spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - vročitev vabila na glavno obravnavo - fikcija vročitve - načelo dispozitivnosti
Sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena ZPP), temveč mora vsaka stranka pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze.
ZZZDR člen 103, 123, 103, 123. ZPP člen 212, 340, 212, 340.
preživljanje polnoletnega otroka - redno šolanje - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje - neizvedba dokaza
Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da bi povezanost med boleznimi toženke in neizpolnjevanjem šolskih obveznosti lahko ugotovil le izvedenec, katerega pa tožena stranka ni predlagala v tem postopku. To načeloma sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je toženka predlagala poleg vpogleda v medicinsko dokumentacijo (katere sodišče prve stopnje tudi ni vpogledalo), zaslišanje njenega zdravnika dr. A.V., ki je izvedena priča. Izvedena priča, to je zdravnik, pa bo lahko povedal, če so bolezni, za katero toženka trdi, da jih ima, objektivna ovira pri izpolnjevanju študijskih obveznosti.
Ničnostni zahtevek se uveljavlja s t. i. ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave. S slednjo se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje oziroma odpravlja, kar je močnejša oblika pravnega varstva kot ugotovitvena tožba, ki zgolj ugotavlja obstoj/neobstoj pravnega razmerja. Če bi sodišče tožniku, ko bi ta uveljavljal šibkejše pravno varstvo (tj. z ugotovitveno tožbo), nudilo močnejše pravno varstvo (tj. izdalo oblikovalno sodbo), bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti.
Tožnik, ki trdi, da je zakonec brez njegovega soglasja razpolagal s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, mora tožbo vložiti najkasneje v treh let od dne, ko je bila sklenjena pogodba, s katero je stvar iz njunega skupnega premoženja prešla v pravno sfero tretje osebe, sicer to pravico izgubi.
ugovor tretjega - nedopustnost izvršbe - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - odgovor upnika na ugovor tretjega
Če eden izmed upnikov na ugovor tretjega ne odgovori, ga zadenejo posledice, določene v prvem odstavku 65. člena ZIZ, vendar le pod pogojem, da je tretji izkazal verjetnost zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo.
Tretja je s predložitvijo notarsko overjene kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena sedem let pred pričetkom izvršilnega postopka ter takrat tudi predložena davčnemu organu za odmero davka, ter z izkazom, da je pred pričetkom izvršilnega postopka tudi že podala predlog za vknjižbo svoje lastninske pravice (čeravno zaradi ovir, ki se nanašajo na drugega upnika, do vknjižbe lastninske pravice ni prišlo), obstoj zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo, verjetno izkazala.
Odločilno dejstvo v tej zadevi je, da gre za zelo majhnega otroka (ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje še ni dopolnil 14 mesecev), za katerega oče predstavlja tujca, tujcem pa majhni otroci praviloma ne zaupajo, v njihovi bližini se lahko počutijo celo nelagodno in ogroženo. Tožnik si bo moral torej otrokovo naklonjenost in zaupanje šele pridobiti. Zato je v otrokovo korist, da pri uvajanju stikov pomaga strokovno usposobljena oseba centra za socialno delo, čeprav otrok tudi te ne pozna. Ta oseba bo namreč kot strokovnjak lahko pomagala tako otroku kot tožniku pri medsebojnem navezovanju stikov in posredovala v primeru, če bi se otrok zaradi neznanih oseb znašel v stiski. Pomoč pri navezovanju stikov bo torej lahko dobrodošla tudi tožniku, saj mora tudi sam otroka šele spoznati. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z obsegom stikov, torej dvakrat tedensko po eno uro, saj bi daljše časovno obdobje v neznanem okolju na otroka lahko vplivalo obremenjujoče.
Gre za začasne stike - začasna odredba po naravi namreč pomeni le začasno ureditev nekega razmerja - ki bodo lahko potem, ko (in če) bosta tožnik in otrok presegla obdobje medsebojnega spoznavanja, pogostejši, če bo seveda to narekovala korist otroka.
ZD člen 214, 214/3, 214, 214/3. ZPP člen 274, 274/1, 274, 274/1.
vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - veljavnost dednega dogovora - tožba za izpodbijanje dednega dogovora - pravni interes
Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava in obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma - izjavo volje na zapisnik in podpisom tega sporazuma pred sodiščem. Sodišče tak sporazum le navede v sklepu o dedovanju, ni pa veljavnost sporazuma odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo 2/83, str. 31). Glede na to z razveljavitvijo sklepa o dedovanju, v katerem je v skladu z zahtevo iz 3. odstavka 214. člena ZD naveden dedni dogovor, ni razveljavljen tudi dedni dogovor kot pogodba med dediči. Sodišče prve stopnje je torej napačno presodilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo za razveljavitev dednega dogovora.
