Če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastninsko pravico na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, lahko to s tožbo zahteva, da se pogodba razveljavi in se stvar pod enakimi pgoji proda njemu.
V primeru menjalne pogodbe je predkupna pravica izključena.
odlog izvršbe na predlog tretjega - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi - ugovor tretjega - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pogoji za odlog izvršbe - izkaz verjetnosti lastninske pravice - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - verjeten izkaz predpostavk za odlog izvršbe - kršitev pravice do izjave v postopku
V primeru kot je obravnavani, ko tretji zatrjujejo, da imajo na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, lastninsko pravico, sicer od njih ni mogoče pričakovati aktivnosti v smeri iskanja drugega stanovanja. Že iz tega razloga bi sodišče prve stopnje moralo glede na trditve tretjih primarno ugotavljati ali so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po drugem odstavku 73. člena ZIZ. Smiselna uporaba določila drugega odstavka 71. člena ZIZ pride v poštev, če sodišče ugotovi, da tretji svoje (v tem primeru lastninske) pravice ni izkazal za verjetne, zatrjuje pa, da je nepremičnina njegov dom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054292
KZ-1 člen 91, 91/1-4, 91/4, 235, 235/1, 235/2, 253, 253/1. ZKP člen 378, 378/1, 445. ZDR-1 člen 135, 135/3.
overitev lažne vsebine - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna listina - plačilna lista - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - novo kaznivo dejanje - ugotovitveni postopek - seja pritožbenega sodišča - obvestilo o seji pritožbenega sodišča - skrajšani postopek - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. V konkretnem primeru iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 26460/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26460/2018, pravnomočno dne 1. 4. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v obdobju od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017. Torej je obdolženi A. A. v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja obsežena v izreku izpodbijane sodbe, storil enako hudo kaznivo dejanje, za katerega je bil dne 1. 4. 2021 pravnomočno obsojen. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pretrgano dne 31. 12. 2017 in je tega dne začelo teči znova ter desetletni zastaralni rok še ni iztekel.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko podano tudi v primeru, ko upravni organ odloča v ugotovitvenem postopku. Bistveno je, ali je organ lahko preveril resničnost tistih navedb, ki so bile odločilnega pomena za njegovo odločitev. Če organ take možnosti ni imel, je kaznivo dejanje mogoče izvršiti, čeprav organ odloča v ugotovitvenem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo po ugotovitvi, da je upravna enota odločala v okviru ugotovitvenega postopka, opraviti še presojo, ali je v okviru ugotovitvenega postopka imela realne možnosti preveriti resničnost podatkov vsebovanih v plačilnih listah.
ZPP člen 7, 150, 150/1, 212, 332a, 332b, 332c, 332c/2, 332d, 337, 337/1. ZIZ člen 15.
pravica do pregleda in prepisovanja spisa - tajni podatki - dostop do tajnih podatkov - izvršilni postopek pravnomočno končan - pravica do poštenega postopka - varstvo tajnih podatkov - razkritje zaupnih dokumentov - zadostna trditvena podlaga - tehtanje pravic v koliziji
Sodišče pri odločanju o tem, ali bo dopustilo vpogled v vloge in listine, ki so jih stranke priložile vlogam, ki vsebujejo tajne podatke, tehta med na eni strani spoštovanjem poštenosti sodnega postopka na drugi strani pa varstvom tajnih podatkov. To pa pomeni, da mora stranka, ki zahteva vpogled v listine, ki vsebujejo tajne podatke, postaviti trditve, iz katerih izhaja ustrezen interes za spoštovanje poštenosti sodnega postopka, ki jih je potem mogoče tehtati z varstvom tajnih podatkov.
V oceni možnih škodljivih posledic zaradi morebitnega razkritja tajnih podatkov, ki jih vsebuje ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 10. 7. 2017 – dokument Državnega odvetništva RS št. 1, je navedeno, da so podatki v navedenem dokumentu določeni kot tajni s stopnjo tajnosti »ZAUPNO«, ker bi njihovo razkritje nepoklicani osebi lahko razkrilo (1) naziv, ki ga Slovenska obveščevalno-varnostna agencija uporablja za materialno in finančno poslovanje, ter (2) identifikacijske podatke uradnih oseb Slovenske varnostno-obveščevalne agencije. V oceni možnih škodljivih posledic zaradi morebitnega razkritja tajnih podatkov, ki jih vsebuje pritožba z dne 11. 9. 2018 zoper sklep z dne 3. 9. 2018 – dokument Državnega odvetništva RS št. 2, pa je navedeno, da so podatki v dokumentu označeni s stopnjo tajnosti »INTERNO«, ker bi njihovo razkritje nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju in izvajanju nalog dolžnice. Upnikova trditev v prošnji z dne 23. 12. 2021, da dostop do vseh listin, ki tvorijo spis te izvršilne zadeve, tudi tistih dveh, ki sta bili, ker ju je dolžnica označila s stopnjama tajnosti »ZAUPNO« oziroma »INTERNO«, iz spisa odstranjeni, potrebuje zaradi urejanja svojih pravic v povezavi s postopki procesa, je pavšalna in nedoločna, saj iz nje ni mogoče razbrati, za kateri konkretni proces se mora upnik seznaniti tudi z vsebino navedenih dokumentov Državnega odvetništva RS, označenih s stopnjama tajnosti »ZAUPNO« oziroma »INTERNO«.
