Če je tožnik v enotni carinski listini v polju 50 vpisal sebe kot glavnega carinskega zavezanca, je torej carinski zavezanec iz tega naslova, ker je prevzel rizik za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga v tranzitu ne bi prijavil izhodni carinarnici in bi se zato štelo, da je bilo blago dano v prost promet.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita dodelitev stanovanja - vojaško stanovanje
Ker je z uveljavitvijo temeljne ustavne listine (Uradni list RS št.1/91) Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ, prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo te listine, organi SFRJ po 25.6.1991 niso mogli več pravno veljavno razpolagati s premoženjem v Republiki Sloveniji in zato tudi Garnizijska komanda Maribor s svojo odločbo 9.9.1991 ni mogla pravno veljavno dodeliti tožencu spornega stanovanja. Ker je bila ta odločba nezakonita, toženec na njeni podlagi ni mogel pridobiti veljavnega pravnega naslova za pridobitev stanovanjske pravice v spornem stanovanju. Zaključek nižjih sodišč, da toženec zaseda sporno stanovanje nezakonito, je zato pravno pravilen. Sodišči prve in druge stopnje pa sta nadalje tudi pravilno zaključili, da toženec zaradi nezakonite preselitve v sporno stanovanje ni mogel izgubiti stanovanjske pravice, ki jo je imel pred tem na garsonjeri. Glede na take ugotovitve in zaključke sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora sporno stanovanje izprazniti v 15 dneh po tem, ko mu bo tožnica dala na razpolago njegovo prejšnjo garsonjero ali pa njej enakovredno stanovanje.
ukrepi urbanističnega inšpektorja - odločba - izrek - izvršba po drugih osebah
Prepovedi iz 76.c člena ZUN so obvezna sestavina odločbe, zato morajo biti v izreku odločbe konkretno navedene.
"Način izvršbe" določen v 5. odstavku 76. člena ZUN ne vključuje tudi določitve datuma, saj mora za izvršilno dejanje po tretji osebi, pred prisilno izvršbo naložene obveznosti po tretji osebi, upravni organ preveriti, ali je odločba postala izvršljiva in da naložena obveznost ni bila izpolnjena.
Upravni organ ni prizadel pravice zavezanca s tem, ko je pri izračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994 uporabil vrednost točke, določene za leto 1993 (sklep mestne skupščine), saj je po zakonu o stavbnih zemljiščih nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča trajna obvezna dajatev.
Za nično po 3. točki 267. člena ZUP se lahko izreče le odločba, katere izrek izrecno nasprotuje pravnemu redu in te nepravilnosti ni mogoče odpraviti v upravnem ali sodnem postopku. Odločba, ki dovoljuje karanteno, ki je že po naravi stvari začasno dejanje, ne pomeni take izvršitve odloka, ki je območje, kjer naj bi se karantena izvajala, razglasil za naravni rezervat, v katerem je prepovedano naseljevanje tujih živalskih vrst.
Davčnemu zavezancu ni mogoče priznati posebne davčne olajšave za otroke, ki bi jih sicer po določbi 2. alinee 1. odstavka 9. člena bilo mogoče šteti za vzdrževane družinske člane, za katere se prizna posebna davčna olajšava, če otroci z zavezancem ne živijo v skupnem gospodinjstvu.
izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - kršitve kazenskega zakona - dejansko stanje
Nepravilna uporaba kazenskega zakona - in s tem kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP - je podana le, če sodišče dejanje opisano v izreku sodbe pravno napačno oceni. Pri kršitvi kazenskega zakona glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja se torej predpostavlja, da je bilo v pravnomočni sodbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato zagovornikova trditev, da obsojenec ni bil storilec kaznivega dejanja velike tatvine temveč kvečjemu pomagač oziroma prikrivalec, ne pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).
revizija - dovoljenost revizije - spor majhne vrednosti
Po podatkih spisa (l.št.184) je tožnik uskladil svoj tožbeni zahtevek z novo denarno enoto dne 27.12.1991 na znesek 36,96 SIT. Predmet spora od navedenega datuma dalje je bila tako denarna terjatev v navedeni višini. Glede na določila 9. in 10.člena zakona o varolizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov v zvezi s pred tem sprejeto novelo k zakonu o pravdnem postopku je znašal mejni znesek za spor majhne vrednosti 8.000 SIT. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v tej zadevi 11.1.1993, torej po vseh navedenih spremembah zakona o pravdnem postopku, predstavlja obravnavani spor glede na vrednost tožbenega zahtevka spor majhne vrednosti.
