motenje posesti - posestno varstvo - pravočasnost motenjske tožbe - rok za vložitev motenjske tožbe - soposest - javno dobro
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s prvimi posegi na sporni nepremičnini res začela že 10. 12. 2019, torej 31 dni pred vložitvijo tožbe, kar obsežno izpostavlja v pritožbi. A prvi del posegov je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal sanacijo temeljev in parkirišča kot takega (odstranitev asfalta in nasip ustreznega gradbenega materiala), ki tožnikov ni motil in mu nista nasprotovala. 13. 12. 2018 je poseg dajal videz zaključevanja z deli; naslednji dan pa je prišlo do izkopa temeljev za škarpi. Tega dne sta toženca izvedela za načrtovano postavitev škarp (in prav to predstavlja motilno ravnanje), ne pa še za mesto, kjer naj bi bili postavljeni. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tožba, vložena 10. 11. 2019, nedvomno pravočasna.
KZ člen 254, 254/3. KZ-1 člen 7, 249, 249/1, 249/2.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zatajitev finančnih obveznosti - uporaba milejšega predpisa - zakonski znaki kaznivega dejanja - velika premoženjska korist
Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi.
Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.
Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.
Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.
Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.
Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
ZSVarPre člen 79, 80, 91.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
dodatek za nego otroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenskega organa, ki je samo potrdil predhodni mnenji zdravniških komisij, pravilno zaključilo, da ne gre za hudo bolnega otroka po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo oziroma za otroka z več motnjami po 7. členu Pravilnika. Izvedenski organ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri otroku ni ugotovil nobenega takšnega zdravstvenega stanja, da bi bili izpolnjeni pogoji po katerikoli točki Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj. Ni ugotovljena alergija na hrano na tri ali več osnovnih živil, ni ugotovljena težka astma in niso ugotovljene hujše distrofije. Ne glede na to, da so pri otroku ugotovljene določene motnje oziroma diagnoze, vendar pri njemu ni ugotovljenih hkrati več kot treh motenj, katerih skupni učinek bi utemeljeval potrebo po priznanju pravice do dodatka za nego otroka.
neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, sploh ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj. Ker toženec ni zadržal nekaj, kar bi mu plačala tožeča stranka, ne gre za primer, ko bi tožeča stranka plačala nekaj, za kar bi vedela, da tega ni dolžna, pa bi si pridržala pravico zahtevati nazaj ali če bi plačala, da bi se izognila sili.
izmikanje ugotavljanju alkoholiziranosti - kršitev zavarovalne pogodbe - avtomobilsko zavarovanje AO plus
Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035374
URS člen 27, 30. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 542, 542/1, 542/1-1, 542/3. ZPP člen 8, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - odškodnina zaradi neutemeljenega pripora - objektivna odgovornost države - domneva nedolžnosti - izključitev pravice do povračila škode - nedovoljeno ravnanje - priporni razlog ponovitvene nevarnost
Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je temeljila na opisu dejanj, zaradi katerih je tekel kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen. V sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora so bile sicer ugotovljene tudi druge okoliščine (tožnikova osebnost), vendar te same po sebi glede na povzete obrazložitve sklepov niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi s tožnikovimi dejanji, glede katerih je tekel kazenski postopek. Obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je temeljil priporni razlog, torej nimajo znakov kaznivega dejanja, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Z oprostilno sodbo se je naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Takšna ugotovitev zadošča za sklep, da v konkretnem primeru ni moč šteti, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.
