Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.
Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.
Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP.
Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.
ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.
Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo.
Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.
Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.
Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.