ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.. ZJU člen 156.. ZUJIK člen 45, 45/2.. - člen 28.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni zavod - delovanje na področju kulture
V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
S tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na občino in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki, je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je tako v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - izpolnjeni znaki kaznivega dejanja - proizvodnja mamil - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - konoplja
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1 opredeljuje kot kaznivo neupravičeno proizvodnjo substance, ki je razglašena kot prepovedana droga, torej proizvodnjo slednje brez ustreznega dovoljenja, kar je obdolženi s svojim ravnanjem uresničil in kar se mu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe.
ZPP člen 412. ZZZDR člen 106. ZNP člen 35, 35/1, 35/2.
sprememba odločitve o stikih - sprememba stikov - ureditev stikov - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - izročitev osebnih dokumentov - osebni stiki z otrokom - telefonski stiki z otrokom - uporaba telekomunikacijskih sredstev - otrokova korist
Razumljivo in razumno je tudi pritožnikovo pričakovanje, da ima tedaj, ko je hčer pri njem na stiku, pri sebi tudi njene osebne dokumente, vsaj tiste nujne, zlasti zdravstveno, pa tudi osebno izkaznico, saj sicer ne more ustrezno poskrbeti za njene koristi.
Stiki so lahko ne le osebni, pač pa med drugim tudi po telefonu in ni videti nobenih razumnih zadržkov, da ne bi imel pravice do izvajanja tudi takih stikov, in sicer v času, ko stikov s hčerjo nima osebno. Enako velja seveda tudi za predlagateljico. Seveda pa morata oba roditelja te stike razumno, torej ne v pretirani meri, udejanjati.
plačilo razlike plače - negativna stimulacija - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da določbe Pravilnika ne smejo določati manjših pravic od zakona, pri čemer tožnik ob siceršnjem izvrševanju svojih pogodbenih obveznosti ne more prejeti nižje plače - negativne stimulacije do 20 % osnovne plače iz razloga, ker je tožena stranka njegovo plačo vezala na obseg fakturirane in plačane realizacije, obseg in število pridobljenih novih pogodbenih partnerjev. V postopku je bilo izkazano, da je bil tožnik glede na svojo naravo delo, tj. podporo končnim naročnikom tožene stranke na razpolago v vsakem času, pri čemer pa tožena stranka ni dokazala, da tožnik ne bi izpolnjeval svojih obveznosti. Tako tožena stranka ni bila upravičena tožniku odtegovati plače zaradi morebitnega izpada naročnikov (zadostnega dela) oziroma zaradi slabe gospodarske situacije na trgu.
vročanje pisanj pooblaščencu - neposredno vročanje stranki, ne pooblaščencu - zastopanje stranke brez pooblastila - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - naknadna odobritev procesnih dejanj - zastopanje stranke po odvetniku
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) svojo sodbo resda vročiti pooblaščencu tožene stranke, česar pa ni storilo, temveč jo je vročilo neposredno zgolj toženi stranki. Vendar pa ta postopkovna kršitev ni imela nobenega negativnega procesnega učinka za toženo stranko, saj je v obravnavani zadevi tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, ki je tudi predmet obravnavanega pritožbenega postopka. Tudi opustitev imenovanja pooblaščenca tožene stranke v uvodu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
ZST-1 člen 3., 3/1., 3/10., 34.a., 34.a/1.. OZ člen 395., 395/1.
plačilo sodne takse - več zavezancev za plačilo sodne takse - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - preplačilo predhodne taksne obveznosti - vrnitev preveč plačane takse
V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. V primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). Toženca, ki sta skupaj vložila pritožbo zoper sodbo, sta torej glede plačila sodne takse za navedeno pritožbo solidarna dolžnika. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 395 člena določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno drugemu tožencu odmerilo celotno sodno takso za pritožbo.
Pritožbo zoper sklep z dne 11.7.2017 je vložil le prvi toženec, zato je sodno takso dolžan plačati le slednji. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora namreč sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu sodne takse, saj preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi pritožnik, in sicer, da bi se preplačilo, ki izvira iz drugih taksnih obveznosti, štelo kot plačilo sodne takse za navedeno pritožbo, saj za takšen način "vrnitve" preveč plačane sodne takse ni podlage v ZST-1, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev preveč plačane sodne takse.
Glede na zgoraj navedeno določbo prvega odstavka 15. člena ZST-1 ta sodna taksa v razmerju do toženih strank predstavlja strošek postopka, ki jim je bil glede na pravdni uspeh tožeče stranke naložen v plačilo, vendar na način, predviden v tretjem odstavku 15. člena ZST-1. Tožena stranka pa ne po določbah ZST-1, Zakona o brezplačni pravni pomoči oziroma ZPP ne more biti oproščena plačila stroškov postopka nasprotne stranke, ki jih je dolžna nositi po načelu uspeha glede na pravdni uspeh (prvi odstavek 154. člena ZPP).
URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1.
zavrženje revizije - obvezno zastopanje po odvetniku - dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu - kršitev ustavnih pravic - pravica do pravnega sredstva
Po prvem odstavku 91. člena ZPP v primeru, če reviziji ni priložen dokaz, da ima stranka opravljen pravniški izpit, sodišče vlogo zavrže. Ker je v tej zadevi toženec sam vložil revizijo in ni priložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je navedena pomanjkljivost zadosten razlog za zavrženje vloge.
Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.
spor majhne vrednosti - potrebni pravdni stroški - načelo uspeha pravdnih strank - izvršilni stroški
V pravdnem postopku sodišče o stroških odloči po načelu uspeha. Tudi prvotni izvršilni stroški so del pravdnih stroškov, ki delijo usodo vseh ostalih stroškov. Toženec ima zato prav, da bi sodišče tudi o teh stroških moralo odločiti v skladu z uspehom pravdnih strank v postopku.
predlog za vpis v sodni register - umik predloga za vpis v sodni register - pooblastilo za umik - prekoračitev pooblastila
V obravnavani zadevi pooblaščena notarka ni imela pooblastila za umik konkretnega registrskega predloga, zato registrsko sodišče umika predloga, ki ga je mimo pooblastila podala pooblaščena notarka predlagateljev, ne bi smelo upoštevati, na kar upravičeno opozarjajo predlagatelji v obravnavani pritožbi.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - mnenje socialno varstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - kadrovski pogoji za opravljanje dejavnosti
Problema preobremenjenosti socialno varstvenih zavodov ni mogoče reševati tako, da se ukrepa sprejema na varovani oddelek sploh ne izvede. Zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, se ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, s trditvami o prostorski in kadrovski stiski.
Sodišče mora pridobiti tudi mnenje zavoda, ki je namenjeno ugotavljanju, ali zavod lahko zagotovi ustrezne pogoje za namestitev osebe v varovani oddelek. Ni pa to mnenje za sodišče zavezujoče, saj je le eden od elementov, ki so podlaga za odločitev.
Tožnik ni upravičen do posebnih stroškov postopka v zvezi s prisojenim denarnim zahtevkom iz naslova denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118.. Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost (1992) člen 14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - kriteriji za izbiro presežnih delavcev - raziskovalna dejavnost - kolektivna pogodba
Toženo stranko je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika zavezovala Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost, ki v 14. členu določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo naslednji kriteriji: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje delavca, socialno stanje delavca. Ni pravilno stališče tožene stranke, da ta ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz kolektivne pogodbe, ker je delovno razmerje dejansko prenehalo le tožniku. Dejstvo je, da je tožena stranka drugim sodelavcem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, torej gre tudi za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, saj ZDR-1 ne deli na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na odpoved s prenehanjem delovnega razmerja oziroma brez prenehanja delovnega razmerja, kot si to očitno zmotno tolmači tožena stranka. Tako je bila tožena stranka dolžna upoštevati kriterije iz kolektivne pogodbe za vse zaposlene v sicer ukinjenem odseku.
plačilo sodne takse - odmera sodne takse od primarnega in podrejenega zahtevka - odmera sodne takse za pritožbo - več tožbenih zahtevkov - primarni in podrejeni zahtevek
Ker sta v obravnavanem primeru zadnja dva zahtevka, na katera se nanaša tožničina pritožba zoper sodbo, uveljavljena podrejeno, in ker zanju velja drugačen količnik za odmero sodne takse od tistega, ki velja za primarni zahtevek1, bi moralo prvostopenjsko sodišče določbo 20. člena ZST-1 uporabiti tako, da bi seštelo le tiste dve vrednosti spornega predmeta, za katere velja enaka odmera sodne takse, torej vrednosti obeh podrejenih zahtevkov.
Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
krivdna odškodninska odgovornost upravljavca javne površine - soprispevek oškodovanca - odškodninska odgovornost služb, ki opravljajo komunalno dejavnost - padec na javni površini - poškodba pešca zaradi vdolbine v asfaltu
Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha uporabljati ali neredno opravlja svoje storitve. Tretja tožena stranka bi morala zadostiti standardu skrajne skrbnosti, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi konkretnih okoliščin, da je šlo za neugodne geografsko-klimatske razmere, da gre za prvi prioritetni razred, in da je tožnik padel ravno na tistem delu parkirišča, kjer se je nahajala poškodba asfaltnega dela cestišča, ki je povzročila takšno stanje na parkirišču, zaradi katerega je tožnik, ki je v rokah nosil svojega otroka na tem delu cestišča zaradi poledenelosti tega dela cestišča padel in se telesno poškodoval.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker ni ugotovilo soprispevka tožeče stranke. Tožnik je namreč bil primerno obut v zimske čevlje, dogodek se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah, v vremenskih razmerah sneženja in meglice, zato od povprečnega pešca, v situaciji, kot je bila predmetna tako ni mogoče pričakovati, da bi bil popolnoma pozoren na pohodna tla, še zlasti ob dejstvu, da je tožnik nosil otroka v naročju, kar ni prepovedano in to v temi in meglici v zgodnjih jutranjih urah. Tožniku zato ni mogoče očitati neprevidnosti in pomanjkanja skrbnosti pri njegovi hoji, tožena stranka pa tudi ne obrazloži kako je dejstvo, da je tožnik bil v določenem obdobju tudi izvajalec javnih del na tem mestu pripomoglo k temu, da bi tožnik s tem soprispeval k nastanku škodnega dogodka.
Drugotoženka tako ni bila dolžna skrbeti za varnost svojih obiskovalcev, ki dnevno prevažajo svoje otroke v dnevno varstvo, saj je to dolžnost tretje tožene stranke glede na prej citirane določbe OZ in je to v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstaja odškodninska odgovornost tretje tožene stranke. Prav tako tožeča stranka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke ni navedla, kot sedaj to navaja prepozno v pritožbi (člen 337 ZPP) in sicer, da so starši pogosto v zgodnjih jutranjih urah nosili otroke v vrtec preko spornega območja in bi morali zaposleni drugotožene stranke skrbno paziti in vzdrževati sporno območje v neoporečnem stanju in da bi delavci drugotožene stranke morali skrbeti za čistočo celotnega parkirišča ali pa vsaj za najbližjo okolico vhoda v vrtec.
Razjasnjevalna oblast sodišča ni neomejena. Sodišče mora pri njenem izvajanju najprej upoštevati dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Sodnik mora pri sojenju ravnati tako, da ne ustvarja vtisa, da je bolj naklonjen eni stranki kot drugi. Enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009097
ZDR člen 182, 182/1.. OZ člen 190.
protipravna premoženjska korist - odškodninska odgovornost delavca - neupravičena obogatitev - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Glede na ugotovitve, da je v spornem obdobju obstajala pravna podlaga za izplačilo stroškov prihoda na delo in z dela tožencu, to je odredba takratnega sekretarja, ki je bila izdana v skladu z veljavno Uredbo in ves čas toženčeve zaposlitve ni bila spremenjena ali preklicana in da je bil na podlagi te odredbe s strani takratnega sekretarja mesečno posredovan obračun stroškov za vse dneve, ko je toženec opravljal delo in ne le za dneve, ko se je zglasil na sedežu tožeče stranke, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženec z izplačili stroškov prihoda na delo in z dela v spornem obdobju ni bil neupravičeno obogaten.