Stroški pristopa tožnice na narok, na katerem je bila tožnica tudi zaslišana, niso nastali zaradi krivde toženca, temveč so nastali zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem strank, ki sta ga predlagali obe pravdni stranki in bo končno povračilo teh stroškov odvisno od uspeha v pravdi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00032517
URS člen 21, 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 32. Priporočilo št. R(2006) 2 Odbora ministrov državam članicam o evropskih zaporskih pravilih (2006) točka 19.4, 27.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravic osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - duševne bolečine - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - bivalne razmere v priporu - vadba in rekreacija - psihiatrično zdravljenje - način zdravljenja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - Evropska zaporska pravila - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razlagi sodne prakse ESČP, ki mejo za izpodbojno domnevo kršitve 3. člena EKČP postavlja pri namestitvenih površinah manjših od 3 m2. Očitano nehumano ravnanje mora namreč doseči takšno stopnjo resnosti, da omogoča sklicevanje na 3. člen EKČP. V zadevnem primeru se namestitvena površina nikoli ni spustila pod 4 m2, zato je kršitev podana le, če to narekujejo druge okoliščine. Podobne kriterije vzpostavlja tudi CPT, ki minimalni standard v primeru deljene celice postavi pri 4 m2. Evropskim smernicam je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je 7 m2 opredelilo kot mejo, ob in nad katero do prekomernega posega praviloma ne pride, 3 m2 označilo kot prag nedopustnosti, med obema vrednostima pa pustilo prostor, ko o morebitni kršitvi odločajo okoliščine konkretnega primera.
Sodišče je pravilno povzelo, da je vsak odvzem prostosti povezan s določeno stisko in neizogibnim elementom trpljenja, kar samo po sebi ne konstituira odškodninske odgovornosti tožene stranke.
odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost delodajalca - opustitev dolžnega ravnanja - nepremoženjska škoda - odškodnina za telesne bolečine - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - prekluzija dejstev in dokazov - premoženjska škoda - izgubljeni dohodek - mesečna renta - spremenjene okoliščine - sprememba prisojene odškodnine
Bistveno je, da je bil voziček poškodovan, zavarovanec toženke pa delavcem ni zagotovil jasnih navodil glede dolžnosti pregledovanja vozičkov. V navodilih za ravnanje s poškodovanimi RC vozički je predviden le postopek odstranitve poškodovanih vozičkov, ne vključujejo pa poučitve delavcev o identifikaciji okvar na vozičkih – torej obveznosti pregledovanja vozičkov. Od delavke je bilo nerealno pričakovati, da bo sama preverjala izpravnost delovne opreme, ki je imela skrito napako (izpadli vijak), predvsem glede na dejstvo, da imajo delavci toženkinega zavarovanca predpisan normativ, ki ga morajo dosegati (čim prejšnja izpraznitev vozička in pribava novega).
Procesni zakon daje možnost predlaganja dokazov tudi v pritožbenem postopku, a le z izjemo: če ga stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti/navesti že prej.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033681
SPZ člen 64, 64/1, 64/2, 177. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3. Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (2004) člen 5. OZ člen 39, 39/1, 39/2, 39/4.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - nedopustnost izvršbe - izvršba na premičnine - pridobitev lastninske pravice na premičnini - neposestna zastavna pravica - register neposestnih zastavnih pravic - učinki vpisa v register - Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) - v ustrezen register vpisana zastavna pravica - uradna evidenca motornih vozil - prepoved odtujitve in obremenitve osebnih vozil - razpolagalna sposobnost odsvojitelja - odplačni pravni posel - dobra vera - nedopustna podlaga pogodbe - ničnost pogodbe - zastavna pravica - oškodovanje upnikov
Sporna kupoprodajna pogodba je bila sklenjena z namenom izigrati dolžnikove (prodajalčeve) upnike, kar pomeni, da ni imela dopustne podlage in je nična (četrti odstavek 39. člena OZ).
Na podlagi nične pogodbe tožnica ne more utemeljevati svoje (lastninske) pravice na predmetu izvršbe in posledične nedopustnosti izvršbe.
Bistvo posojilodajalčeve zaveze, da izroči denar posojilojemalcu, ni v načinu izročitve (fizična izročitev denarja ni pogoj za izpolnitev te zaveze), temveč v tem, da posojilojemalcu omogoči razpolaganje z denarjem – namen financiranja je v rokah posojilojemalca.
Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Od pogodbene kavze pa je treba ločevati osebne nagibe (motive, cilje, interese), ki stranke vodijo k sklenitvi posamezne pogodbe. Ti so za pravno presojo praviloma brez pomena, saj veljavnost pogodbe zaradi pravne varnosti ne more biti odvisna od doseganja povsem osebnih ciljev.
