KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070046
KZ-1 člen 20, 20/2, 54, 204, 204/1.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - obdolženec kot priča v istem postopku - posredni ali indicijski dokazi - dokazna ocena
Drži, da je omenjena priča krivdo za isti obtožbeni očitek predhodno priznala, vendar pa ni nepomembno, da je o inkriminiranem dogajanju tudi že v procesni vlogi obdolženega izpovedovala vsebinsko skladno, kar pritožba povsem zanemari.
Čeravno se izpodbijana prvostopenjska sodba ob izpovedih sostorilcev (sedaj v procesnem statusu neposrednih prič) opira tudi na nekatere posredne in indične dokaze, prav slednji s skupno dokazno močjo vseh izvedenih dokazov ne dopuščajo nobenega dvoma, da je (tudi) obdolženi A. A. (so)storilec obravnavanih kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00070114
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4.. OZ člen 131, 131/1.. ZKP člen 450.b, 450.b/1, 450.b/2.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo.
Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko ogrožena osebna varnost oškodovanca. V izreku obtožbe mora biti konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, osebne varnosti oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070049
URS člen 29, 29/2.. KZ-1 člen 70a.. ZKP člen 371, 371/2, 496, 496/2.
varstveni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - neposredno zaslišanje izvedenca - kršitev pravice do obrambe - trajanje varnostnega ukrepa
V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče prve stopnje obrambi moralo dopustiti neposredno zaslišanje izvedenca, ker je izvedensko mnenje edini obremenilni dokaz, je poudariti, da po drugem odstavku 496. člena ZKP sodnik pred odločitvijo o podaljšanju ukrepa, po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Glede na jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 496. člena ZKP razpis naroka ni obvezen, temveč je odločitev o morebitni izvedbi naroka v pristojnosti izvenobravnavnega sodnika.
kaznivo dejanje grožnje - dokazni standard gotovosti - in dubio pro reo
Sodišče prve stopnje je na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I) je bil v okviru kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 z osmim odstavkom tega člena določen obligatorni varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 to odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb, ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen.
Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je onemogočiti nadaljnje izvrševanja tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.
ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/1, 277/1-3, 435, 435/1.
zavrženje obtožnega predloga - status oškodovanca - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - formalni preizkus obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
A. A. nima statusa oškodovanca, kar je okoliščina, ki izključuje pregon.
Lastnosti oškodovanca se ne pridobi z (v tem primeru napačnim) obvestilom državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon. Oškodovanec je namreč le tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072207
KZ-1 člen 49, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odločba o kazenski sankciji zahteva za varstvo zakonitosti - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožbeno sodišče v Kopru je ob ponovnem odločanju o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A. A. mnenja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Strinjati se je sicer z okrožno državno tožilko, da so bile razmere in pogoji, v katerih se je vršil prevoz 25 prebežnikov taki, da bi terjali višjo zaporno kazen, kakor pa jo je izreklo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa prav tako v svoji zgoraj navedeni odločbi opozarja, da ni moč mimo dejstva, ki ga je obtoženec sicer prvič omenil šele v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke in sicer, da sta v času trajanja obravnavanega kazenskega postopka obtožencu v prometni nesreči umrli žena in hči. Ob tehtanju vseh okoliščin, tako tistih, ki jih v pritožbi omenja višja državna tožilka in tistih, na katere v svoji razveljavitveni sodbi opozarja vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vseh ostalih okoliščinah, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, triletna zaporna kazen primerna teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter obtoženčevi osebnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072710
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 304a.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - glavna obravnava - videokonferenca
Obramba je soglašala, da se glavna obravnava opravi preko video konference, ker se obtoženec težko premika in ZPKZ nima ustreznih pripomočkov za prevoz obtoženca. Sodišče prve stopnje je tudi na vsakem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se opravi narok preko video konference, pri čemer je za to navedlo upravičene razloge, kot izhaja iz zapisnikov o naroku. Nobena od strank ni imela pripombe na tako izvedene naroke za glavno obravnavo, zato izpostavljene pripombe šele v pritožbah niso utemeljene in so v nasprotju s spisovnimi podatki.