Sodišče prve stopnje je skrbno tehtalo na eni strani škodljive posledice, ki bi jih imelo razkritje tajnih podatkov, na drugi strani pa upnikovo pravico do vpogleda v dokumenta, ki vsebujeta tajne podatke. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da upnik ni izkazal konkretne koristi, ki bi jo imel, če bi se njegovi prošnji ugodilo, zaradi česar njegova pravica do vpogleda v oba dokumenta, ki vsebujeta tajne podatke, ne prevlada nad varstvom tajnih podatkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00066654
ZIZ člen 15, 17, 17/2-1, 226. ZPP člen 287, 412, 412/2.
razmerja med starši in otroki - določitev stikov s sodno poravnavo - stik otroka s staršem - osebni stiki z otrokom - telefonski stiki z otrokom - izvršilni naslov za prisilno izvršitev stikov - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - zavračanje stikov - obveznost starša na pripravo stikov - trditveno in dokazno breme - vezanost sodišča na izvršilni naslov - največja korist otroka - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - pravica do enakega varstva pravic v postopku - kontradiktornost izvršilnega postopka
Vsak od roditeljev si mora prizadevati za izvedbo stikov, zato mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, temveč je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Izvajanje sodne odločbe o stikih mora biti zato, ko ni komunikacije med staršema, strogo in dosledno ter ne sme puščati praznin, pri katerih bi lahko prihajalo do odmika obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. Namen odločbe o stikih, ki predstavlja tako pravico otroka kot pravico starša, je zato v spoštovanju določenih stikov. Do takrat, dokler izvršilni naslov ni spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega, velja in je izvršilno sodišče pri njegovem izvrševanju nanj vezano.
Dolžnici najprej pritožbeno sodišče odgovarja, da se pri izvrševanju odločbe o stikih ne more in ne sme ponovno ugotavljati, ali so v izvršilnem naslovu določeni stiki v korist otrok, saj bi se s tem poseglo v sam izvršilni naslov. Dolžnost starša, pri katerem sta otroka je, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov in je tako zavezan k aktivnemu ravnanju. Tudi v primeru, če bi se otroka upirala stikom z drugim roditeljem, s katerim ne živita, se to v izvršilnem postopku ne more upoštevati na način, kot si ga predstavlja dolžnica. Pri izvrševanju odločbe o stikih tako ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj gotovo pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otrok z izvajanjem stikov v zmanjšanem ali drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njunih želja. Za izvršilno sodišče je zato bistvena ugotovitev, ali se izvršilni naslov izvršuje tako, kot se glasi oziroma ali je dolžnica s trditvami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi (in ne v kasnejših vlogah) zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je storila vse, da otroka pripravi na stik, pa ga otroka zavračata. Že Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi poudarilo, da tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Tisti od staršev, pri katerem pa otrok živi in je v njegovem varstvu in vzgoji, pa mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Zato si mora prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim od staršev.
Iz citiranih določb ZDSS-1, ki jih je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS, nedvomno izhaja, da se pravni interes za vložitev izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske upravne odločbe domneva. Pravne koristi ali pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti ni dopustno ugotavljati. Iz tega razloga tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, ko je ob neizkazani pravni koristi potrebno tožbo zavreči na podlagi 274. člena ZPP.
Procesno dokazno breme je postopkovna anticipacija materialnega dokaznega bremena, zato se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank, kar urejata določili 7. in 212. člena ZPP, pa tudi v določilu 215. člena ZPP, ki dobi svoj pomen v situaciji, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vsa ta procesna zakonska določila uporabilo pravilno in povsem pravilno glede na materialno dokazno breme med stranki tega pravdnega postopka porazdelilo tudi procesno dokazno breme. Pravilno je tako ob pravilni uporabi določil 7. in 212. člena ZPP obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo na tožniku (po materialnem pravu) dokazno breme, da dokaže izročitev zneska posojila, ki ga je tožnik zmogel, saj je za te svoje trditve ponudil dovolj in ustrezne dokaze, da se je sodišče lahko prepričalo o obstoju teh dejstev. Prav tako pravilno je tudi pojasnilo, da je bilo na tožencih po tem, ko je tožnik uspel dokazati izročitev tega zneska posojila, ko je torej zmogel svoje dokazno breme, ob pravilni uporabi 7. in 212. člena ZPP dokazno breme, da dokažeta svoje navedbe o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - nateg vratnih mišic - degenerativne spremembe
Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je 179. člen OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.
Dejstvo, da je tožnik že pred škodnim dogodkom trpel zaradi izrazitih degenerativnih sprememb ledveno-križne hrbtenice, nikakor ne pomeni zgolj nemih degenerativnih sprememb, kar potrjuje tudi izvedeniško mnenje medicinske stroke.
Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni pravno priznana škoda, odškodnina iz tega naslova se prizna le izjemoma. Tožnik je po izdelavi izvedeniškega mnenja res umaknil tožbo glede zahtevane odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je izrecno vztrajal, da se s strani izvedenke ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upošteva kot del nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem.
V sodni praksi je sprejeto, da se odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ko torej ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti) odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
sodni penali - nedenarna obveznost, določena v sodni poravnavi
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da nedenarna obveznost, katere spoštovanje si dolžnica prizadeva doseči s sodnimi penali, pomeni trajno obveznost dolžnika, da se vzdrži s poravnavo prepovedanih dejanj. Takšnega namena pa v okviru instituta sodnih penalov ni mogoče doseči. Pri obveznostih, pri katerih se mora dolžnik trajno vzdržati določenega ravnanja, namreč izpolnitve obveznosti zaradi same narave obveznosti ni mogoče doseči z določitvijo roka, v katerem naj dolžnik obveznost izpolni, kot je to predvideno v prvem odstavku 269. člena OZ in kot je v svojem predlogu predlagala upnica. V določbi 269. člena OZ, ki izrecno predvideva plačilo sodnih penalov za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude, pa tudi ni predvidena določitev sodnih penalov za primere drugih kršitev, kot je zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V OZ tako tudi ni podlage, da bi se plačilo sodnih penalov določilo za vsak dan, ko dolžnik krši prepoved (za kar si, kot izhaja iz obrazložitve njenega predloga, dejansko prizadeva upnica).
ugovor zoper sklep o izvršbi - umik izvršilnega predloga - ustavitev izvršbe - odločanje o ugovoru
V predmetni zadevi je bil izdan sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predmetno izvršbo pravnomočno ustavilo. Vendar po vpogledu v navedeni sklep pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila s tem sklepom ustavljena le izvršba, ne pa izvršilni postopek v celoti. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za nadaljevanje pravnomočno ustavljenega postopka so vsled navedenemu že zato neutemeljen.
ZDSS-1 člen 19, 68.. ZPP člen 151, 152, 155, 163, 163/3.. ZUP člen 113, 114, 116, 116/1.
odmera pravdnih stroškov
Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. V sodnem postopku jih ni mogoče uspešno uveljaviti. Po 113. členu ZUP gredo stroški, nastali med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je upravni postopek začel. To velja tudi za zastopanje v predsodnem upravnem postopku. Tudi sicer je potrebno povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje upravne odločbe, saj se v nasprotnem primeru glede na 1. odstavek 116. člena ZUP izgubi pravica do povračila.
zavarovanje pred odgovornostjo - zdrs na spolzkih tleh - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. A., čeprav je vedela, da je polila mastno tekočino, in iz tega razloga tudi odstranila predpražnik z rešetk, tožnika, ki je odhajal po poti, ki vodi preko rešetk, kar ji je bilo znano, na to ni opozorila. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi ob običajni skrbnosti to morala storiti, saj je vedela, da tožnik odhaja domov po poti, na kateri se nahaja z mastno tekočino polita rešetka. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odškodninsko odgovornost ni potrebno ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, ampak ima takšno posledico tudi nedopustno ravnanje, torej ravnanje, ki ne ustreza običajni skrbnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00055613
ZPIZ-2 člen 196.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravnost ravnanja - pokojninska doba
Glede vodenja podatkov v matični evidenci zavarovanec je tožena stranka odvisna od podatkov, ki jih ji sporočijo zavezanci za posredovanje podatkov. S podatkom, kdaj je tožnik služil vojaški rok, tožena stranka očitno ni razpolagala. To pa je vodilo k napačni ugotovitvi tožnikove pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Tožnik je dobil pisno informacijo in bi enako, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik lahko odreagiral in toženo stranko opozoril na napako. Tega pa ni storil. Tudi kasneje, ko mu je bila izdana nova pisna informacija, ni opozoril avstrijskega nosilca zavarovanja o predhodno sporočenem napačnem podatku glede dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Torej tudi če ni tožena stranka avstrijskemu nosilcu zavarovanja po ugotovitvi napake posredovala popravljene podatke, to še ne pomeni, da gre za ravnanje, ki bi kazalo na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava oziroma da bi bilo ravnanje tožene stranke oziroma referentov, ki so vodili postopek, samovoljno oziroma arbitrarno.
nadomestilo za primer brezposelnosti - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu razlogovanju, da je bil predhodni postopek pomanjkljivo izveden, ker toženec ni predložil nobenih listin in je tožnik odločal na podlagi fikcije. Tožencu je bila za obdobje treh mesecev z odločbo z dne 14. 5. 2018 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zaradi zaposlitve je pravica tožencu prenehala na podlagi odločbe z dne 5. 7. 2018, dne 15. 1. 2019 pa je toženec podal vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo še za preostali neizkoriščeni del pravice. Sam toženec je k vlogi priložil obrazec avstrijskega nosilca zavarovanja U1 z dne 14. 1. 2019, ki izkazuje, da je bil vlagatelj v obdobju od 26. 10. 2016 do 23. 3. 2018 iz naslova delovnega razmerja vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji.
ponovno motenje posesti - vsebina predloga za izvršbo - kontradiktornost
Po vpogledu v izvršilni predlog pritožbeno sodišče zaključuje, da upnik utemeljeno opozarja, da je njegov predlog za izvršbo vseboval vse, kar določa 40. člen ZIZ v zvezi z 229. členom ZIZ.
Razlogom sodišča prve stopnje, da motenja, ki ga zatrjuje upnik, ni mogoče ugotavljati v ugovornem postopku, saj mora biti podano in izkazano ob vložitvi izvršilnega predloga, ni mogoče slediti. Upnik zato utemeljeno očita, da mu je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da v ugovornem postopku svojih navedb v predlogu za izvršbo ne more več dopolnjevati in dokazovati, kršilo pravico do izjavljanja in sodelovanja v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054838
ZPP člen 236a, 286, 286/1, 436, 436/2, 494a. OZ člen 101, 101/2, 282, 619, 633.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - delna plačila - obseg pripravljalnih vlog - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - plačilni nalog v pravdnem postopku - novela ZPP-E - pisna izjava prič - odgovornost podjemnika za napake - neizpolnitev pogodbe - nepravilna izpolnitev - notifikacija napak
V obravnavanem primeru toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da toženka v vlogi z dne 27. 2. 2020, v kateri je bila omejena na dve strani navedb, ne bi mogla podati navedb glede tehničnih specifikacij aplikacije Superx (kot naj bi bile opredeljene v Testnem protokolu ter drugih podrobnosti glede dogovorjene funkcionalnosti programske opreme), pa bi to lahko brez omejitev navajala še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020.
Namen dodatnega roka, ki ga sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo odredi pravdnima strankama za odgovor na vlogo nasprotne stranke, je v tem, da se jima zagotovi pravica do kontradiktornega postopka – da se stranki omogoči, da se z novimi navedbami iz vloge, ki ji je bila predložena tik pred narokom ali celo na naroku samem seznani in nanje odgovori. Vendar pa s tem strankama ni dana možnost, da v svoji vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko neodvisno od navedb nasprotne stranke podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo.
Pred uveljavitvijo novele ZPP-E je sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obsodilnem delu v veljavi ali pa se razveljav. Od uveljavitve te novele pa sodišče v postopku izdaje plačilnega naloga v odločbi o glavni stvari ne odloča več, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi, pač pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil plačilni nalog oziroma v tem primeru sklep o izvršbi razveljavljen, začne z obravnavanjem glavne stvari.
