Prepoved ponovnega sojenja se nanaša na iste historične dogodke in ista konkretna ravnanja obdolženca, ne glede na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, za katero je bila zoper obdolženca ustavljena preiskava in kasneje zanje izrečena obsodilna sodba. Pojem istega kaznivega dejanja je potrebno razlagati kot dejanje, ki se nanaša na identična oziroma pretežno enaka dejstva (idem factum). Upoštevaje, da iz opisa kaznivega dejanja nasilja v družini, v zvezi s katerim je bila preiskava zoper obdolženca ustavljena in kolikor se obdolženčeva ravnanja fizičnega nasilja nanašajo na dogodke ter opis enakih obdolženčevih nasilnih ravnanj v obliki fizičnega nasilja, uperjenih zoper oškodovanko, ki so bila v izpodbijani sodbi opredeljena kot kazniva dejanja lahke telesne poškodbe, je moč ugotoviti, da gre za dejansko identična ravnanja fizičnega nasilja, uperjena zoper isto oškodovanko, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah.
Za isti historični dogodek gre, ne le zaradi identitete dejstev, ki se nanašajo na obdolženčeva ravnanja, temveč tudi upoštevaje, da je podana istovetnost storilca in oškodovanke in da so bila dejanja storjena v popolnoma enakih krajevnih in časovnih okoliščinah, le da so bila ta prvotno zajeta v kaznivem dejanju drugačne pravne opredelitve, vendar to na presojo res iudicata ne vpliva. Prav tako ne, da je pri kaznivem dejanju nasilja v družini kazenskopravni objekt varovanja zakonska zveza, družina in otroci, pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe pa življenje in telo.
Dodatno oporo sprejetemu stališču predstavlja tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kot izhaja iz odločbe Zolotukhin proti Rusiji, na podlagi katere je edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih, med seboj neločljivo krajevno, časovno in glede predmeta povezanih konkretnih okoliščin.
Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.
Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica.
13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.
Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP.
Sama skrb za mladoletne otroke ne more predstavljati odločilnega razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sprejem nasprotnega stališča bi namreč vodil v nevzdržen zaključek, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo otroke oziroma družinske obveznosti, kazni zapora sploh ne bi bilo mogoče učinkovito izvrševati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom kaznovanja in temeljnim načelom enakosti pred zakonom.
Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Odločilno dejstvo za priznanje odločbe tujega organa je namreč ugotovitev, ali se je obdolženec lahko dejansko seznanil s sodno odločbo nemškega sodišča in ali je imel zadosten rok za pripravo svoje obrambe oziroma vložitev pravnega sredstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1.
Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da „sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu“), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega.
Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Šlo je za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP.
Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave.
Izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja.
Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev.
Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge.
Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.
Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo.
V obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev.
Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.
Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja.
Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
V tej zvezi je zato pritrditi obsojenki, ki se v pritožbi posebej sklicuje na hčerino starost dveh let in razlog dojenja, kar v obravnavani zadevi po presoji višjega sodišča predstavlja odložitveni razlog v smislu 8. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1.
Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova.
Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
Položaj, ko posameznik ni izvedenec oziroma ko ta status izgubi med kazenskim postopkom, je namreč treba razlikovati od položaja, ko določene osebe ni dopustno postaviti za izvedenca v konkretni zadevi (251. člen ZKP) oziroma ko je med konkretnim postopkom iz teh razlogov izločen. Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku zato ne pomeni že sama po sebi, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe.
Bistveno je, da je obdolženec zavestno in namenoma na seznam vpisal osebe, ki na izobraževanju niso bile prisotne, s čimer je ustvaril neresnično vsebino, namenjeno uporabi kot verodostojen dokaz o udeležbi.
Upoštevaje obrazloženo se zato kot pravilen in prepričljiv izkaže prvostopenjski zaključek, da se je obdolženec zavedal neresničnosti listine. Kljub temu pa je obdolženec seznam izročil pristojni osebi z namenom, da se na njegovi podlagi izdajo potrdila o usposabljanju z značajem javne listine, kar kaže na obdolženčevo hotenje, da se ponarejena listina uporabi kot prava.