Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
posojilo - pristop k dolgu - dogovor o plačilu - izpolnitev tretjemu
Nakazila tretji toženki, pa čeprav je bil njihov namen v poplačilu kredita, ne morejo pomeniti poplačila kredita, saj bi morala biti sredstva povrnjena tožnici, ki je kredit vzela (upnici, fizični osebi), in ne tretji osebi (tretji toženki). V tej smeri sta se tudi sicer zavzemali obe pravdni stranki, pri čemer pa toženci z ničemer niso pojasnili, kako naj bi bila tožnica z nakazili tretji toženki preprosto že kar poplačana, pa čeprav je bila v tistem času tretja toženka v 100% lasti tožnice. Goli namen za zaključek o poplačilu ne zadošča, manjkajo pa tudi navedbe tožencev v smeri zakonskega dejanskega stanu o izpolnitvi tretjemu, pri čemer nenazadnje niti ni jasno, kako naj bi bila tretja toženka tretji, saj so vsi toženci solidarno zavezani za poplačilo tožnice kot fizične osebe iz naslova kredita, ki ga je tožnica vzela kot fizična oseba.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - ugovorni razlog
O možnosti upnikovega izpodbijanja obstoja izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP se je Ustavno sodišče v odločbi U-I-57/15, U-I-2/16 že opredelilo v 3. točki izreka in upnikom subjekta vpisa v postopku izbrisa, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP priznalo kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ugovor, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila svojih obveznosti, torej jim je do odprave protipravnosti priznalo vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku, začetem po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
ZPP člen 279č, 279č/3, 282, 282/2, 339, 339/2, 339/2-8.
sodba na podlagi stanja spisa - pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa - prvi narok za glavno obravnavo - preložitev naroka za glavno obravnavo - izvajanje dokazov - posledice izostanka z naroka - pripravljalni narok - program vodenja postopka - listinski dokaz - dovolj pojasnjeno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave
Upoštevaje opisano dinamiko postopka po presoji pritožbenega sodišča pritožnici ni mogoče slediti v njenih navedbah, da ni bilo jasno, ali se bo na kasnejšem naroku nadaljeval pripravljalni narok ali zgolj prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2020 sama predlagala, da se preloži prvi narok za glavno obravnavo in v sklepu, ki izhaja iz zapisnika z dne 21. 1. 2020, je prvostopenjsko sodišče temu predlogu nedvoumno sledilo - v njem je namreč zapisalo, da se "zaradi navedenega narok ne opravi in preloži na dne 10. 3. 2020" - vse navedeno pa pojasnilo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbena trditev, da citirani zapis ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je imelo sodišče prve stopnje 'v mislih' zgolj preložitev prvega naroka in da je štelo, da je pripravljalni narok zaključen, ne vzdrži resne presoje. Tožeči stranki je moralo biti na podlagi opisanih okoliščin jasno, da je bil (prav zaradi njenega predloga) preložen prvi narok za glavno obravnavo (da bosta na istem naroku zaslišana oba zakonita zastopnika pravdnih strank hkrati). Ker torej sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni mogoče pripisati nobenih nedoslednosti, pritožnica ne more uspeti z navedbo, ki po smislu meri na očitek, da za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bil izpolnjen formalni pogoj iz drugega odstavka 282. člena ZPP v smislu 'poznejšega naroka'.
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/6, 399, 399/1, 403, 403/1, 403/1-2.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - nepopolni podatki o premoženjskem stanju - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti
Kršitve sodelovalne dolžnosti dolžnika pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika in ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic na obseg stečajne mase ter na časovni okvir poplačila upnikov. Stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, je torej lahko zelo različna. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče vsakršno kršitev sodelovalne dolžnosti opredeliti kot dolžnikovo nepoštenost in nevestnost.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
začetek teka pravde - procesne predpostavke - zavrženje tožbe - litispendenca - dejansko stanje - plačilo odškodnine - ustanovitev konkurenčnega podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana litispendenca v citiranih zadevah, saj gre za enake pravdne stranke, istoveten zahtevek, tako glede tožbenega predloga kot dejanskega tožbenega temelja (ta namreč temelji na enakem historičnem dogodku). Tožnica v vseh osmih zadevah zahtevek utemeljuje na solidarni odgovornosti bivšega delavca (8 njih) in novoustanovljene družbe K. d. o. o. z izključnim namenom škodovati tožeči stranki in da je bila toženka ustanovljena z namenom prenosa strank nanjo ter za izvajanje konkurenčne dejavnosti. Zadeva VIII Pg 1191/2019 je bila prva vložena na Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je povzročila litispendenco. Predmetna zadeva VIII Pg 1192/2019 je namreč istovetna zadevi VIII 1191/2019, ki je bila prva vložena.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3.. OZ člen 18, 319, 319/1.
plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodna oseba - odpust dolga - prerekana terjatev
Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.
