ukrepi urbanističnega inšpektorja - odločba - izrek - izvršba po drugih osebah
Prepovedi iz 76.c člena ZUN so obvezna sestavina odločbe, zato morajo biti v izreku odločbe konkretno navedene.
"Način izvršbe" določen v 5. odstavku 76. člena ZUN ne vključuje tudi določitve datuma, saj mora za izvršilno dejanje po tretji osebi, pred prisilno izvršbo naložene obveznosti po tretji osebi, upravni organ preveriti, ali je odločba postala izvršljiva in da naložena obveznost ni bila izpolnjena.
Davčnemu zavezancu ni mogoče priznati posebne davčne olajšave za otroke, ki bi jih sicer po določbi 2. alinee 1. odstavka 9. člena bilo mogoče šteti za vzdrževane družinske člane, za katere se prizna posebna davčna olajšava, če otroci z zavezancem ne živijo v skupnem gospodinjstvu.
Če je tožnik v enotni carinski listini v polju 50 vpisal sebe kot glavnega carinskega zavezanca, je torej carinski zavezanec iz tega naslova, ker je prevzel rizik za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga v tranzitu ne bi prijavil izhodni carinarnici in bi se zato štelo, da je bilo blago dano v prost promet.
Če je investitor v upravnem postopku omenjal služnost poti tožeče stranke čez njegovo zemljišče, bo morala tožena stranka razčistiti dejansko stanje v zvezi s to služnostjo in polnim razpolaganjem investitorja na tem zemljišču, na katerem mu je prvostopni organ dovolil postavitev ograje, ker ta služnost, tudi če ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko obremenjuje tudi novega lastnika nepremičnine.
Upravni organ ni prizadel pravice zavezanca s tem, ko je pri izračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994 uporabil vrednost točke, določene za leto 1993 (sklep mestne skupščine), saj je po zakonu o stavbnih zemljiščih nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča trajna obvezna dajatev.
Za nično po 3. točki 267. člena ZUP se lahko izreče le odločba, katere izrek izrecno nasprotuje pravnemu redu in te nepravilnosti ni mogoče odpraviti v upravnem ali sodnem postopku. Odločba, ki dovoljuje karanteno, ki je že po naravi stvari začasno dejanje, ne pomeni take izvršitve odloka, ki je območje, kjer naj bi se karantena izvajala, razglasil za naravni rezervat, v katerem je prepovedano naseljevanje tujih živalskih vrst.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik s tožbo, vloženo 17.4.1993 z opr. št. P 82/93 tožil iste tožence kot v predmetni pravdi, sproženi 19.11.1993, da je v obeh tožbah postavil povsem enak tožbeni predlog oz. zahtevek, da je uveljavljal enako podlago (v prvi pravdi razloge za ugotovitev zakonite in pogodbeno dogovorjene predkupne pravice, v drugi pravdi pa le razloge za ugotovitev pogodbene predkupne pravice) in da ob sprožitvi druge pravde (19.11.1993), prva pravda še ni bila rešena (ker je sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika zoper zavrnilno sodbo iz prve pravde odločilo šele 5.5.1994). Na podlagi takega stanja sta sodišči prve in druge stopnje procesnopravno pravilno zaključili, da je ob sprožitvi predmetne to je druge pravde prva pravda še visela. Litispendenca pa je procesna predpostavka, ki jo mora sodišče uradoma upoštevati. V tretjem odstavku 194.člena ZPP je namreč določeno, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in če se pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku.
revizija - dovoljenost revizije - spor majhne vrednosti
Po podatkih spisa (l.št.184) je tožnik uskladil svoj tožbeni zahtevek z novo denarno enoto dne 27.12.1991 na znesek 36,96 SIT. Predmet spora od navedenega datuma dalje je bila tako denarna terjatev v navedeni višini. Glede na določila 9. in 10.člena zakona o varolizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov v zvezi s pred tem sprejeto novelo k zakonu o pravdnem postopku je znašal mejni znesek za spor majhne vrednosti 8.000 SIT. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v tej zadevi 11.1.1993, torej po vseh navedenih spremembah zakona o pravdnem postopku, predstavlja obravnavani spor glede na vrednost tožbenega zahtevka spor majhne vrednosti.
dolžnost izpolnitve obveznosti - zamuda dolžnika - kdaj pride dolžnik v zamudo
Na podlagi ugotovitve, da se je toženec zavezal plačati tožniku do 30.11.1993 tolarsko protivrednost 3.300 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki in da te obveznosti v dogovorjenem roku ni izpolnil, sta sodišči prve in druge stopnje v skladu z določili 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki nalaga udeležencem obligacijskega razmerja dolžnost izpolnitve obveznosti in 324.člena ZOR, ki določa, da mora dolžnik sporno obveznost izpolniti v dogovorjenem roku, spor pravdnih strank materialno-pravno pravilno presodili ter so drugačna izvajanja brez pravne podlage.
Z dokončno odločbo ugotovljenega odstotka vojaške invalidnosti po 1. odstavku 26. člena zakona ni mogoče povečati zaradi poslabšanja bolezni oz. okvare, ker je to z zakonom izključeno.
Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP pa je mogoče revizijo vložiti le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem 2. stopnje (2.tč.1.odst.385.čl. ZPP).
Sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), takšnega zahtevka za vrnitev darila zaradi preklica daritve pa tožnica ni postavila, saj takšnega tožbenega temelja (prvi odstavek 186. člena ZPP) ni zatrjevala. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je bil sicer postavljen, vendar zaradi razveze prodajne pogodbe oziroma ugotovitve njene ničnosti, ne pa zaradi preklica daritve. Takšna temelja sta različna, zaradi česar tudi ne gre za istovetnost zahtevkov (agr. iz prvega odstavka 191. člena ZPP). Sodišče torej ni smelo obravnavati zadeve z vidika preklica daritve in tako sploh ne gre za to, ali je bilo materialno pravo s tega vidika pravilno ali nepravilno uporabljeno.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - ugotovitev pridobitve stanovanjske pravice - mešano lastništvo na stanovanju
Tožba na odkup solastninskega deleža na stanovanju je vložena po določbah stanovanjskega zakona. Ta zakon pa za uporabo 117. člena ne predvideva samostojnega zahtevka na ugotovitev stanovanjske pravice. Obstoj tega statusa je le podlaga za utemeljenost zahtevka za odkup stanovanja, ki jo je sodišče dolžno ugotoviti pred odločitvijo o zahtevku.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Po določilu 68.člena Zakona o pravdnem postopku najvišje sodišče v državi na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj v posamezni zadevi postopa drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Temelj take delegacije je smotrnost, ki se kaže v tem, da bo drugo sicer stvarno pristojno sodišče laže opravilo postopek. Ker iz podatkov tožbe izhaja, da je ena od toženih strank sodnica na sodišču v L., je to že vzrok za delegacijo ene od spornih zadev.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev
Stanovanjski zakon je v določenih primerih legaliziral prejšnje nezakonito stanje in priznal podstanovalcem upravičenje do sklenitve najemne pogodbe ali nakupa po določbah o privatizaciji. Predpisani pogoji pa so morali biti izpolnjeni ob uveljavitvi zakona. Kdor je v tem trenutku izpolnjeval pogoje po 149.čl. stanovanjskega zakona, je pridobil pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Čas po uveljavitvi zakona pa prejšnjemu podstanovalcu ne koristi več. To bi bilo v nasprotju s smislom in dikcijo določbe 149.čl, posebno pa še z naravo in pomenom prehodnih določb zakona.
Spremenjeni zahtevek je bil vročen tožencu ob začetku glavne obravnave dne 10.5.1994, na kateri je toženec podal vsebinski odgovor na tožnikove navedbe, nakar so bili izvedeni dokazi s pregledom pogodbe in zaslišanjem obeh strank. S tem se je toženec spustil v obravnavanje o glavni stvari in ni nasprotoval spremembi tožbe.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - najpotrebnejši prostori
Pojem stanovanja je določal prvi odstavek 4.člena zakona o stanovanjskih razmerjih (naprej ZSR), pojem najpotrebnejših prostorov pa je opredelil v drugi odstavek 7.člena ZSR. Po izrecni določbi tretjega odstavka 7.člena ZSR pa na najpotrebnejših prostorih ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice, medtem ko uporabniki takih prostorov uživajo varstvo, kot ga imajo imetniki stanovanjske pravice. Varstvo pomeni stanovanjsko zaščito, ki je lahko takšna, kot je to varstvo imetnikov stanovanjske pravice po določbah ZSR. Stanovanjski zakon je dal pravico do odkupa stanovanj po prvem odstavku 117.člena le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so ta položaj imeli po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. Če je stanovanjski zakon dal določenim kategorijam stanovalcev kakšne pravice, pa je to v stanovanjskem zakonu izrecno predpisal (npr.v tretjem odstavku 129.člena, v 149.členu itd).
Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovitve, da je tožnik dobil sporne prostore kot najpotrebnejše prostore in iz tega izvirajočega zaključka, da je bil njegov položaj dejansko izenačen s pravicami imetnika stanovanjske pravice, presodili, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Taka odločitev je po oceni revizijskega sodišča pravno zmotna.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - namen odškodnine
Po določilu prvega odstavka 200.člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200.člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje.
Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode.
Sodna poravnava ni le procesnopravno dejanje, temveč tudi civilnopravna pogodba, zato veljajo tudi zanjo pravila o obligacijskopravnih razmerjih. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa v 99. členu, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V kolikor niso izražena povsem jasno, je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.
Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. S sporno pregraditvijo je toženec posegel (revizijska navedba) v nadstropje, ki je po poravnavi pripadlo tožnici, zato ji je v skladu s 154. členom ZOR dolžan povrniti škodo na poškodovani stopniščni ograji in podbojih vrat.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (avtomobilist, kolesarka) - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti
Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarke upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta pa se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ob ugotovitvi, da dejanje oškodovanca ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa je zakrivljeno oziroma predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). Za ocenitev obsega delne oprostitve odgovornosti mora torej sodišče ugotoviti sokrivdo oškodovanca. Ocena krivde oziroma deleža odgovornosti oškodovanca pa je smiselna le v primeru, če se mu dokaže, da je soprispeval k nastanku škode oziroma, da izvira škoda delno tudi iz njegovega nedopustnega ravnanja oziroma da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.