duševna motnja - ponovitvena nevarnost - namen varnostnih ukrepov - izpodbijanje dejanskega stanja - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Zagovornik na podlagi lastne ocene izvida in mnenja Komisije prezre bistveno, in sicer jasno ter strokovno dosledno razlikovanje med (ne)ozdravljivostjo duševnih motenj, ugotovljenih pri obravnavanem A. A. (tj. blago intelektualno manjzmožnost, pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije ter telesne bolezni - organski psihosindrom), ter iz njih izhajajočim (ne)obvladovanjem ponovitvene nevarnosti.
Okoliščina, da pri obravnavanem A. A. ugotovljenih duševnih motenj ne gre v celoti odpraviti, na kar mestoma opozarja zagovornik, nikakor ne pomeni, da pa (nadaljnje) zdravljenje in nadzor nista potrebna ali smiselna; nasprotno, prav trajnost prisotnih duševnih motenj in z njimi povezana ponovitvena nevarnost terjata v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (še) nadaljnjo stalno, specializirano in varovano obravnavo. Namen varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni zgolj zdravljenje v ožjem medicinskem smislu, temveč sočasno varstvo okolice pred nevarnim storilcem. Ta dvojna narava pritožbeno izpodbijanega varnostnega ukrepa dejansko pomeni, da je mogoče njegovo izvrševanje prilagoditi ali odpraviti šele tedaj, ko je nevarnost, ki jo posamezni storilec predstavlja v razmerju do okolice, odpravljena oziroma vsaj bistveno zmanjšana.
premoženjskopravni zahtevek - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - povrnitev škode - kaznivo dejanje davčne zatajitve - davčni postopek - postopek osebnega stečaja
V predmetni zadevi ne gre za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, saj je oškodovanka v davčnem postopku pridobila izvršilni naslov le zoper davčnega dolžnika, to je družbo B., d. o. o. (ki je bila izbrisana zaradi stečaja), v predmetnem postopku pa uveljavlja s strani obsojenca povzročeno ji škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in zoper katerega ne obstaja izvršilni naslov iz davčnega postopka, ker obsojeni ni bil davčni dolžnik.
Predmet PPZ, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se PPZ oškodovanca v predmetnem postopku ne nanaša na davčno obveznost, temveč na povračilo škode, ki jo je povzročil obsojeni A. A. s storitvijo kaznivega dejanja. Davčni zavezanec je bila namreč družba B., d. o. o., ki je že izbrisana iz sodnega registra, obsojenec pa ni bil davčni zavezanec in zato zoper obsojenca v davčnem postopku po določbah Zakona o davčnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati davčne obveznosti družbe B., d. o. o.
Stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41867/2020 z dne 12. 12. 2024, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, drži le v primerih, ko gre za obveznost, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in ko je v času odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku postopek osebnega stečaja še v teku.
V predmetni kazenski zadevi pa je terjatev nastala šele po začetku postopka osebnega stečaja, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, poleg tega pa je bil postopek osebnega stečaja v času odločanja sodišča prve stopnje o PPZ že končan.
Zaključen postopek osebnega stečaja ni ovira za priznanje PPZ v kazenskem postopku. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve.
Če velja, da se po zaključku osebnega stečaja lahko uveljavlja terjatve v adhezijskem postopku, ki so nastale do začetka stečajnega postopka in niso bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, to še toliko bolj velja za terjatve, ki so nastale šele po začetku stečajnega postopka in se zato sploh ne prijavljajo v stečajno maso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090453
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 3, 3/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - celovita dokazna ocena - zakonski znaki kaznivega dejanja - sklicevanje sodišča na trditve in dokaze iz drugih postopkov - grožnja - podporni dokaz - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, torej tistih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost.
Skladno z ustaljeno sodno prakso ni nikakršne pravne ovire, zaradi katere sodišče ne bi smelo presojati dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz drugih postopkov, oziroma so bila v njih ugotovljena, seveda pod pogojem, da v zvezi z njimi izvede ustrezen dokazni postopek.
vložitev neposredne obtožnice - oškodovanec kot tožilec - zavrženje neposredne obtožnice - formalni preizkus obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika za vložitev neposredne obtožnice - preuranjena odločitev - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ
V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).
odločba o kazenski sankciji - višina izrečene kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - priznanje krivde
Pritožbena navedba o nikakršnih posledicah ravnanja obdolženega ne vzdrži resne presoje. Prav tako pa ne drži pritožbeno poudarjena okoliščina obdolženčevega takojšnjega priznanja krivde za storjeno kaznivo dejanje, ki je bilo podano (šele) na glavni obravnavi in ne (že) v okviru predobravnavnega naroka, ko se je obdolženi pred prvostopenjsko sodnico prvič izjasnil o nanj naslovljenih obtožbenih očitkih.
preprečitev dokazovanja - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta
Iz takega opisa izhaja, da se je omenjeni dokazni predlog v pravdnem postopku nanašal na predložitev bančnih podatkov, kar pa ne predstavlja konkretizacije listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub pritožbenim navedbam, da je prav to dokaz iz omenjenega pravdnega postopka, opredelitev "bančni podatki" oziroma "drugi bančni račun" ne konkretizira pojma "listina", s skritjem, uničenjem ali poškodovanjem katere bi storilec preprečil dokazovanje v postopku, kakor tudi ne s tem, da jo napravi neuporabno.