Ker je tožnica uveljavljala o zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljeni dohodek tudi zakonite zamudne obresti je sodišče prve stopnje na podlagi določb OZ priznalo še zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljen dohodek v plačilo 15. dne v mesecu. Vendar je tožnica do navedenih zakonskih zamudnih obresti upravičena šele po plačilu davkov in prispevkov, torej od neto zneskov priznanega delnega plačila za izgubljen dohodek in ne od bruto zneska.
Kot je ob uporabi citirane določbe 151. člena ZPP pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru stroški upravnega postopka niso nastali v sodnem postopku niti zaradi njega in pravilno priznanje stroškov upravnega postopka oziroma pritožbe vložene v upravnem postopku, zavrnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041820
KZ-1 člen 54, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - odločitev o kazenski sankciji - razlogi odločbe - izpodbijanje primernosti izrečene kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Prav tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča kot obteževalno upoštevalo tudi stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti, saj se obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, kar je najvišja stopnja krivde, kar kaže, da je ocena sodišča prve stopnje pravilna, pomisleki zagovornika pa zmotni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00042082
OZ člen 83, 120, 174, 179, 288. ZPP člen 311, 339, 339/2, 339/2-8. ZOdvT člen 17, 17/5.
padec z zidarskega odra - huda telesna poškodba - odškodnina za nepremoženjsko škodo - dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - trajne posledice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - celotna odškodnina - odškodnina za premoženjsko škodo - prevozni stroški - tuja nega in pomoč - denarna renta - bodoča škoda - invalidnina - zavarovalnina - invalidnost - splošni pogoji - nejasno pogodbeno določilo - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od premoženjske škode - zapadlost terjatve - določnost kršitve določb pravdnega postopka - odvetniški stroški - odmera odvetniške nagrade - zmanjšanje stroškov postopka
To, da tožnik (s povečanimi napori) zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu, še ne pomeni, da zmore tudi dela, ki terjajo premagovanje (višinskih) ovir. Stališče izvedenca, da takšnih del ne zmore opravljati, pa seveda ne izključuje sklepa, da (s povečanimi napori) zmore, od dela, ki terja premagovanje (višinskih) ovir, manj zahtevno krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu.
Skupaj po zvišanju odškodnine tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 34 povprečnih plač. Takšna odškodnina se ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene za podobno hude nepremoženjske škode. Pri presoji vpetosti odmerjene odškodnine v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.
Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Pravilo 288. člena OZ je sicer dispozitivno v pomenu, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja; če takega dogovora ni, pa dolžnik ob delnem plačilu nima izbire glede vračunavanja obresti. Znesek plačila se zato uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za delno poplačilo glavnice.
Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Z bodočo razumemo škodo, ki še ni nastala v trenutku zaključka glavne obravnave. Odškodnino za bodočo škodo je mogoče priznati, če je škoda gotova. Ker pa nobeno dejstvo, ki bo nastalo v prihodnosti, ni gotovo, mora zadostovati določena stopnja verjetnosti. V sodni praksi se je uveljavil dokazni standard, po katerem mora oškodovanec izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.
Stališče, da ima invalidnina podoben pomen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je v sodni praksi enotno sprejeto in uveljavljeno tudi v primerih, ko so tožniki uveljavljali poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi odškodnino za premoženjsko škodo oziroma rento.
Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, je (drugače kot bodočo škodo) mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela.Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, že nastalo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.
Po petem odstavku 17. člena ZOdv velja zmanjšanje le za nagrado za odvetnikovo delo, ne pa tudi za materialne stroške.
KZ-1 člen 20, 20/2, 99, 99/10, 99/11-2, 228, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1-11. OZ člen 59, 59/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-9. ZDDPO-2 člen 16, 17, 18.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - civilnopravno razmerje - izpolnitev obveznosti - pogodbeni odložni pogoj - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - predložitev neresničnih podatkov - donacija - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje
Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun.
Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila.
V zvezi s presojo storilčevega naklepa je obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane.
utemeljen sum - odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dejansko stanje
Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.
URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 95/1, 96. ZUN člen 39, 40. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 3/1, 3/2, 15, 15/1.
pravica do povračila škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odškodnina za premoženjsko škodo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - izdaja uporabnega dovoljenja - poplavno območje - odprava posledic poplav - poplave - vzročna zveza
Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.
Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.
Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00041862
ZPP člen 5, 5/1, 7, 154, 154/2, 212, 226, 227, 286, 347, 347/1, 347/5, 355. URS člen 14, 22, 23, 33. OZ člen 190. ZZZDR člen 51. ZBPP člen 48.
stroškovna odločitev - načelo uspeha v pravdi - ugotovitev (dopolnitev) dejanskega stanja na drugi stopnji - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - zavrnitev izvedbe dokaza - pravica do povrnitve vlaganj - obligacijski zahtevek - skupno premoženje - neizvršljiv izrek - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške
Pritrditi pa je pritožbi tožencev glede upoštevanja uspeha pri stroškovni odločitvi. Glede na več različnih zahtevkov tožnice zoper različna toženca, ki ju je zastopal isti odvetnik, in glede na različen uspeh strank pri sprejeti odločitvi je potrebno v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP upoštevati vse okoliščine primera ter sprejeti takšno stroškovno odločitev, ki ni zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo.