TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006, od 9. 10. 2006 dalje do plačila;

- v III. točki v zvezi s IV. točko izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih mesečnih neto zneskov, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006, od 9. 10. 2006 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).

Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.