TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 600,00 EUR sodne takse.

Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.

Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.