Z opisanim se oškodovanec kot tožilec smiselno zavzema za opredelitev inkriminiranega ravnanja obdolženke kot konkretizacijo zakonskega znaka, da je obdolženka uničila tujo listino. Vendar nima prav. Z zahtevo banki po izbrisu podatkov o domnevnem drugem bančnem računu, kar pravzaprav predstavlja zaprtje bančnega računa, obdolženka namreč teh podatkov ne bi mogla uničiti, tako da bi prenehali obstajati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092111
KZ-1 člen 138, 138/1, 143, 143/6. ZKP člen 331, 331/2, 372, 372-1, 394.
kršitev kazenskega zakona - neupravičeno slikovno snemanje - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - maščevalna pornografija - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - javna objava podatkov - priče - zaslišanje na glavni obravnavi - predhodna seznanitev z izpovedjo drugih prič
Pritožnik navaja, da je obdolženec spolne odnose med njim in oškodovanko snemal "z njenim izrecnim soglasjem", posledično prikazovanje takšnega posnetka ne more pomeniti kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 76261/2010 z dne 27. 9. 2012, da v inkriminacijo po 138. členu KZ-1 ni zajeta situacija, v kateri gre za snemanje ali slikanje, ki sicer posega v zasebnost, a je storjeno s soglasjem; argumentum a contrario to pomeni, da seznanjanje drugih s posnetkom, ki sicer občutno posega v zasebnost drugega, pa je bil napravljen s soglasjem slikane osebe, ni kaznivo po 138. členu KZ-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS širša razlaga, ki bi inkriminirala tudi prikazovanje upravičeno pridobljenega posnetka, presega dovoljeno razlago 138. člena KZ-1, četudi je bil namen zakonodajalca morebiti drugačen.
S tem, ko je obdolženec omogočil, da se je s posnetkom seznanilo pet oseb zunaj oškodovankinega družinskega kroga ali kroga osebnih znancev (ter ena oseba znotraj njenega družinskega kroga), ni izpolnjen zakonski znak javne objave, saj ne gre za širši krog ljudi zunaj družinskega kroga ali kroga osebnih znancev, temveč za manjšo, omejeno, skupino ljudi zunaj teh krogov. Posledično obdolženec tudi ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00090335
KZ-1 člen 60, 62. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - preklic pogojne obsodbe - razlogi za preklic pogojne obsodbe - odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče
V izreku sodbe sodišča prve stopnje, kljub tedaj obstoječi očitni zakonski možnosti preklica omenjene pogojne obsodbe v skladu z določbo člena 60 KZ-1 ter prvim odstavkom člena 62 KZ-1, sodišče o prej pravnomočni pogojni obsodbi ni odločilo, na kar upravičeno opozarja pritožnik, ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v obliki nasprotja med izrekom in razlogi sodbe.
Sodišče prve stopnje se v izreku svoje sodbe nepravilno ni opredelilo do pravnomočnih pogojnih obsodb kljub temu, da je bilo z njimi seznanjeno in jih je vsaj deloma uporabilo tudi v obrazložitvi pri utemeljevanju izrečene zaporne kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00090326
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 10, 293, 293/3, 357, 357-3.
ustavitev kazenskega postopka - nadaljevano kaznivo dejanje - pravnomočno razsojena stvar - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - povezovalni elementi - čas storitve kaznivega dejanja
Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi.
Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve).
Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 od časa, v katerem je obdolženi A. A. storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1, pa čeprav naj bi bila očitana kazniva dejanja storjena na škodo trgovine B., bodisi na E. bodisi na C. cesti v D., z odvzemom suhomesnatih izdelkov ter izdelkov za dom oziroma osebno nego (zobne ščetke in pralni prašek) brez potrebnega plačila, predstavlja, kljub podanosti nekaterih povezovalnih pogojev s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, tisto ključno dejansko okoliščino, ki omenjena tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 ločujejo od enotnega ravnanja obdolženega A. A. v času od 10. 7. 2024 do 29. 7. 2024, kot izhaja iz pravnomočne sodbe.
alternativna izvršitev kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - namen kaznovanja - zapor ob koncu tedna - pogodba o zaposlitvi
Zagovorniki z očitkom, da namen kaznovanja ni in ne more biti finančno motiviran, spregledajo, da je predmet, socioetična vsebina in zavarovana dobrina predmetnega kaznivega dejanja premoženje. In namen kaznovanja je v takih primerih v prisili, ki zasleduje uvid v storjen kazniv poseg v premoženje drugega. Že na tem mestu je zato dodati, da vzorno in nekonfliktno obnašanje obsojenke v zavodu za prestajanje kazni, vključno z 250 izposojenimi in zatrjevano prebranimi knjigami, s pričakovanim uvidom v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem nima nobene relevantne povezave.
