, da javni razpis še ni upravni akt in s tem akt, ki bi ga bilo mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu.
Ker tožena stranka ni prošnje za azil s sklepom zavrgla iz razloga, da se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine niso bistveno spremenile, potem se pri utemeljevanju odločbe o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene, ne more opirati na določilo 41. člena ZAzil. Pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (prvi razlog iz 1. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil) mora tožena stranka v dokazni oceni utemeljiti, da je prosilec za azil v postopku namerno predložil ali navajal netočne in zavajajoče podatke, ne da bi zato imel upravičen razlog. Ker je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije. Po podatkih iz spletne strani Evropske unije, ki so v spisu v obravnavani zadevi, je bila omenjena direktiva sprejeta s strani Sveta Evropske unije. Vendar pa še ni objavljena v Uradnem listu, zato še ni veljavni pravni vir. To pomeni, da si tožena stranka pri interpretaciji pojma preganjanja iz ZAzil lahko zaenkrat pomaga z razlago pojma preganjanja s pomočjo opredelitve preganjanja po 9. členu Direktive o minimalnih standardih za določitev statusa begunca za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva oziroma za tiste, ki potrebujejo določeno mednarodno zaščito. V zvezi z drugim razlogom iz določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil sodišče pripominja, da je treba to pravno podlago razlagati restriktivno oziroma da mora biti zloraba dokazana do stopnje, ko je dvom izključen. Iz upravno-sodne prakse v zvezi z humanitarnim azilom izhaja, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki samo takrat, ko tožena stranka v upravnem postopku ni ugotavljala oziroma presojala pogojev za humanitarni azil, pri čemer pa iz podatkov v spisu po presoji sodišča izhaja, da je v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca za azil podano dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala odločati tudi o humanitarnem azilu.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso.
Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. (V konkretnem primeru ne gre za delo "Zakon o statusu begunca", ampak za "Pravo o statusu begunca"). Kadar tožena stranka z ustreznimi metodami razlage opredeli, kaj pomeni pojem preganjanja v smislu ZAzil in navede, kaj je tožnik izpovedal v upravnem postopku, potem mora obrazložitev zajeti tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi z opredelitvijo preganjanja, ne pa da je obrazložitev sestavljena iz treh ločenih delov, v katerih je najprej povzetek izpovedi prosilca za azil, temu sledi navedba materialnega prava, na koncu pa gola ugotovitev, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje.
Po 2. odstavku 105. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena v ZUS, mora tožba v upravnem sporu kot vloga obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava, med drugim navedbo strank ter morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Če vloži tožbo župan zoper občinski svet, ki ga po Zakonu o lokalni samoupravi zastopa župan, mora zaradi kolizije interesov tožba, da bi bila sposobna za obravnavo, navajati drugega zastopnika za občinski svet kot toženo stranko.
ZDKG člen 4, 4/2, 4, 4/2. ZUS člen 72/4, 50, 50/2, 72, 50, 72/4, 72, 50/2.
zaščitena kmetija
Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Sodišče je v obravnavani zadevi lahko brez izvedbe predlaganih dokazov presodilo, da je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno (saj izhaja iz podatkov uradnih evidenc). Zato ni izvedlo predlagane glavne obravnave, saj se s predlaganim dokazom ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.
Presoja vzajemnosti je glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen vsebinska presoja, o tem ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini urejeno v obeh državah, predvsem pa katero premoženje se vrača in komu.
Tožnik v tožbi ugovarja, da prosilci za azil večkrat opisujejo slabe ekonomske razmere v svoji izvorni državi, vendar te slabe ekonomske razmere niso niti edini niti glavni razlog za pobeg iz matične države. Tožnik pa v tožbi ne zanika navedb, ki jih je navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, pri tem ne navaja nobenega drugega razloga zakaj je zapustil matično državo in tudi ne navaja nobenih drugih okoliščin v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo. Ker je tožnik izjavil, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in ne preganjan s strani oblasti, tožena stranka sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v izvorni državi neutemeljena. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ker se je opredelila do razloga, ki ga je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki jih je tožnik navedel v zvezi s samim življenjem in okoliščinami v južnem delu Mitrovice.
Res je sicer, da lahko davčni zavezanec odbije vstopni DDV tudi od predplačil, vendar morajo biti tudi v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Pogoj za odbitek DDV je med drugim račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, glede na okoliščine in vsebino spornega računa, da je dejansko bilo blago prevzeto isti dan, kot je bil izdan račun, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je račun popoln v smislu določbe 34. člena ZDDV.
Tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je sporni račun dejansko prejel šele v obračunskem obdobju december 2000, saj svojih zatrjevanj ni uspel dokazati na ustrezen način, to je na podlagi interne poštne knjige ali na kakšen drug verodostojen način. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno opozorila na določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in določbe SRS, ki določajo splošno načelo urejenega vodenja poslovnih knjig.
Po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je za nično mogoče izreči odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zaplembena odločba, izdana na podlagi 1. člena, 1. in 2. točke Odloka AVNOJ (kot izhaja iz uvoda odločbe), po katerih je zaplembena komisija kot upravni organ lahko izdala odločbo o zaplembi premoženja (osebam nemške narodnosti)je torej pravilno bila izdana v upravnem postopku ter ni podan ničnosti razlog upravne nepristojnosti, če dejstvo nemške narodnosti v postopku za izdajo zaplembene odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno(pač pa razlog za izpodbijanje zaplembene odločbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja).
