Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.
Sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo.
Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna.
Tožena stranka v pritožbi navaja, da bolniški stalež ob izdaji sodbe ni bil izkazan, da so zaposlitvene možnosti tožnika dobre, ker je splošno znano, da primanjkuje delavcev za preprosta fizična dela, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovih socialnih okoliščin. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki pri zamudni sodbi ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 28 let, prisodilo 10 povprečnih mesečnih plač. Takšna odmera je znotraj zakonskega okvira in ustreza celoviti presoji vseh relevantnih kriterijev. Dolgotrajna zaposlitev je pomemben in v sodni praksi izrazito upoštevan kriterij.
Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, A. A. in B. B. ugotovilo, da sta klobase, kašnice in krvavice, gibanice in kruh izdelala A. A. in B. B., ki sta tudi posnela fotografije izdelkov in jih objavila na Facebook profilu tožnice, da sta stranke obvestila, da so na voljo v prodajni hüti. Ugotovljeno je bilo, da sta objave opravila na tožničinemu Facebook profilu, ker je tožnica že od začetka nosilka dejavnosti, zato je najbolj prepoznavno njeno ime. Slednje ne pomeni, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, saj sta vse aktivnosti opravila njena hčerka in zet, pri tem sta le uporabila tožničin profil na družabnem omrežju. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se je upoštevalo, da je bila pri objavi oglasa o možnem naročilu posameznih izdelkov pripisana tožničina številka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v primeru klica kupca preusmerila k hčerki, ker sta le hčerka in zet vedela, ali lahko naročilo sprejmeta in izvedeta. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek, da tožnica ni opravljala pridobitne dejavnosti, ampak je svoji družini le omogočila, da trži in prodaja izdelke, ki so jih naredili, na njenem profilu na družabnem omrežju.
Ker je delodajalec prost, da v okviru veljavne zakonodaje sam oblikuje plačni sistem, mu posebnih pisnih kriterijev za povišanje plač ni treba oblikovati. Ob upoštevanju prepovedi diskriminacije delodajalec lahko avtonomno sprejema odločitve o tem, koliko bo kateremu delavcu povišal plačo, kar je toženka na podlagi navedenega sklepa tudi storila. Ker prepovedi diskriminacije ni kršila, sodišče ne more presojati smotrnosti ali pravilnosti odločitve toženke o (ne)povišanju plač posameznim delavcem aprila 2022.
Iz dokumentacije v spisu (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi), pisma ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku torej tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec 19. 8. 2025 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Vročevalec je po preteku tega roka pisanje 4. 9. 2025 pustil v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve je nastopila že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 18. 9. 2025. Tožnik pa je pritožbo neposredno na sodišče vložil 19. 9. 2025, torej en dan po izteku roka za vložitev pritožbe, kar je razvidno iz dohodnega žiga na pritožbi. To pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.
Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.
Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.
Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Obnova postopka ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so že bila ugotovljena v predhodnem postopku, prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Predlagatelj v obnovljenem postopku tudi ne more ponovno uveljavljati ugovorov materialnopravne narave, s katerimi ni bil uspešen v predhodnem postopku, saj bi to preseglo namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva.
Toženka bi lahko presojo dokazov z izven postopka naknadno pridobljenim mnenjem strokovnjakinje in postavitvijo novega izvedenca za preiskavo pisanj v obnovljenem postopku dosegla le ob pogoju nekrivde, ki pa ga ni izkazala.
Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.
Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.