KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040052
KZ-1 člen 54, 196, 199, 227, 253.. ZKP člen 285.a, 285.c, 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/1-11, 450.a, 450.b, 450.č.. URS člen 18, 23, 25, 27, 29, 156.
kršitev temeljnih pravic delavcev - nadaljevano kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje - ne bis in idem - oškodovanje upnikov - prekršek in kaznivo dejanje - overitev lažne vsebine - sporazum o priznanju krivde - pogajanja - sprejem sporazuma o priznanju krivde - presoja sodišča - sojenje v nenavzočnosti - neupravičena odsotnost z naroka - nedovoljeni dokazi - davčni postopek - prekluzija - doktrina prima facie
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo.
V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum.
Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih pogledal izven glavne obravnave.
KZ-1 člen 99, 99/6, 208.. SPZ člen 15.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zatajitve - denarna sredstva na bančnem računu - premična stvar - denar - materializiranost - prilastitev
Vložnik utemeljeno navaja, da zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev.
Dobrina, ki je prizadeta in kazenskopravno varovana, je last v pomenu lastninske pravice, kot temeljne premoženjske pravice, ki jo storilec odvzame upravičencu, tako s prilastitvijo gotovine, kot prilastitvijo knjižnega denarja, oziroma jo v obeh primerih zataji. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da ločevanje pojmov "opredmetenega" in knjižnega denarja na način, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi, ni v skladu z zakonom, k temu pa bi taka razlaga onemogočila učinkovito in celovito pravno varstvo pred odtujitvijo in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.
Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami. Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja, za katerega so soobsojenci priznali krivdo, še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje že vnaprej zavzela stališče o krivdi in zakonskih znakih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Le prepis opisa kaznivega dejanja iz prejšnje sodbe namreč ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v nepristranskost sodišča.
KZ-1 člen 227.. StGB člen 283c.. ZFPPIPP člen 10, 14, 34, 271, 489a, 489a/1-2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - neenaka obravnava upnikov - zadolženo premoženje - prezadolženost - insolventnost - razlaga zakona - prekršek in kaznivo dejanje
Zakonska opredelitev „iz zadolženega premoženja“ne pomeni, da je dolžnik prezadolžen. Izplačilo dolga iz zadolženega premoženja, je treba razlagati tako, da je to kaznivo dejanje podano, če storilec iz premoženja insolventne gospodarske družbe, ob izpolnjenosti ostalih pogojev, izplača dolg tako, da favorizira določene upnike in s tem povzroči škodo drugim upnikom. Ni pa si mogoče te določbe razlagati tako, da bi morala biti ob izkazani insolventnosti podana tudi takšna zadolženost dolžnika, da bi bila vrednost njegovega premoženja v času storitve kaznivega dejanja manjša od vsote dolžnikovih obveznosti. Glede na tako razlago je dovolj, da opis dejanja vsebuje konkretizacijo okoliščin, ki kažejo, da je bila v navedenem obdobju družba I. po ZFPPIPP insolventna, ni pa potrebna navedba dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo dolžnikovo premoženje prezadolženo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039662
KZ člen 25, 112, 112/3, 217.. URS člen 22, 23, 25.. KZ-1 člen 38, 211, 211/2. ZKP člen 219a, 220, 357, 357-4, 358, 358-1, 371, 371/1-3, 372, 372-1, 378, 378/1, 424, 424/2, 445.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - pomoč pri kaznivem dejanju - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - naklep - zastaranje pregona - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - poskus goljufije - dokončano kaznivo dejanje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - zakonitost dokazov - izločitev sodnika - priznanje krivde - obvestilo o pritožbeni seji - skrajšani postopek
Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju.
Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja
Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.
Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.
Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.
Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.
Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov
Nevarnost za življenje ali zdravje ljudi kot kvalifikatorni zakonski znak je podan že s tem, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah.V obravnavanem primeru so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, saj ji je storilec 38 prevažal stlačenih v premajhnem temnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezraćevanja, pri čemer jim je bilo že slabo in so nekateri celo bruhali.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
VS00039684
ZKP člen 516, 516/4, 517, 517/1-8, 517b, 517b/3.. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (2013) člen 5, 8.. KZ-1 člen 54, 70a.
mednarodna pravna pomoč - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - odločitev o pomembnem pravnem vprašanju - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja - prenos izvršitve varnostnega ukrepa - pogoji za prenos - Srbija - razlaga kazenskega zakona
Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo, in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039707
KZ-1 člen 240.. ZKP člen 370, 370/1-2, 371, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zloraba zaupanja - poslovodja družbe - zloraba položaja - zloraba pooblastil - poroštvo - premoženjska korist - prenehanje poroštvene obveznosti - naklep - obrazloženost sodbe
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00038609
KZ-1 člen 7, 78, 78/4, 94, 94/3.. URS člen 15, 15/5, 22, 28, 28/2.. ZKP člen 133, 133/1.. ZIKS-1 člen 28.
zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - zadržanje zastaranja - izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni
Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039732
KZ-1 člen 20, 190.. ZKP člen 39, 39/1-6, 39/2-2, 83, 83/2, 83/4, 371, 371/1-2, 371/1-4, 372, 372-1.. URS člen 23, 24, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zakonski znaki - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - zadrževanje mladoletne osebe - onemogočanje stikov z otrokom - splošno kaznivo dejanje - sostorilstvo - varstvo koristi otroka - dvom v nepristranskost sodnikov - okuženost sodnikov in osebja - izločitev uradnega zaznamka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - izključitev javnosti glavne obravnave
Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.
Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038493
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 148, 214, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. URS člen 28, 36.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - določnost - namen prodaje - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - zakonitost odredbe - anonimni vir
V obravnavanem opisu dejanja so ob očitanem gojenju konoplje navedene tudi okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gojenje, sicer relativno majhnega števila sadik konoplje, pomeni proizvodnjo, torej da se obsojenec ukvarja z gojenjem konoplje, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov. Opisano je, da je obsojenec poleg tega, da je v rastlinjaku na dvorišču hiše gojil 9 sadik konoplje, zaradi prodaje hranil posušene rastlinske dele konoplje v teži 1.056,34 g. Iz kazenskopravnega očitka je razvidna relativno velika količina konoplje, ki presega lastne potrebe. Opis dejanja v obravnavani zadevi zato izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039656
KZ-1 člen 7, 7/1, 92-5. ZKP člen 372-3.
zastaranje - zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038613
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki goljufije - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je v zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedane droge razvidno, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo za sebe še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Predelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
Sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom.
V izreku sodbe so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.
Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.
Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - delo v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - rok za odločitev sodišča
Ob upoštevanju vseh uveljavljenih razlagalnih metod je treba zakonsko besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku, razlagati na način, da lahko sodišče o spremembi načina izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo, odloči kadarkoli do zastaranja izvršitve izrečene kazni, bodisi v času, ko se kazen izvršuje na alternativen način z delom v splošno korist, bodisi kasneje, ko se obdobje opravljanja dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 izteče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038561
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 254.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - naklep (dolus) - zakonitost dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini
Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038508
KZ-1 člen 227, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - množinska oblika zakonskega znaka - upnik - dokončano kaznivo dejanje - nelikvidnost - drugo premoženje - res iudicata - sprememba obtožnice
Zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 so podani tudi v primeru, ko je oškodovan le en upnik.
Kaznivo dejanje je bilo dokončano, ko so obsojenčevi upniki na podlagi lažnih asignacijskih pogodb, denar namesto na tekoči račun obsojenca, kjer bi bil predmet izvršbe v korist DURS oziroma pravilno FURS, nakazali na račun obsojenke.
Kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov.