Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Prekršek je bil storjen z opustitvijo registracije dejavnosti, to je z opustitvijo vpisa v navedena registra, ki ju upravlja AJPES s sedežem v Ljubljani in ne s samim izvajanjem dejavnosti ustvarjanja in objavljanja lastnih plačljivih spletnih vsebin na socialnem medijskem omrežju B. oziroma dela na črno, kot je izvršitveni način zmotno opredelilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
Četrti odstavek 57. člena ZP-1 ureja položaj, ko storilec na kraju prekrška ni prisoten, zato mu prekrškovni organ plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, hkrati s plačilnim nalogom pa mu vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu. Kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov je tako določen kot obvezna sestavina oziroma priloga plačilnega naloga.
V procesni situaciji, ko storilec na poziv prekrškovnega organa slednjemu z namenom razbremenitve odgovornosti po 8. členu ZPrCP predloži dokaze, s katerimi se lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, se po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavi dolžnost prekrškovnega organa, da se na predložene dokaze odzove in se do njih vsebinsko opredeli. V nasprotnem primeru je namreč izvotljena storilčeva pravica do izjave iz 29. člena Ustave RS, katere izvirna vrednost je med drugim v tem, da stranki omogoča seznanitev z razlogi za sprejeto odločitev oziroma da stranka, ki v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, ki zadevajo njen pravni položaj.
Dvom v nepristranskost sodnika ni podan, ko ta v isti kazenski zadevi opravlja nujna preiskovalna dejanja, nato pa sodeluje v senatu, ki odloča o priporu. Določba 39. člena ZKP namreč ne izključuje možnosti, da sodnik v isti zadevi ne bi smel sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, temveč je izključena le možnost njegovega sodelovanja pri odločanju o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.
Predlog za prenos krajevne pristojnosti je mogoče podati le s sodišča, ki je zadevo prejelo v odločanje, ne pa tudi s sodišča, ki zadeve še ni prejelo v obravnavo, prav tako predloga ni mogoče podati za druga sodišča.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča, da stranko v postopku odobritve pravnega posla po ZKZ zavezuje pravnomočna ugotovitvena odločba upravne enote, s katero je bil drugi stranki priznan status kmeta v drugem, ločenem postopku, v katerem prva stranka ni sodelovala, niti ni mogla sodelovati, ter da prva stranka ugotovitev iz take pravnomočne odločbe ne more izpodbijati v postopku odobritve pravnega posla?
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.
Funkcija podpisa je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji procesnega dejanja. Podpis tako pomeni izraz volje podpisnika, da procesno dejanje sprejema kot svoje. Samo pooblastilo, čeprav pooblašča določeno osebo za vložitev revizije, pa še ne izkazuje, da je ta oseba procesno dejanje tudi dejansko opravila.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Čim sta sprejemnika ponudbe za nakup gozda zakonca skupaj, po presoji Vrhovnega sodišča upravnemu organu oziroma Upravnemu sodišču ni treba ugotavljati, v katero premoženjsko maso sodi zemljišče, na podlagi katerega skupaj uveljavljata prednostno upravičenje za nakup na prodaj danega gozda. Pomembno je le, da je (vsaj) eden izmed njiju zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja.
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče presojo prošnje in kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku zakonito in ustavnopravno skladno opraviti le z zaključkom oziroma odločitvijo, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP oziroma, ali je bila razlaga 24. člena ZBPP, ki izhaja iz odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami določbe 6. člena EKČP?
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Sklep o podaljšanju pripora se lahko izda samo v primeru, ko pripor zoper obtoženca še teče oziroma se dejansko izvaja, ne pa v primerih (kakršen je obravnavani), ko je obtoženec na prostosti in se ne nahaja v priporu.
Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Predlog se zavrne
Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da drugi odstavek 199.a člena ZKP hišni pripor veže na objekt obdolženčevega stalnega ali začasnega prebivališča, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje in oskrbo. Hišnega pripora pa ni mogoče odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere sodi tudi Azilni dom v Ljubljani.
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.
Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.