ZFPPIPP člen 88, 94, 94/3, 94/3-1, 151a, 151a/1, 151a/1-1, 151a/2.
postopek prisilne poravnave - upniški odbor - mnenje upniškega odbora - omejitev pristojnosti organa nadzora insolventnega dolžnika - sklep nadzornega sveta - prenehanje mandata člana uprave - podaljšanje - soglasje sodišča
Posebnost konkretnega primera je v tem, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o soglasju k sklepu nadzornega sveta, da se članu uprave, ki je bil imenovan v času postopka prisilne poravnave, mandat podaljša še za eno leto. Ne glede na dejstvo, da s tem ni prišlo do spremembe člana poslovodstva v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tudi za podaljšanje mandata potrebno njegovo soglasje, in sicer zato, ker je s soglasjem odločalo že ob prvem imenovanju A. A. za člana uprave za določen čas enega leta. Posledično pa tudi ni bilo pomembno, da soglasja ni izdalo pred odločitvijo nadzornega sveta, pač pa ga je lahko dalo k že sprejeti odločitvi nadzornega sveta o podaljšanju mandata predsedniku uprave. Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče s sprejemom sklepa o soglasju po odločitvi nadzornega sveta ustvarilo v konkretnem primeru pravne učinke v zvezi z mandatom predsednika uprave za nazaj. Drugačen položaj bi bil, če soglasja ne bi dalo in bi v tem primeru A. A. položaj člana uprave prenehal, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da nobeden od dveh upniških odborov v 15 dneh po objavi zahteve sodišča za mnenje, o njem ni obvestil sodišča ter da je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpolnjena procesna predpostavka za odločitev o soglasju. Pritožbeno sodišče se strinja, da ponovno pozivanje k mnenju v ponovljenem postopku ni bilo potrebno, saj pritožnik ni izkazal, da je upniški odbor sploh razpravljal o mnenju v 15 dnevnem roku po objavi zahteve za mnenje. Njegovo stališče, da bi moral sejo upniškega odbora sklicati upravitelj, je zmotno. Če mora upniški odbor odločiti o mnenju, mora sklicati sejo upniškega odbora predsednik upniškega odbora.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00054529
ZIZ člen 273a.
začasna odredba - stiki med starši in otrokom - izvrševanje stikov z otrokom - nadomestni stiki - epidemija - bolezen otroka - zdravniško potrdilo - bodoča škoda - denarna kazen - dokaz s sodnim izvedencem - video posnetek kot dokaz
Zaradi odpadlih stikov v primeru bolezni ne bo nastala nikakršna škoda, zaradi tega tudi ne bo trpel odnos, ki ga ima mld. otrok z očetom, saj ima z njim določene dovolj obsežne stike.
Neutemeljene so navedbe, da video posnetek merjenja ne predstavlja dejanskega dokaza bolezni in ni ustrezen način dokazovanja. Video posnetek merjenja temperature z razvidnim časom in rezultatom merjenja pred začetkom stika namreč pomeni, da je treba izkazati tako uro, kot datum merjenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00063938
OZ člen 15, 19, 86, 90, 92/2. ZLS člen 19c. SPZ člen 2. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 7, 181, 181/3, 212.
pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - krajevna pristojnost - pravna oseba javnega prava - neveljavnost pogodbe - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - pravni interes
Nastanek pravne subjektivitete krajevne skupnosti kot pravne osebe javnega prava določa ZLS (1. in 2. odstavek 19.c člena). S statutom občine se lahko pravno subjektiviteta prizna tudi ožji enoti npr. KS. Ker v konkretnem primeru Statut (7. člen in še zlasti 74. člen), kar pritožbeno ni izpodbijano, priznava pravno subjektiviteto tožeče stranke, ki je tudi lastnica nepremičnine (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka tega postopka, t.j. sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, saj lahko v skladu z 2. odstavkom 74. člena Statuta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, torej tudi sklepa pogodbe.
V skladu s splošnim in pravnim razlogovanjem je vsako izjemo od pravila potrebno interpretirati ozko in restriktivno, saj bi drugačno, pre(široko) razlaganje izjem lahko pripeljalo do situacije, ko bi izjeme postale pravilo in bi pomenile izogib namenu normodajalca, ki je pravilo oblikoval. V skladu s pravilno razlago izjeme iz 9. člena Odloka od siceršnjega pravila, da so pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, nični, je tudi po oceni pritožbenega sodišča možna le takšna razlaga izjeme, kot jo je predstavilo tudi sodišče prve stopnje, t.j. da se nanaša zgolj na pravne posle o storitvi (do višine 10.000,00 EUR) ali o gradbenih delih (do višine 20.000,00 EUR), sklenitev Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti pa ne predstavlja nobenega od navedenih pravnih poslov iz 9. člena Odloka, zato je takšna pogodba sklenjena brez predhodnega soglasja župana v skladu z 19.c členom ZLS in 80. členom Statuta nična.