Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.
Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.
Določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP, da se mora voznik pred premikom vozila prepričati, da to lahko stori varno za druge udeležence cestnega prometa s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače, je potrebno razlagati upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Ker je bila kritičnega večera tema, megla, na dvorišču, kamor je obtoženi pripeljal oškodovanca, ni bilo javne razsvetljave, obtoženi terena ni poznal in na avtu ni imel senzorjev, hkrati pa je vedel, da je oškodovanec pijan (ob izstopu se je naslanjal na vrata vozila) in ga po izstopu iz vozila ni več videl (vedel je, da se ne nahaja pred vozilom), so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da bi se moral, v kolikor oškodovanca s pogledom v desno stransko ogledalo res ni videl, preden je z vozilom speljal, prepričati ali to lahko stori brez nevarnosti za oškodovanca tako, da bi izstopil iz vozila in preveril kje se oškodovanec nahaja.
Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima. Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug.
Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.
V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.
V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.
Sklep o sprejemu priznanja krivde ima dejansko učinek odločbe o krivdi, tako glede opisa dejanja, kakor tudi glede pravne kvalifikacije. Sodišče v izrek (krivdorek) obsodilne sodbe, ki jo izreče na podlagi sprejetega priznanja krivde, vključi opis dejanja, na katerega se priznanje nanaša. Pritožnik ima zato prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je tenor sodbe v delu, ki se nanaša na konkretizacijo okoliščin glede bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca, zaradi, s strani sodišča izpuščenega zgoraj povzetega besedila, postal nesklepčen, posledično pa je izrek sodbe, zaradi navedenega posega postal nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej kaznivih dejanj, storjenih v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav iz tenorja sodbe, okoliščin, zaradi katere duševne motnje oziroma duševne nerazvitosti je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, ni več razbrati.
Če je bila prvotna sodba v krivdoreku potrjena, sodišče pa v ponovljenem postopku znova izreče odločbo o krivdi, odloči o že razsojeni stvari.
Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če izrečeno kazen zapora nadomesti z alternativnimi oblikami brez (izrecnega) predloga bodisi obrambe bodisi tožilstva.
Priči morata imeti možnost nadzirati potek preiskave, kar pa ne pomeni nujno, da morata biti navzoči pri vsaki potezi policistov.
Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da se je obdolžencu očitala "hramba" resda velike količine prepovedane droge, z namenom njene prodaje in ne prodaja te droge. S hrambo si obdolženi ni mogel in to niti ne izhaja iz opisa dejanja, pridobiti 10.210,00 EUR. S sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem torej ni pridobil protipravne premoženjske koristi, sploh pa ne v višini 10.210,00 EUR. Sodišče je pri odločanju vezano na obtožnico in opis dejanja v njej in obdolženca ne sme kaznovati ne direktno, ne posredno za nekaj, kar ni predmet obtožbe. V skladu z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 74. člena KZ-1 mu tako tega denarja ni mogoče odvzeti. Sodišče namreč lahko premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame le v zvezi s konkretno obravnavanim dejanjem, ne pa morebitnim predhodnim, ki ni predmet tega odločanja in za katerega obdolženi ni obsojen. V tem delu je tako bilo treba odločitev spremeniti že po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje pri odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu v škodo obdolženca.
Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.
Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna.
Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku.
Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.
Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.