V obravnavanem primeru gre za gradbeni poseg, s katerim se bodo trije objekti povezali v enoten objekt, tak poseg pa bi lahko vplival tudi na parcelo tožnikov, čeprav je med obema parcelama še cesta. Tožena stranka ni imela pravne podlage, da je pritožbo obeh tožnikov zavrgla (s čimer je zavrnila njeno vsebinsko obravnavo), še posebej, ker gre za sporno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano brez predhodnega lokacijskega dovoljenja na podlagi 37.a. člena ZGO (rekonstrukcija objekta), tako da tožnika nista imela možnosti, da podajata svoje ugovore v predhodnem lokacijskem postopku.
ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1. ZBPP člen 34, 34/3, 34, 34/3.
ustavitev postopka
Ker je bila tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena v pravdni zadevi P 405/2002, navedena zadeva pa se je končala z umikom tožbe tožeče stranke, je bila po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZBPP s procesnim sklepom odločila o končanju postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilna in na zakonu utemeljena.
Stečajni postopek nad tožečo stranko je pravnomočno zaključen, tožeča stranka je izbrisana iz sodnega registra. Ker torej tožnik ne more biti več pravdna stranka, ker je bil izbrisan iz sodnega registra na podlagi zaključenega stečajnega postopka, gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost tožbe, da onemogoča nadaljnji postopek, zato je sodišče na podlagi 5. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku.
V obravnavanem primeru je potrebno izhajati iz celotnega 48. člena, ki dopušča znižanje davčne osnove za znesek, investiran v opredmetena osnovna sredstva (1. odstavek) nato pa določa posledico, če se osnovno sredstvo, zaradi katerega je bila uveljavljena olajšava, odtuji prej kot v treh letih. V tem primeru gre za uveljavljanje olajšave kot davčne ugodnosti, za katero pa je potrebno izpolnjevati pogoj, določen v 2. odstavku 48. člena. Ta se tudi po presoji sodišča ne nanaša zgolj na samo dejanje odtujitve oziroma prodaje osnovnega sredstva temveč gre predvsem za ohranitev (oziroma izgubo) statusa osnovnega sredstva davčnega zavezanca, saj opredmetena osnovna sredstva predstavljajo premoženje poslovalnice in so namenjena opravljanju dejavnosti. Če samostojni podjetnik preneha s poslovanjem opredmetena osnovna sredstva ne služijo namenu, za katerega so bila nabavljena in zaradi česar je bila lahko uveljavljena davčna olajšava, izgubijo status opredmetenih osnovnih sredstev zavezanca (enako kot pri odtujitvi ali prodaji) ter preidejo v prosto razpolaganje fizične osebe.
V 19. členu je predpisano, v katerih primerih se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje. Tako je med drugim v 2. točki določeno, da se tega davka ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bil tožnik dne 1. 8. 2002 vpisan v register s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s.p". Prav tako ni sporno, da je sklenil najemno pogodbo z najemnico kot AAA s.p., s tem pa se izkazuje, da tožnik uporablja predmetni poslovni prostor za opravljanje gospodarske dejavnosti, za katero je registriran in na podlagi katere ustvarja prihodke. Čim pa je tako, tožnik po presoji sodišča izpolnjuje pogoje za uporabo davčne oprostitve po določbi 2. točke 19. člena ZDO.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV
Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.
ZD člen 132, 132. ZDO člen 157. ZDen člen 78, 78. ZUP člen 267, 263/1, 263/1-1, 265, 260, 260-1, 263, 267, 263/1, 263/1-1, 265, 260, 260-1, 263.
obnova postopka - davek od premoženja
Sklep o dedovanju je tista listina, na podlagi katere je bil tožnik nedvomno seznanjen z drugačnimi solastniškimi razmerji, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka. Stvarnopravna razmerja med dediči, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju, pa so formalno potrjena s sklepom o vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo, ki se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izvede po uradni dolžnosti. Tožnik bi lahko dejstvo drugačnih solastniških razmerij uveljavljal že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je tudi po presoji sodišča njegov predlog za obnovo postopka, ki se opira na zemljiškoknjižni sklep prepozen.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Strateški vojaški ukrep ne more biti podlaga za priznanje tega statusa.
Ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4. 9. 2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 129. člena ZUP.
Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanja z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece". V obravnavanem primeru pa po presoji sodišča ne gre za tak primer, saj niti ni izkazano na eni strani sodelovanje tožnikovega očeta s partizani oziroma sodelovanje v NOB in na drugi strani (zaradi tega sodelovanja) nasilni ukrep italijanskega okupatorja. Kot že rečeno, je šlo za vojaški ukrep italijanskega okupatorja.
ZZVN člen 2, 2/3, 4, 2, 2/3, 4. ZUP člen 267/3, 260, 260-1, 267, 267/3, 260, 260-1, 267.
obnova postopka
Kadar se uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi, da se zadosti določbi 3. odstavka 267. člena ZUP, kvalificirani, to je taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. To pomeni, da se morajo nanašati na dejansko podlago prejšnje odločbe in morajo biti nova dejstva taka, da bi se z njimi v prejšnjem postopku nerazjasnjena relevantna dejstva lahko dopolnila, novi dokazi pa taki, da bi se z njimi v prejšnjem postopku neizkazana relevantna dejstva lahko izkazala.
ZDen člen 9, 9/1, 12, 63, 63/3. ZDFJ člen 35, 36. ZDrž člen 36. ZUP člen 164, 164/2.
ugotovitev državljanstva - državljanstvo mladoletnika - ugotavljanje državljanstva za otroke - nelojalno ravnanje - ugotavljanje državljanstva za osebe, umrle pred avgustom 1945
Utemeljitev tožene stranke, da dr. H.H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni doživel uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ni pravilna. Če stranka ne predloži nobenega podatka, četudi iz objektivnih razlogov to ni možno, ostane dvom v lojalnost, kar pomeni, da obvelja domneva o nelojalnosti. Za podatek je treba šteti bodisi izpovedbo stranke, priče ali listinske dokaze. Stranka mora utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in mora biti za to, da je dosežen standard prepričljivosti tudi večja od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, a je lahko manjša od dokaznega standarda v kazenskem pravu, kjer gre za gotovost, ki je onkraj vsakršnega utemeljenega dvoma. Breme dokazovanja je na strani strank v postopku. Odločbe o zaplembi premoženja so lahko nepravične in zato ne morejo biti avtomatično dokaz tudi za nelojalnost teh oseb pred in med vojno, saj v tem primeru take osebe sploh ne bi mogle izpodbijati domneve o nelojalnosti. Ravno tako ne more imeti nobene vsebinske teže v dokazni oceni odločba Urada štajerske deželne vlade, ki naj bi dokazovala pridobitev avstrijskega državljanstva na podlagi nemške narodnosti, glede na to, da je nemška narodnost ravno tako pogoj, na katerega se veže domneva o nelojalnosti. Določila 2. odstavka 35. člena ZDrž ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v smislu pojma (ne)lojalnosti. Ker je domneva nelojalnosti vezana na ostala dva pogoja iz tega določila, tudi ni mogoče razlagati tega določila tako, da se za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v postopku ugotavljanja državljanstva uporabljata le prva dva pogoja (bivanje v tujini in nemška narodnost). V primerih, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju otroci brez svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, vsebina in namen določila 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen posredno prek ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. To pomeni, da se ugotovljena (ne)lojalnost prednikov ne more raztezati tudi na (ne)lojalnost mladoletnih oseb, ki jim v relevantnem obdobju ni mogoče priznati svobodne volje, kar pa ne pomeni, da (ne)lojalnost prednika nima vpliva na ugotovitev državljanstva potomca. Ta vpliv nastopi, ker mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (prednikove) (ne)lojalnosti. Po ZDen je z vidika pridobitve državljanstva relevantno samo tisto obdobje, ki so ga zaznamovali predpisi o državljanstvu, ki so med pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva vključevali ravnanja oseb pred in med vojno, ne pa tudi vsi nadaljnji predpisi o državljanstvu, ki pogojev za državljanstvo niso več vezali na okoliščine pred in med drugo svetovno voljno. Kajti bilo bi tudi v nasprotju z namenom ZDen (teleološka razlaga), če bi šteli, da je zakonodajalec hotel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev in poprave krivic izločiti tiste, ki so si urejali nov državljanski in s tem socialni status v drugih državah.
Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.
Po presoji sodišča prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa v upravnem sporu, s katerim izpodbija odločbo o imenovanju AA za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. Dejstvo, da je tožena stranka pri izbiri kandidata upoštevala mnenje prvega tožnika na podlagi 6. odstavka 283. člena ZIZ in dejstvo, da je bila odločba o imenovanju tudi prvemu tožniku vročena, ne izkazujeta pravnega interesa prvega tožnika. Prvi tožnik namreč z ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja s tožbo v upravnem sporu in tudi s tem ne izkazuje, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Po presoji sodišča tudi drugi tožnik ne izkazuje pravnega interesa kot bistvene predpostavke za dovoljenost tožbe v upravnem sporu. Drugi tožnik je že imenovan za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v C, zato drugi tožnik v tem upravnem sporu nikakor ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na to tudi ne more vplivati njegova trditev, da bi lahko opravljal delo izvršitelja na celotnem območju RS (3. odstavek 7. člena ZIZ), ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka le imenovala A.A. za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. in ni z ničemer posegla v pravico drugega tožnika, ki mu jo daje 3. odstavek 7. člena ZIZ.
Odločba disciplinske komisije II. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije o disciplinskem ukrepu ukoru ni upravni akt, saj ga ni izdal državni organ ali organ lokalne skupnosti niti OZS kot nosilec javnih pooblastil pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom.
pomanjkljivi razlogi za odločitev - kršitev pravil postopka
Po presoji sodišča pa ni mogoče preizkusiti obrazložitve tožene stranke, ko je zavrnila zahtevek tožnice z navedbo, da v postopku ni posebej razvidno, da je obstajal med pobitim bratom in tožnico odnos preživljanja. Tožnica je vložila svoj zahtevek s popolnoma isto obrazložitvijo kot brat in sestra, ki pa jima ni bilo potrebno dokazovati odnosa preživljanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno ali se je tožena stranka oprla zgolj na starost brata in sester napram pokojnemu A.A. oziroma ali je pri B.B. in C.C. upoštevala še kakšno drugo okoliščino. Tožena stranka mora na podlagi 5. odstavka 10. člena ZPKri upoštevati v postopku določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in mora slediti določilu 4. odstavka 146. člena in 9. člena ZUP in bi zato morala z zaslišanjem stranke dati tožnici možnost, da se izjavi o tej okoliščini, ki je pomembna za odločitev tožene stranke. Vse to mora tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku, pri tem pa mora upoštevati tudi določilo 4. odstavka 10. člena ZPKri.
ZUP člen 214, 214. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180, 180.
javni razpis
Strokovna komisija je pri odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova prijava ni predmet javnega razpisa. Tožena stranka je obravnavala vlogo tožnika kot predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, zato tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da vloga tožnika ni predmet javnega razpisa. Po 180. členu Pravilnika 2003 mora komisija pisno pozvati tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Tožena stranka je v javnem razpisu namreč le navedla, da bo sledila Pravilniku, navedla pa je tudi kdaj bo vloge zavrgla. V javnem razpisu pa se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, da ne bo uporabila posameznih določb Pravilnika oziroma v izpodbijanem sklepu ni obrazložila zakaj tožnika ni pozvala k dopolnitvi vloge oziroma zakaj je zavrgla vlogo tožnika brez dopolnjevanja in s tem ni obrazložila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003.
vrnitev premoženja članu agrarne skupnosti - stranka v postopku - vrnitev podržavljenega premoženja
Upravičenost nastopati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti kot aktivna stranka po določbah ZPVAS, je omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti.
Ob nespornem dejstvu, da je tožnik postal zavezanec za DDV z dnem 2. 4. 2001, je bil po tem datumu nedvomno dolžan predložiti davčni obračun po davčnemu organu, zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre pritrditi toženi stranki oz. prvostopnemu organu, da je podana pravna podlaga za oceno v obravnavanem primeru po 1. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP. Ne more pa sodišče pritrditi niti drugemu razlogu, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ upošteval v celoti in izključno le poslovne knjige tožnika, kar posledično pomeni, da je razpolagal z vsemi podatki, torej tudi tistimi, ki so relevantni za plačilo DDV po 47. členu ZDDV.