14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.
Pritožbeno sodišče soglaša z vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje že zato, ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, ali je dopusten poseg v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila drugo tožniku priznana pravica do družinskega pomočnika oziroma ni razvidno, ali so izpolnjeni formalni pogoji za njihovo izdajo. Za sprejem pravilne odločitve bo moral upravni organ jasno navesti razloge za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev, presoditi, ali so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ter pri tem upoštevati vsebino odločbe, ki je predmet posega.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 4. 6. 2019, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Opravičljivosti zmote je tesno povezano s skrbnostjo pogodbene stranke: le, če je pogodbena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, je zmota opravičljiva. Toženci so status zemljišč preverili tako pred objavo javne ponudbe z angažiranjem cenilca in posvetovanjem na upravni enoti kot tudi po sklenitvi predpogodbe, ko so ponovno poklicali cenilca in se o statusu zemljišč pozanimali še enkrat.
Ker pomeni izpodbijani sklep neposredni poseg v obligacijske pravice pritožnic kot pogodbenih strank Pogodbe in Sporazuma, je njuna pravica do pritožbe zoper tak sklep s tem izkazana in podana.
V spornih vlogah je tožnik le ponovil dosedanje navedbe. Sodišče prve stopnje je zato omenjene vloge utemeljeno štelo zgolj za obrazložene dopise, ne pa za obrazložene vloge med postopkom, ki bi vplivale na sam postopek in za katere se prizna 225 točk.
Sodnemu izvedencu s tem, ko je potoval le enkrat na sodišče in nato nazaj, lahko skladno s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika pripada le ena nagrada, ki mu je bila že priznana.
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.
Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15. ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela.
V tem primeru je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu utemeljeno priznalo 2 x po 11,00 EUR in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo vlogo z dne 14. 5. 2025 kot obrazloženo vlogo med postopkom in toženki priznalo strošek 450 točk po Odvetniški tarifi (OT). V navedeni vlogi je toženka uveljavljala kršitev določb ZPP v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca oziroma nasprotovala vprašanju, na katerega naj bi odgovoril. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, toženka pa bi kršitev določb ZPP lahko pravočasno uveljavljala v naslednji vlogi ali na naslednjem naroku za glavno obravnavo, ni šlo za potreben strošek postopka. Glede vloge toženke z dne 3. 2. 2025 pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je šlo za obrazloženo vlogo v postopku, čeprav je šlo le za obrazložen dopis, s katerim je toženka sodišču odgovorila, da zahtevanih dokaznih listin ne more predložiti, ker z njimi ne razpolaga.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.
V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.
Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 30. 12. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ-2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.