Predlagatelji so sprva vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku, kasneje pa še v nepravdnem. Prvega so umaknili, izbrali so torej nepravdni postopek. V tem postopku jim mora zato biti omogočena celovita vsebinska presoja utemeljenosti njihovega predloga - a največ takšna, kot bi je bili deležni v vsakem od obeh možnih postopkov. Ne glede na to posebnost je predlog lahko materialnopravno utemeljen le, če je (oziroma bi bil) utemeljen po določbah vsaj enega od predpisov, torej bodisi po določbah ZIKS bodisi po določbah ZDen.
Vrhovno sodišče ne najde nobene podlage za razlago, da je predlagateljem treba vrniti odvzeto premoženje ne glede na obe zakonski ureditvi oziroma tako, da bi sodišče ugotovilo predlogu za vrnitev premoženja, odvzetega po 1. oz. 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, pod drugačnimi pogoji, pogoji, ki jih predpisuje ZIKS. Takšna razlaga bi povzročila neenako obravnavo položajev, ki jih je sodna praksa več kot dve desetletji obravnavana enako, in bi zato pomenila nedopusten poseg v pravico do enakega varstva pravic.
Predlog se zavrne.
Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja.
V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe.
V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranje je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetne nepremičnine, torej je bila v tem obdobju le ona dolžna zanje plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Dejstvo, da so bile tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrnjene nepremičnine v last in tudi v posest, tako ni pravno pomembno. Navedenega stroška nanje ni mogoče prevaliti na podlagi odštetja od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen.
Tožena stranka je zavarovanje sklenila zaradi varstva pred škodnimi dogodki tedaj njenih nepremičnin. Finačno breme je bilo neposredno oziroma tesno povezano s samo uporabo nepremičnin, ki so bile pred denacionalizacijo v družbeni lastnini, tedanje imetnike pravice razpolaganja, upravljanja in uporabe (družbene lastnine) pa lahko zavezovale tudi k sklepanju zavarovalnih pogodb zaradi njihovega varstva v primeru škodnih dogodkov. Tožnike ti stroški ne bi avtomatično oziroma nujno bremenili, saj bi bil njihov nastanek odvisen od njihove (pogodbene) volje skleniti zavarovalno pogodbo.Hipotetično domnevanje, da bi enaka obveznost in posledično stroškovno breme doletelo tudi tožnike, če bi bili lastniki v spornem obdobju, torej ni pravno relevantno.
V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel.
Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo. Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu, saj bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval.