Ker v listinski medicinski dokumentaciji, ki jo je slovenskemu nosilcu zavarovanja v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, predložil nosilec zavarovanja BiH, ni dovolj objektivizirane podlage za oceno invalidnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
začasna nezmožnost za delo - pravdni stroški - načelo uspeha
Tožnica s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Potem, ko je bilo podano izvedensko mnenje iz katerega izhaja ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni bila zmožna za opravljanje dela v polnem delovnem času v določenem obdobju, tožnica ni postavila datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je bilo potrebno šteti, da tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo. Ker pa je bilo bistvo spora v presoji izpodbijanih odločb tožene stranke in ker je tožnica tudi delno uspela glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za delni uspeh, torej za uspeh v višini 50 %.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranke je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je s svojim vozilo zapeljal na varno območje delodajalca, izključno namenjeno nočnemu parkiranju avtobusov. Po izstopu iz svojega vozila je odšel do parkiranega mestnega avtobusa, kjer je iz rezervoarja natočil 10 litrov goriva z namenom, da si ga protipravno prilasti. Očitano ravnanje lahko predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalidnost I. kategorije - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 36, 36/2, 38, 38/10.
starostna pokojnina - pridobitev pravice - zakonski pogoji - sporazum s Srbijo - tuj nosilec zavarovanja - mednarodni sporazum - dopolnjena pokojninska doba - vojaški zavarovanec
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.
Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.
stroški – neobrazložen sklep o stroških – obrazložitev v novem sklepu
Iz vsebine izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je prvostopno sodišče poskušalo odpraviti napako, ki jo je storilo v predhodno obravnavanem stroškovnem sklepu, vendar takšne procesne napake prvostopno sodišče očitno ne more samo odpraviti z izdajo novega sklepa.
Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).
Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.
Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.
Tožnikov odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v postopku izbire na delovno mesto je po temelju neutemeljen. Tožnik tožene stranke ni seznanil s svojo invalidnostjo niti ni bil na razgovoru pri toženi stranki, zato toženi stranki poškodba njegove roke, pa četudi je morda res vidna, ni mogla biti znana. Tako so vsi očitki o domnevnem diskriminatornem ravnanju zaradi invalidnosti neutemeljeni in tožena stranka tožniku tudi nikoli ni oporekala ustreznosti izobrazbe. Sama izobrazba tožnika ni imela nobene zveze z odločitvijo tožene stranke, da za zasedbo prostega delovnega mesta po razpisu ne izbere nikogar.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pravdni stranki sta pogodbo o zaposlitvi za določen čas dejansko sklenili zaradi začasnega povečanja obsega dela (potreba po delu varnostnika čuvaja se je pri toženi stranki pojavila zaradi sklenitve pogodbe za varovanje ljudi in premoženja ter prevoza in varovanje gotovine ter drugih vrednostih pošiljk s poslovnimi partnerji), kar je v skladu z 52. členom ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljen.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je res tožbo oddal pred iztekom 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, vendar jo je kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi, poslal nepristojnemu organu, na naslov sodišča pa je prispela že po izteku roka za vložitev tožbe. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je tožbo vložil pravočasno.
Pri odmeri pokojnine tožniku, ki je bil uživalec pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključil v zavarovanje, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.
Ob pravilni uporabi 417. člena ZPIZ-1 je po prenehanju zavarovanja mogoče tožniku kot uživalcu polovične predčasne pokojnine priznati pokojnino v zakoniti višini le ob odstotnem povečanju že priznane pokojninske dajatve, uveljavljane po prejšnjih predpisih.
ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid II. kategorije - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - izvedba dokaza - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga
Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.
Ker je tožnica pritožbo zoper sodbo vložila po izteku 15-dnevnega zakonskega roka, je potrebno njeno pritožbo kot prepozno zavreči.
Ker se tožničina vloga „žalba“ posredovana sodišču v tujem jeziku, šteje za nerazumljivo in ne za nepopolno, bi moralo sodišče prve stopnje z njo ravnati skladno z 2. odstavkom 104. člena ZPP kot z nerazumljivo vlogo in jo vrniti tožnici, da jo v določenem roku vrne v dveh izvodih prevedeno v slovenski jezik ter jo hkrati opozoriti na pravne posledice, v kolikor ne bo postopala skladno s sklepom. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Ker je bilo ugotovljeno, da je v obravnavanem primeru tožena stranka takoj ugovarjala sprejemu ponudbe z dopolnitvami oziroma spremembami, ki jih je na toženkino ponudbo dopisal in prečrtal tožnik, je pravno pravilna ugotovitev o tem, da poravnava zaradi nedoseženega soglasja volj med strankama ni bila sklenjena.
Zavarovalnica, ki plača oškodovancu za nematerialno škodo, lahko v primeru odpadle pravne podlage, zahteva vrnitev preveč plačanega zneska, če ta ni bil pošten.
Po oceni pritožbenega sodišča je v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP podana. S prvostopno sodbo je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (člen 359/I-1 ZKP) in obtožnici (člen 269/I-2 ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 204/2008).
spor majhne vrednosti – dopolnitev tožbe – neprerekana dejstva – narok – vročitev vloge – vročilnica – zanikanje prejema
Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Zato dejansko stanje ni bilo sporno.
Izplačilo božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v prvem odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnemu dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem so s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določene pravice, ki so za delavca ugodnejše. Pri božičnici gre običajno za enkratno izplačilo, ki ni redni del mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.
Kolektivna pogodba za novinarje časopisne hiše določa, da se novinarjem enkrat letno izplača božičnica. Pogoj za izplačilo je dosežen pozitivni izid iz poslovanja družbe, predviden v načrtu poslovanja za prvih deset mesecev tekočega poslovnega leta, ki ga je uprava sprejela v zadnjem kvartalu za naslednje poslovno leto. Nadalje določa, da se v primeru, da je poslovni izid iz poslovanja družbe nižji kot je predviden v planu, a še vedno pozitiven, uprava in sindikat dogovorita, da v mesecu novembru preučita možnosti izplačila božičnice in če sporazumno ugotovita, da te možnosti so, o njeni konkretni višini skleneta posebni pisni dogovor. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožena stranka načrtovanega poslovnega izida ni dosegla, prav tako pa sindikat novinarjev in uprava nista sklenila pisnega dogovora o višini božičnice za sporno leto. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo božičnice ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - nadlegovanje
Nadrejeni delavec je začel vpiti na tožnico, ker je izdelala večje število parabol kot ji je bilo naročeno. Do preseganja števila izdelanih parabol je prišlo zato, ker je tožnica kljub temu, da je vedela, koliko dobrih kosov teh parabol mora narediti, to število presegla, ker se je bala, da bi jo videl kateri od šefov, kako stoji brez dela. Spornega dogodka ni mogoče opredeliti niti kot nadlegovanje (člen 6.a/1 ZDR) niti kot trpinčenje (člen 6.a/4 ZDR). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Da se lahko določeno neželeno vedenje (takšno je bilo prav gotovo tudi vedenje nadrejenega) opredeli kot nadlegovanje, mora biti to vedenje povezano z osebno okoliščino delavca in z učinkom ali namenom prizadejati njegovo dostojanstvo oziroma mora namen tega vedenja ustvariti zastraševalno sovražno ponižujoče sramotilno ali žaljivo okolje. Sporno ravnanje tožničinega nadrejenega ni bilo namenjeno prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma ustvariti neustrezno delovno okolje, prav tako pa ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje. Bistvo trpinčenja je v ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten izbruh tožničinega nadrejenega, usmerjen proti tožnici zaradi prevelikega števila izdelanih parabol, zato ni predstavljal trpinčenja, kot ga opredeljuje 6.a/4 člen ZDR.
invalidnost - invalidska pokojnina - pokojninska doba
Glede na določbo 67. člena in 68. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjuje enega izmed pogojev iz 67. člena in hkrati pogoj pokojninske dobe, določen v 68. členu ZPIZ-1. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje. Zaradi neizpolnjenega pogoja pokojninske dobe tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.