Toženka lahko postopek spremembe vpisov v registru vodi le na zahtevo strank. Ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt.
Kot stranska udeleženka tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.