TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

V teoriji procesnega prava sta se razvili dve teoriji o vprašanju prilagoditve tožbenega zahtevka po odtujitvi stvari ali pravice med pravdo. Po relevančni teoriji bi tožnik v vsakem primeru moral spremeniti tožbeni zahtevek tako, da bi ga prilagodil nastali odsvojitvi, po irelevančni teoriji pa tožniku tožbe ni treba spreminjati in se zahtevek še vedno glasi, da naj toženec izpolni zahtevek tožniku ne glede na to, da tožnik zaradi cesije terjatve ni več pravi upnik. Iz strokovnega literature in sodne prakse izhaja, da si stališča tako v pravni teoriji kot sodni praksi nasprotujejo. V pravni teoriji (prim. Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Triva, Dika) je skoraj enotno stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari ali pravice, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika in lahko ta pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo med pravdo. To pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka, ker ji take dolžnosti zakon ne nalaga, je pa taka prilagoditev v sodni praksi dopustna (prim. II Ips 252/2003. II Ips 518/2001, II Ips 397/2002, odločbe VSK I Cp 689/2000, I Cp 624/2003).