ZZZDR člen 12, 20, 12, 20. ZPP člen 184, 184. ZMZPP člen 90, 91, 92, 90, 91, 92.
obstoj zunajzakonske skupnosti - dopolnitev tožbe - plačilo varščine za pravdne stroške
Utemeljen pa je očitek obeh pritožni, ali je obstajala okoliščina, zaradi katere bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim M. S. neveljavna. Gre namreč za vprašanje, do kdaj je tožnica bila v zakonski zvezi z drugo osebo.
odstop terjatve med pravdo - vpliv na procesno razmerje - prilagoditev tožbenega zahtevka - relevančna, irelevančna teorija
V teoriji procesnega prava sta se razvili dve teoriji o vprašanju prilagoditve tožbenega zahtevka po odtujitvi stvari ali pravice med pravdo. Po relevančni teoriji bi tožnik v vsakem primeru moral spremeniti tožbeni zahtevek tako, da bi ga prilagodil nastali odsvojitvi, po irelevančni teoriji pa tožniku tožbe ni treba spreminjati in se zahtevek še vedno glasi, da naj toženec izpolni zahtevek tožniku ne glede na to, da tožnik zaradi cesije terjatve ni več pravi upnik. Iz strokovnega literature in sodne prakse izhaja, da si stališča tako v pravni teoriji kot sodni praksi nasprotujejo. V pravni teoriji (prim. Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Triva, Dika) je skoraj enotno stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari ali pravice, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika in lahko ta pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo med pravdo. To pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka, ker ji take dolžnosti zakon ne nalaga, je pa taka prilagoditev v sodni praksi dopustna (prim. II Ips 252/2003. II Ips 518/2001, II Ips 397/2002, odločbe VSK I Cp 689/2000, I Cp 624/2003).
V obravnavanem primeru je prekršena zdravnikova pojasnilna dolžnost.
Taka napaka, kot jo zatrjuje tožnica (prekršitev pojasnilne dolžnosti) je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, ne pa tudi podlaga za plačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.
Primarni vzrok za nevarno situacijo je ustvaril toženec s tem, ko je na ravnem delu ceste, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, po opravljenem prehitevanju, nenadoma, brez prometnega razloga in nepravilno, ne da bi na tako veliko zmanjšanje hitrosti ustrezno opozoril voznika za sabo, zmanjšal hitrost na 29 km/h, zaradi česar je moral voznik vozila za njim nenadoma ukrepati in zato za prometno nesrečo pretežno, v višini 70% odgovarja toženec.
ZOR člen 172, 172/2, 172, 172/2. ZTVCP člen 38, 49, 58, 38, 49, 58.
povzročitev prometne nesreče - deljena odgovornost - gmotna škoda
Ugotovitev izvedenca, da bi tožnik lahko preprečil nastanek prometne nezgode, če pred zaviranjem ne bi vozil s hitrostjo, višjo od 66 km/h oziroma da bi tudi ob hitrosti 82 km/h ob intenzivnem zaviranju lahko normalno ustavil vozilo 7 metrov pred traktorjem, je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o njegovi odgovornosti za nastanek nezgode upoštevalo v zadostni meri, saj je na drugi strani izvedenec tudi ugotovil, da je tehnične možnosti preprečitve nezgode imel tudi prvi toženec, saj bi svoje vozilo pred trkom lahko usmeril v desno.
ZOR člen 88, 88/4, 268, 88, 88/4, 268. ZPP člen 436, 436/1, 436, 436/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - utemeljenost sklepa o izvršbi
Postopek za izdajo plačilnega naloga urejuje devetindvajseto poglavje Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po določbi tretjega odstavka 436. člena ZPP tako sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. V postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine to pomeni, da sodišče omeji svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
pravni interes za tožbo - stečaj osebne družbe - neprijava terjatve v stečaju
Neprijava terjatve v stečaju ima za posledico, da upnik svoje terjatve zoper družbo ne more več uveljavljati. To velja tudi v primeru, ko gre za družbo z neomejeno odgovornostjo, saj gre v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika.
najemna pogodba - stroški upravljanja - najemnina - zastaranje terjatve in pravice same
Najemnina je odmena za rabo stvari in le ob izrecnem drugačnem sklenjenem dogovoru med strankami je mogoče šteti, da so s plačevanjem najemnine kriti tudi stroški upravljalca objekta.
uporaba tuje stvari v svojo korist - privolitev v prikrajšanje - dovoljenje za brezplačno bivanje
Za vprašanje ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, je treba ugotoviti kakšno je bilo pravno razmerje med strankami, ali se je morebiti spremenilo, kar pa je odvisno od pogodbene volje strank in ima pogodbena volja prednost pred pridobitvijo neke pravice na podlagi zakona. Če sta namreč tožnika kot lastnika hiše dovolila tožencu, da brezplačno z ženo, njuno hčerko, uporablja del hiše, torej stanovanje v hiši in sta se toženec s tedanjo ženo s tem strinjala, je toženec z ženo pridobil obligacijsko pravico, njene vsebine in okoliščin, ki bi utemeljevale pravni sklep, da je morebiti prenehala, pa sodišče ni ugotavljalo.
Ker višje sodišče ocenjuje, da so izvedeni dokazi, ki jih je ponudil tožnik, dali povsem zanesljivo podlago za ugotovitev, da je kritičnega dne vozil toženec, o tej bistveni dejanski okoliščini ni bilo potrebno sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki je v tem primeru res na strani tožeče stranke.