Pritožnika nimata prav, ko zatrjujeta, da je izrečena zaporna kazen prestroga ter da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati posebno olajševalne okoliščine, ki naj bi se kazale v dejstvu, da je šlo za prevoz družine z otroci, starosti obtoženca (71 let), njegovem fizičnem in psihičnem zdravju oziroma okoliščini, da je hudo bolan in hodi lahko le z berglami ter da je invalid iz udeležbe v ruski vojski v Afganistanu. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje vse pravno relevantne okoliščine (med katerimi so tudi v pritožbah izpostavljene) pri izreku zaporne kazni pravilno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, saj je ravno zaradi teh sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen v minimalno predpisanem trajanju treh let. Pritožnika pa nimata prav, da gre za posebno olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nasilje v družini - huda telesna poškodba - enotna kazen - kršitev pravice do obrambe - zaslišanje mladoletne priče - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - neposredno zaslišanje - zaslišanje obremenilne priče - ocena dokazov - sprememba veroizpovedi - prepoved reformatio in peius - kazenska sankcija
Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069267
ZKP člen 129.a/1, 359, 359/3, 371, 371/1, 371/1-11.
alternativna izvršitev kazni zapora - hišni zapor
Vse navedeno zagovornik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem pa prezre, da na naroku za izrek kazenske sankcije svojega predloga za izvršitev zaporne kazni na alternativni način ni ustrezno konkretiziral. Ob takšnem splošnem predlogu se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni bilo dolžno konkretneje opredeljevati do zagovornikovega predloga, zato zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč, da je poleg obdolženčevega priznanja krivde, kar je štelo kot olajševalno okoliščino, upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, nato pa sklenilo, da je predlagana kazen s strani tožilstva za izrek zaporne kazni tako po višini kot načinu izvršitve primerna. Sodišče prve stopnje je tako kazensko sankcijo sprejemljivo utemeljilo, pri čemer v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZKP sodišče o načinu izvršitve kazni lahko odloči v sodbi, ni pa to obligatorno. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.
Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem. Obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.
Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).
Obdolženec namreč ni predložil zdravniškega opravičila, izdanega na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo ter tega ni storil niti po naknadnem pozivu sodišča z istega dne. Skladno s sodno prakso je treba upoštevati, da je dokazno breme na obdolžencu, kar pomeni, da je on tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka, naloga sodišča pa, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne.
Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.
izločitev dokazov - prepoznava oseb po fotografijah - zaslišanje priče - odvzem prostosti - pravica do tolmača
UZ o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah v skladu s 46. členom ZNPPol v skladu s sodno prakso ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, temveč zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, kar je v konkretnem primeru izpovedba priče, dana pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba priče ne more biti predmet izločitve, temveč se lahko tekom sojenja zgolj zastavi vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se nanaša na pravilnost ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa na zakonitost prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - namen storilca - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - zadovoljevanje spolnega nagona
Časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja, storjena z namenom potešitve spolne sle.
Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj.
Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožniku, da je striptiz seksualna razvedrilna zabava za odrasle, ni pa primerna za otroke mlajše od petnajst let, fotografije, ki jih je obtoženi pokazal oškodovanki, pa niso zgolj seksualno gradivo, temveč pornografsko gradivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084023
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29. KZ člen 50, 51, 51/3, 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 17, 18, 18/1, 105, 105/2, 240, 240/2, 355, 355/1, 369, 369/4.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - nemogoča izvedba dokaza - uničen dokaz - priloga - izvedensko mnenje - povzemanje podatkov iz prilog - sestavni del kazenskega spisa - posredno izveden dokaz - kontradiktornost postopka - načelo neposrednosti - pravica do obrambe - zaslišanje izvedenca - razrešitev sodnega izvedenca - postavitev drugega izvedenca - obrazložitev izvedenskega mnenja - strokovna pravila - zaslišanje priče - sostorilstvo - sprememba obtožnice - opozorilo priči - predlog za ponovno zaslišanje priče - relevantnost predlaganih dokazov - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - navajanje novih dokazov v pritožbi - višina premoženjske škode - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - izbira kazenske sankcije - poseben pogoj v pogojni obsodbi
Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.
V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.
ZST-1 člen 10, 10/6, 13, 13/1. ZKP člen 402, 402/3.
predlog za obročno plačilo sodne takse - predlog za taksno oprostitev - plačilo sodne takse - načelo ne bis in idem - ne bis in idem
O isti taksni obveznosti (o predlogu za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje) je bilo že pravnomočno odločeno kot pojasnjeno, zato bi ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (po pravnomočni odločitvi o prvem predlogu) nasprotovalo prepovedi ne bis in idem. To bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, katerih pa pooblaščenec zasebne tožilke, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, v novem predlogu z dne 6. 3. 2023 ni niti navajal niti izkazal.