Kar se od storilcev kaznivih dejanj zoper premoženje in zatorej tudi od obsojenke pričakuje je uvid v posledice kaznivega posega v premoženje drugega, ki se bo izkazoval z iskrenim namenom povrnitve škode oškodovancu, nenazadnje vsaj s kontaktom z njim, kar obsojenka zaenkrat še ni naredila.
ČetrtI odstavek 86. člena KZ-1 govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da ″še naprej dela ali se izobražuje″. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih zaposlitev oziroma v ta namen sklenjenih zaposlitev.
kaznovalni nalog - razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - preizkus obtožnega predloga - neznano prebivališče
Sodišče prve stopnje sodbo o kaznovalnem nalogu lahko razveljavi samo na podlagi ugovora obdolženca ali njegovega zagovornika. To pomeni, da ne more razveljaviti sodbe o kaznovalnem nalogu, če ugotovi, da sodbe ni mogoče vročiti obdolžencu, ker sodišče ne razpolaga s podatki o njegovem prebivališču, kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.
Nepotrebno in nesmiselno je, da bi preiskovalni sodnik v odredbi za hišno preiskavo navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090452
KZ-1 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1.
velika tatvina - načelo kontradiktornosti - prepis zvočnega posnetka - video posnetek kot dokaz - identiteta storilca
Prepisi zvočnih posnetkov se vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal.
Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090337
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1, 392/4. KZ-1 člen 251, 251/1, 251/3, 263, 263/1.
razveljavitev po uradni dolžnosti - predmet obtožbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje - kaznivo dejanje ponarejanja listin
Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo.
V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.
ZSKZDČEU-1 člen 84, 84/2. ZKP člen 402, 402/5, 519, 519/2.
odstop kazenskega pregona tuji državi
Glede na določbo drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1, ki jasno določa organe, ki so v posamezni fazi kazenskega postopka pristojni odločati o odstopu, pri čemer za fazo po začetku glavne obravnave takšnega organa niti na splošno ne določa, ZSKZDČEU-1 odstop zadeve zamejuje le do začetka glavne obravnave.
uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - varstvo pravic zasebnosti - pričakovana zasebnost - informacijska zasebnost - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - izločitev dokazov - videonadzor - video posnetek kot dokaz - ni nedovoljen dokaz
Ustavna pravica obtoženca do zasebnosti se je morala umakniti ustavnim pravicam oškodovanke do zasebnosti, varnosti in njeni (ustavno varovani) lastninski pravici, ker se je video-nadzor, ki se je sicer izvajal na zasebnem zemljišču, hkrati izvajal na način, da se je snemalo zgolj zasebno zemljišče in je bil uporabljen zgolj za namen varovanja ustavnih pravic oškodovanke, ob tem pa so bili posnetki uporabljeni zgolj za namen dokazovanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v za to predpisanem postopku.
delna ugoditev pritožbi - sprememba kazenske sankcije - videokonferenca - privedba obdolženca - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov - pošteno sojenje - uporaba jezika - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - posredno storilstvo - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije
Strinjati se je z zagovornico, da način izvedbe glavne obravnave po videokonferenci ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico.
Ko je bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti.
pravica do pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - prekluzivni pritožbeni rok
V zvezi s pritožbenim poudarkom pomena pravice do pritožbe kot temeljne človekove pravice, ki je zagotovljena z EKČP, je pritrditi navedbam obsojenca, da ima vsak posameznik pravico do učinkovitega pravnega sredstva, opredeljeno v 13. členu EKČP, vendar ta pravica ne pomeni, da je pritožba lahko vložena brez časovnih omejitev ali brez spoštovanja postopkovnih predpisov, kot si to določbo vsebinsko zmotno razlaga obsojeni. Pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno je pravica do pritožbe temeljna, to ne pomeni, da je absolutna, pač pa mora biti uveljavljena v okviru zakonsko določenih rokov, da se zagotovi pravna varnost in stabilnost kazenskih postopkov.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 394, 394/3, 432, 432/1, 432/1-2.
sprememba sodbe sodišča prve stopnje v postopku na drugi stopnji - pripor - ponovitvena nevarnost - preizkus ali so še dani razlogi za pripor - podaljšanje pripora
Ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo, obdolženi pa se nahaja v priporu, je bilo dolžno skladno z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusiti ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Pri tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor še vedno podani.
Pripor je glede na vse predstavljene okoliščine, predvsem obdolženčevo vztrajnost ter številčnost in težo kaznivih dejanj ter podani psihični motnji tudi nujen in neizogibno potreben ukrep, saj je le z njim mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj in zagotoviti varnost ljudi. Milejši ukrep (npr. hišni pripor) ne pride v poštev, saj ne bi bil zadostno zagotovilo, da obdolženi kaznivih dejanj ne bi ponavljal glede na dejstvo, da je praktično vsa kazniva dejanja izvrševal v neposredni bližini svojega doma.