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-6, 522/1-7, 527, 527/1.
izročitev tujca tuji državi
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno pritrdilo preiskovalnemu sodniku, ki je po preučitvi vse predložene dokumentacije in kazenske zakonodaje Republike Slovenije zunajobravnavnemu senatu predlagal, da se prošnja Azerbajdžana za izročitev zahtevane osebe zavrne.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka za škodni dogodek tožniku ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Delo, pri katerem je tožnik utrpel poškodbo, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost po določbi drugega odstavka 131. člena OZ. Košnja trave z običajno vrtno kosilnico na ravnem terenu sama po sebi ni nevarna dejavnost. Vrtne kosilnice ali kamna, ki je priletel izpod kosilnice, ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane nevarna zaradi določenih okoliščin (kosilnica izvrže kamen, ki se odbije od zidu in prileti v oškodovanca), je treba ugotoviti, ali je kdo (zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru) kriv za nastop teh okoliščin. Tožnik sam je takšno možnost izrecno zanikal, tudi s pojasnilom, da za delo z vrtno kosilnico, ki jo je pred poškodbo upravljal, ni predpisana nikakršna delovna oprema, da je bil za košnjo trave ustrezno poučen ter da delodajalcu v zvezi s tem ne more očitati nikakršne napake.
OZ člen 256, 256/4. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 408, 411, 411/1, 411/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj dolžnika - odpust obveznosti - odpoved dediščini - uveljavljanje nujnega deleža - neuveljavljanje varstva pravic - pravni učinek - pravne posledice - neobstoj terjatve - pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov
Na podlagi 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali so jih upniki prijavili, ali ne. Odpust obveznosti učinkuje torej tudi za terjatev, ki jo ima tožnica zoper stečajno dolžnico. Upnik lahko na podlagi prvega odstavka 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik s prikrivanjem oziroma lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro (npr. če se je kljub izrecni zakonski prepovedi kot jo določa 3. alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP odpovedal dediščini oziroma ni uveljavil nujnega dednega deleža), dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti, vendar je na podlagi drugega odstavka 411. člena ZFPPIPP rok za vložitev te tožbe tri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti.
OZ člen 459, 462, 462/1, 468, 468/1, 468/1-3. Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (2013) člen 15. ZPP člen 214, 286, 286/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
tožba na razvezo pogodbe - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - nakup rabljenega vozila - stvarne napake motornega vozila - skrite napake - očitne stvarne napake - običajne lastnosti stvari - običajni pregled stvari - običajna potrebna skrbnost kupca - vedenje prodajalca za napako - tehnični pregledi vozil - prehitra vožnja - izvedensko mnenje - dolžnost opredelitve do navedb - nedopustne pritožbene novote - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokaz - priznano dejstvo
Kljub upoštevanju pričakovane mere dotrajanosti kot posledice običajne rabe mora tudi rabljena stvar imeti take lastnosti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se stvar sicer uporablja.
Toženec ni uspel izkazati svojih trditev, da je prodal (izročil) vozilo, ki je bilo brezhibno oziroma brez ugotovljenih napak, ter da naj bi bile te posledica tožnikove neprimerne vožnje.
Toženec s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za toženca opravila storitve, kot izhajajo iz računov, izstavljenih na podlagi naročniških pogodb, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnikova navedba, da je dolg plačal, pa ni upoštevna. Pritožnik sme, skladno z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik je prvič šele v pritožbi navedel, da je upniku dolg plačal, pri tem pa ni niti trdil, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče te navedbe ne sme upoštevati.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava tožbenega zahtevka - delna pripoznava tožbenega zahtevka - neobrazložena odločitev - skupno premoženje - dediči kot nujni sosporniki - stroški postopka - stroški, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji - dopolnitev postopka na drugi stopnji - razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do izjave drugo toženca o pripoznavi dela tožbenega zahtevka v sodbi in tudi ni pojasnilo, v kakšnem obsegu je drugo toženec pripoznal tožbeni zahtevek.