ZD člen 120, 120/3, 121, 121/1. ZPP (1977) člen 2, 2/1, 189.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - spremenjene razmere
Zakon sodišča ne pooblašča, da bi poseglo v takšno pogodbeno razmerje, ki je nastalo na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v pravdi, ki jo sproži preživljanec zato, ker preživljalec ne izpolnjuje obveznosti (tretji odstavek 120. člena ZD) ali ker je njuno razmerje tako omajano, da postane skupno življenje neznosno (drugi odstavek tega člena). Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ali ga zavrne. Lahko pa uredi sodišče razmerje med preživljalcem in preživljancem drugače, vendarle le ob pogoju, da so se razmere po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako spremenile, da postane njena izpolnitev znatno otežena (prvi odstavek 121. člena ZD). Vendar tožena stranka spremenjenih razmer sploh ni zatrjevala in tudi ni postavila takšnega zahtevka z nasprotno tožbo (189.člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodna praksa je zavzela stališče, da se sprememba pogodbe zaradi spremenjenih razmer uveljavlja s tožbo, kar pomeni, da mora preživljalec v pravdi, ki jo začne preživljanec zaradi razveze pogodbe, postaviti tožbeni zahtevek za spremembo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ni dovolj, da postavi samo ugovor ali, kot v obravnavanem primeru, le izrazi željo za spremembo.
Spremenjeni zahtevek je bil vročen tožencu ob začetku glavne obravnave dne 10.5.1994, na kateri je toženec podal vsebinski odgovor na tožnikove navedbe, nakar so bili izvedeni dokazi s pregledom pogodbe in zaslišanjem obeh strank. S tem se je toženec spustil v obravnavanje o glavni stvari in ni nasprotoval spremembi tožbe.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev
Stanovanjski zakon je v določenih primerih legaliziral prejšnje nezakonito stanje in priznal podstanovalcem upravičenje do sklenitve najemne pogodbe ali nakupa po določbah o privatizaciji. Predpisani pogoji pa so morali biti izpolnjeni ob uveljavitvi zakona. Kdor je v tem trenutku izpolnjeval pogoje po 149.čl. stanovanjskega zakona, je pridobil pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Čas po uveljavitvi zakona pa prejšnjemu podstanovalcu ne koristi več. To bi bilo v nasprotju s smislom in dikcijo določbe 149.čl, posebno pa še z naravo in pomenom prehodnih določb zakona.
Z dokončno odločbo ugotovljenega odstotka vojaške invalidnosti po 1. odstavku 26. člena zakona ni mogoče povečati zaradi poslabšanja bolezni oz. okvare, ker je to z zakonom izključeno.
dolžnost izpolnitve obveznosti - zamuda dolžnika - kdaj pride dolžnik v zamudo
Na podlagi ugotovitve, da se je toženec zavezal plačati tožniku do 30.11.1993 tolarsko protivrednost 3.300 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki in da te obveznosti v dogovorjenem roku ni izpolnil, sta sodišči prve in druge stopnje v skladu z določili 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki nalaga udeležencem obligacijskega razmerja dolžnost izpolnitve obveznosti in 324.člena ZOR, ki določa, da mora dolžnik sporno obveznost izpolniti v dogovorjenem roku, spor pravdnih strank materialno-pravno pravilno presodili ter so drugačna izvajanja brez pravne podlage.
Sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), takšnega zahtevka za vrnitev darila zaradi preklica daritve pa tožnica ni postavila, saj takšnega tožbenega temelja (prvi odstavek 186. člena ZPP) ni zatrjevala. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je bil sicer postavljen, vendar zaradi razveze prodajne pogodbe oziroma ugotovitve njene ničnosti, ne pa zaradi preklica daritve. Takšna temelja sta različna, zaradi česar tudi ne gre za istovetnost zahtevkov (agr. iz prvega odstavka 191. člena ZPP). Sodišče torej ni smelo obravnavati zadeve z vidika preklica daritve in tako sploh ne gre za to, ali je bilo materialno pravo s tega vidika pravilno ali nepravilno uporabljeno.
ZDoh člen 107, 107/1.ZUP člen 9, 9/2, 9/3, 209, 209/2, 209/3.
dohodnina - odpis davčnega dolga - obrazložitev odločbe
Akt, s katerim je tožena stranka odločila o tožnikovem zahtevku za odpis davčnega dolga, je po svoji vsebini odločba, ne glede na to, da ga je tožena stranka izdala v obliki sklepa. V upravnem postopku izdana odločba, s katero ni bilo ugodeno strankinemu zahtevku, pa mora biti obrazložena. Za odpis davčnega dolga so odločujoče socialne razmere zavezanca in število družinskih članov, za katere je zavezanec dolžan skrbeti (1. odstavek 107. člena ZDoh).
Program politične stranke ne sme biti protiustaven, temveč mora biti v skladu z Ustavo Republike Slovenije, Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP pa je mogoče revizijo vložiti le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem 2. stopnje (2.tč.1.odst.385.čl. ZPP).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - namen odškodnine
Po določilu prvega odstavka 200.člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200.člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje.
Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode.