TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Posebnost konkretnega primera je v tem, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o soglasju k sklepu nadzornega sveta, da se članu uprave, ki je bil imenovan v času postopka prisilne poravnave, mandat podaljša še za eno leto. Ne glede na dejstvo, da s tem ni prišlo do spremembe člana poslovodstva v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tudi za podaljšanje mandata potrebno njegovo soglasje, in sicer zato, ker je s soglasjem odločalo že ob prvem imenovanju A. A. za člana uprave za določen čas enega leta. Posledično pa tudi ni bilo pomembno, da soglasja ni izdalo pred odločitvijo nadzornega sveta, pač pa ga je lahko dalo k že sprejeti odločitvi nadzornega sveta o podaljšanju mandata predsedniku uprave. Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče s sprejemom sklepa o soglasju po odločitvi nadzornega sveta ustvarilo v konkretnem primeru pravne učinke v zvezi z mandatom predsednika uprave za nazaj. Drugačen položaj bi bil, če soglasja ne bi dalo in bi v tem primeru A. A. položaj člana uprave prenehal, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da nobeden od dveh upniških odborov v 15 dneh po objavi zahteve sodišča za mnenje, o njem ni obvestil sodišča ter da je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpolnjena procesna predpostavka za odločitev o soglasju. Pritožbeno sodišče se strinja, da ponovno pozivanje k mnenju v ponovljenem postopku ni bilo potrebno, saj pritožnik ni izkazal, da je upniški odbor sploh razpravljal o mnenju v 15 dnevnem roku po objavi zahteve za mnenje. Njegovo stališče, da bi moral sejo upniškega odbora sklicati upravitelj, je zmotno. Če mora upniški odbor odločiti o mnenju, mora sklicati sejo upniškega odbora predsednik upniškega odbora.