Pri plačilu sodne takse se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega podračuna sodišča v treh dneh po izteku tega roka (6.b člen ZST-1). Denarni znesek takse za tožbo ni bil prejet v dobro prehodnega računa sodišča v 15-dnevnem roku, določenem v 1. odstavku 34. člena ZST-1 niti v nadaljnjih treh delovnih dneh (v roku iz 6.b člena ZST-1), kar je razlog za ustavitev postopka (3. odstavek 105.a člena ZPP).
zamudna sodba - vročitev tožbe v odgovor toženi stranki
Tožba v konkretni zadevi, na podlagi katere je sodišče izdalo zamudno sodbo, ni bila pravilno vročena toženi stranki, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
nastanek taksne obveznosti - veljavnost novele zst-1b
Materialna podlaga v tej zadevi je torej ZST-1, ki vključuje Novelo ZST-1A (Uradni list RS, št. 97/2010, z veljavnostjo od 3. 12. 2010), ker je sodna taksa za pritožbo, ki jo je toženec vložil 28. 6. 2013, nastala pred začetkom veljavnosti Novele ZST-1B (Uradni list RS, št. 63/2013, z veljavnostjo od dne 10. 8. 2013).
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - dopolnitev vloge
V času vložitve predloga je že bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B, začel veljati 10.8.2013), ki je v 3. členu dotedanji 11. člen Zakona o sodnih taksah spremenil tako, da je oprostitev plačila sodnih taks v celoti predvidel le za fizične osebe, ki so prejemnice denarne socialne pomoči po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 11. člena). Od uveljavitve teh sprememb zakona pravna oseba ne more biti več v celoti oproščena plačila sodnih taks.
vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga - zamuda roka - zavrženje predloga - zamudna sodba - odgovor na tožbo
ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu
Ker v obravnavani zadevi vrednost prejete pomoči presega vrednost zapustničinega premoženja, dedovanja ni in je potrebno premoženje, ki je postalo lastnina občine, s sklepom izročiti pristojnemu organu občine.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 25, 25/2, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135, 135/1.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Dejstvo, da posega, ki ga je tožnik opravil v Avstriji, vodilni strokovnjaki s področja ortopedije v Sloveniji niso bili pripravljeni nuditi, pomeni, da je bil izkazan pogoj iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja o izčrpanosti možnosti zdravljenja v domovini. Le teoretične možnosti zdravljenja z operacijo, do katere pa tožnik ni imel dostopa, ne zadoščajo. Zato je tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do napotitve na zdravljenje v tujino in do povrnitve stroškov tega zdravljenja, utemeljen.
ZPIZ-1 člen 110, 113, 114. ZZZDR člen 12, 81.ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - preživnina
ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, zato tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.
bolniški stalež - začasna zadržanost z dela - vzrok začasne zadržanosti - bolezen - poškodba pri delu
Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo je bila tožničina bolezen in ne poškodba pri delu. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno za sporno obdobje ugotovi poškodba pri delu, ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZZVZZ člen 1, 23, 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 37, 38, 39, 135. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 46, 49. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 52, 56. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 člen 20, 22. Listina o temeljnih pravicah Evropske unije člen 35.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - stroški zdravljena v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - bolnišnično zdravljenje - ambulantno zdravljenje
Če zdravstvena oskrba, ki je bila opravljena v drugi državi članici Evropske unije, ne zahteva nastanitve čez noč, uporabe visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali medicinske opreme, gre za nebolnišnično oskrbo, za katero lahko zavarovanec zahteva povrnitev stroškov v državi članici, kjer je zavarovan, brez predhodne odobritve. Pri vprašanju, kaj je šteti za bolnišnično in kaj za ambulantno zdravljenje, je v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem najjasnejše merilo, da zdravstvena oskrba zahteva nastanitev čez noč. Enako tudi sodna praksa SEU kot bolnišnično zdravljenje opredeljuje zdravljenje, kjer mora pacient prenočiti v bolnišnici in kjer se uporablja visoko kakovostna oprema. Ker je v tožničinem primeru šlo za bolnišnično zdravljenje in niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, njen tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov zdravljenja ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023288
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2,168, 168/2. ZKP člen 52, 52/1, 148, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/2, 34, 34/2.
pravočasnost predloga za pregon – upravičeni predlagatelj – vojaška oseba – žaljiva obdolžitev – pooblastila policije v predkazenskem postopku – pristojni organ ministrstva za obrambo
Kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba, zaposlena v Slovenski vojski, ima z zakonom določen pristojni organ v Ministrstvu, pristojnem za obrambo (nekatera) pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ZKP, torej tudi pooblastila po 148. členu ZKP. Skladno z ZObr ima taka pooblastila Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožnik je kot komercialist ustvaril bistveno nižji obseg ustvarjenega prometa od pričakovanega in tistega, ki so ga dosegali drugi komercialisti. S svojim delom ni dosegel prometa, ki bi pokrival stroške delodajalca v zvezi z njegovo plačo. Nedoseganje minimalnega pričakovanega finančnega učinka dela komercialista (promet v višini, ki bi pokril vsaj stroške, ki jih delodajalec ima z delavcem) je lahko utemeljen razlog za oceno, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (neuspešno opravljeno poskusno delo), zakonita.