Dejanski stan očitne pomote mora izhajati iz subjektivnih okoliščin na strani stranke, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njene volje ali dejanja.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUS člen 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60, 60/1-1. ZVis člen 7, 7/1, 66, 66/1, 66/3-2, 71. ZUP člen 1, 1/2, 2, 2/2, 4.
avtonomija državne univerze - enakost pri dialogu do izobraževanja - varstvo pridobljenih pravic
Vpis v podiplomski študij sicer nima ustavne podlage v določeni ustavni pravici, saj določilo 3. odstavka 57. člena Ustave določa samo to, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Predmetni spor pa ima ustavno-pravno podlago le v določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, zakonodajalec pa je to ustavno načelo konkretiziral v določilu 1. odstavka 7. člena ZVis. Ker je z določbo 71. člena ZVis zakonodajalec na jasen način izrazil, da gre v sporih na podlagi določila 71. člena ZVis za spore, ki sicer ne pomenijo upravnih stvari (v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZUP ali določila 2. odstavka 2. člena ZUP, ampak gre za spore v javno-pravnih stvareh, je treba v konkretnih primerih smiselno uporabiti določila ZUP (4. člen ZUP). Tožena stranka je kršila pravila Statuta Univerze glede dvostopenjskega odločanja v tovrstnih zadevah.
ZDavP člen 30, 30. ZDDv člen 19, 40, 19, 40. ZUP člen 254, 254.
odbitek vstopnega DDV
V kolikor gre za fiktivne račune (tožena stranka govori o fiktivnem dobavitelju), kar bi pomenilo, da se pri tožniku ni zgodil poslovni dogodek nabave goriva, kar zatrjuje drugostopni organ, bi to moralo biti razvidno tudi iz drugih relevantnih podatkov, tako pri prejemniku kot izdajatelju računov oz. z navzkrižnimi kontrolami tudi pri prejemnikih računov, ki jih je izdal AAA, d.d.. Zgolj neujemanje evidence knjige izdanih računov s knjigo prejetih računov pri prejemniku še ne kaže samo po sebi na neizvršitev prometa pri tožniku.
določitev upravičenca - upravičenec do denacionalizacije
Upravičenci do denacionalizacije niso osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.
CZ člen 145/3-4, 154, 154/5-a, 6, 51, 145. ZDavP člen 15, 15. ZTro člen 65/1, 13, 13/1-1, 65, 65/1, 13, 13/1-1, 65.
carina
Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
CZ člen 154/1, 154/5, 97, 145, 154, 71, 71/5, 89, 29, 31, 51, 3, 3/4, 6. ZDavP člen 15, 112, 15, 112. ZTro člen 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1, 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1. ZDDV člen 31, 31. ZUP člen 237, 237/2-3, 237, 237/2-3.
carina
Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo storjeno v sferi carinske službe. Tudi ni mogoče očitati carinskemu organu, da ni ravnal v okviru carinskega nadzorstva, ki je določeno z zakonom. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Po 4.a točki 1. odstavka 137. člena Uredbe je v primeru, če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. Potrjena izvozna carinska deklaracija namreč služi kot dokaz, da je blago oproščeno plačila DDV (31.člen Zakona o davku na dodano vrednost) in tudi razdolžuje uvozno blago, ki je namenjeno pridobljenim proizvodom, zato je pomembno, da se umakne, kolikor je izvoz neresničen. Zmotno je stališče tožnika, da je šteti umik deklaracije kot ustavitev postopka skladno z določbami ZUP. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTro obveznost za obračun trošarine nastane takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
ZDDPO člen 12, 12. Slovenski računovodski standardi člen 13.
davek od dobička pravnih oseb
Pri kapitalskem načinu vrednotenja finančne naložbe v odvisno podjetje gre za način vrednotenja, pri katerem se avtomatično prilagaja knjigovodska vrednost dolgoročne finančne naložbe v matičnem podjetju knjigovodski vrednosti kapitalskega deleža v odvisnem podjetju.Tožeča stranka je zato imela, kot sama pravilno navaja možnost ampak dolžnost, da ob izgubi odvisnega podjetja ustrezno prilagodi (zmanjša) vrednost svoje finančne naložbe. Ker gre za obvezno posledico predpisanega vrednotenja naložb, ki je vedno, tako v primeru odhodkov kot prihodkov, povezana z vrednostjo kapitalskega deleža v odvisnem podjetju in seveda ob predpostavki, da so bile obravnavane naložbe v odvisno družbo (tako kot velja za dolgoročne finančne naložbe nasploh) namenjene pridobivanju prihodkov od financiranja in drugih koristi, pa, po presoji sodišča, njihovemu zmanjšanju (četudi je posledica izgube v drugem pravnem subjektu) ni mogoče zgolj iz tega razloga (torej že v načelu) očitati, da ni bilo potrebno v smislu določbe 12. člena ZDDPO. Ker gre za predpisan način vrednotenja pa za odločitev tudi ni bistveno, kateri razlogi so narekovali takšno ureditev.