Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.
Ob pregledu pritožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila le-ta sodišču posredovana v fotokopiji ter da nima izvirnega lastnoročnega podpisa. V prvem odstavku 335. člena ZPP je določeno, da mora pritožba vsebovati taksativno določene sestavine, med katere spada tudi podpis pritožnika. Kot izhaja iz sodne prakse, mora biti podpis pritožnika izviren. V tem primeru fotokopija podpisa glede na 105. člen ZPP ne zadostuje in te pomanjkljivosti tudi ni mogoče sanirati. V postopku s pritožbo se namreč ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP).
Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika, je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).
V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Za odločitev je ključno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage. Predhodno je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, kar je sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve.